Kot otroka so ju iztrgali iz domačega okolja: Po več kot 80 letih njune zgodbe še vedno opominjajo

Bila je stara komaj šest let, ko so jo nacisti skupaj z družino izgnali iz Brežic in jo poslali skozi štiri taborišča v Šleziji. Janez Žmavc je imel deset let, ko so ga nemški vojaki aretirali in ločili od družine. Njegova mati in sestra sta končali v Auschwitzu, njega pa so odpeljali v prehodno taborišče pri Gradcu. Več kot osem desetletij pozneje njune zgodbe niso samo spomin na drugo svetovno vojno, ampak pričevanje o tem, kaj se zgodi, ko ljudem odvzamejo dom, jezik, družino in dostojanstvo. Prav takšna pričevanja so bila danes v ospredju tradicionalnega srečanja nekdanjih taboriščnikov, izgnancev in ukradenih otrok v Portorožu, ki se ga je udeležila tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar.

Prireditev z naslovom Glasovi preteklosti, opomin sedanjosti, sanje prihodnosti je pripravila Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, potekala pa je pod častnim pokroviteljstvom predsednice republike. V Portorožu so se zbrali nekdanji interniranci, politični zaporniki, izgnanci in ukradeni otroci – ljudje, ki zgodovine druge svetovne vojne ne poznajo samo iz učbenikov, temveč so jo doživeli na lastni koži. Udeleženci s tradicionalnim srečanjem ohranjajo tudi spomin na približno 12.000 ubitih slovenskih rodoljubov ter poudarjajo pomen solidarnosti, pravičnosti in ohranjanja zgodovinskega spomina.

Pri šestih letih je morala zapustiti svoj dom

Med najbolj pretresljivimi pričevanji je zgodba Antonije Tončke Senčar, danes častne občanke Pirana, kjer živi že več kot sedem desetletij. Ko je bila stara šest let, so nacisti njeno družino izgnali iz Brežic. Namesto otroštva doma je sledilo življenje v štirih nemških taboriščih v Šleziji, kjer je že kot deklica spoznala, kaj pomeni sistematično odvzemanje identitete in poskus spreminjanja otrok v ljudi brez lastnih korenin.

Eden od dogodkov, ki se ji je posebej vtisnil v spomin, je bil konec septembra 1941, ko so ukinili slovenski pouk in zaprli šolo. Spomnila se je očetovega opozorila, da je odvzem jezika eden najnevarnejših korakov pri poskusu uničenja naroda. Otrokom niso skušali odvzeti samo jezika, temveč tudi običajno otroško čustvovanje. Po njenem pričevanju jim ni bilo dovoljeno jokati, ko so bili žalostni, niti pokazati veselja. Vzgoja je bila usmerjena v to, da bi iz njih ustvarili bodočo delovno silo in jim odvzeli vezi z okoljem, iz katerega so prihajali.

Tudi osvoboditev zanjo ni pomenila, da je bilo trpljenja v trenutku konec. Pot domov je po osvoboditvi trajala približno šest tednov. Mnogo desetletij pozneje je Senčar kraje svojega otroštva v taboriščih ponovno obiskala, svojo življenjsko zgodbo pa je tudi zapisala v knjigi.

Desetletnega Janeza so ločili od matere in sestre

Podobno težko zgodbo nosi Janez Žmavc. Nemški vojaki so ga aretirali, ko je imel komaj deset let. Družino so nato razdelili. Njegova mati in sestra sta bili deportirani v koncentracijsko taborišče Auschwitz, njega pa so odpeljali v prehodno taborišče pri Gradcu. Žmavc je danes opisal tudi sistem, s katerim so okupacijske oblasti otroke ločevale glede na spol in starost, kar je olajševalo izvajanje programa ponemčevanja.

Pozneje je kar dve desetletji vodil društvo taboriščnikov ukradenih otrok. Člani so v tem času posneli tri dokumentarne filme in postavili več spominskih obeležij, saj so želeli ohraniti pričevanja generacije, ki je vojno nasilje dejansko doživela. Prav ta naloga postaja z vsakim letom pomembnejša. Ljudje, ki se druge svetovne vojne spominjajo iz lastnega otroštva, so danes v visoki starosti, zato je neposrednih pričevanj vse manj.

Žmavc je danes opozoril tudi na nepoznavanje zgodovine in na njeno izkrivljanje. To je vprašanje, ki presega posamezno politično ali zgodovinsko razpravo. Ko generacije neposrednih prič ne bo več, bodo ostali dokumenti, posnetki, knjige, spomeniki in pripovedi, ki so jih uspeli zapustiti za seboj. Prav zato je razlikovanje med dokumentiranimi zgodovinskimi dejstvi, različnimi interpretacijami dogodkov in politično uporabo zgodovine še toliko pomembnejše.

Pirc Musar: Grozodejstva ne smejo utoniti v pozabo

Predsednica republike Nataša Pirc Musar je v Portorožu poudarila pomen ohranjanja dediščine odporniškega gibanja in zgodovinskega spomina. Po njenih besedah zgodovinska dejstva kažejo, kakšno vlogo so imeli pogumni posamezniki pri velikih družbenih spremembah, družba pa ne bi smela dovoliti, da bi v pozabo utonili grozodejstva, razčlovečenje in teptanje človekovega dostojanstva.

V ospredje je postavila predvsem dostojanstvo posameznika. Njeno sporočilo je bilo, da lahko okupator človeku odvzame materialne stvari, dom in fizično svobodo, veliko težje pa mu je odvzeti notranjo identiteto. Podoben poudarek je predsednica uporabljala tudi ob drugih letošnjih spominskih dogodkih. Ob dnevu upora proti okupatorju je denimo opozorila, da mir in svoboda nista samoumevna, temveč sta dobrini, za kateri so pretekle generacije plačale visoko ceno.

Današnja slovesnost zato ni bila namenjena samo spominu na dogodke izpred več kot osemdesetih let. Osrednje sporočilo je bilo, da se zgodovinski spomin izgubi, če ga nove generacije ne poznajo in ne razumejo, kaj se je dogajalo z ljudmi, ki so bili izgnani, zaprti ali nasilno ločeni od družin.

Otroci so bili ena najbolj ranljivih skupin

Zgodbi Senčarjeve in Žmavca kažeta tudi razsežnost vojne, ki jo lahko velike številke hitro zakrijejo. Za statistiko deportacij in vojnih žrtev so bili posamezniki, med njimi otroci, ki niso razumeli političnih razlogov, zaradi katerih so nenadoma izgubili dom in družino.

Na območjih pod nacistično okupacijo so bili deportacije, ponemčevanje in drugi represivni ukrepi del okupacijske politike. Posebej boleče poglavje predstavljajo tako imenovani ukradeni otroci, ki so jih ločevali od staršev in izpostavljali postopkom ponemčevanja. Nekateri so se po vojni vrnili v Slovenijo, posledice nasilnega odvzema družine in identitete pa so številni nosili vse življenje.

Prav zato današnje srečanje ni bilo klasična spominska slovesnost, na kateri bi govorili samo o številkah in datumih. V ospredju so bili ljudje, ki so bili takrat otroci in ki lahko še vedno povedo, kaj je pomenilo, ko je nekega dne nekdo potrkal na vrata in se je življenje družine v trenutku spremenilo.

Spomin na preteklost in pogled na današnje vojne

Antonija Senčar je svoje izkušnje danes povezala tudi z aktualnimi dogodki na Bližnjem vzhodu. Ob spremljanju dogajanja v Gazi je izrazila ostro kritiko politike do tamkajšnjega konflikta in govorila o trpljenju civilnega prebivalstva. To je bilo njeno osebno politično stališče, ki ga je oblikovala tudi skozi lastno izkušnjo vojne in izgnanstva.

Primerjave med različnimi vojnami in zgodovinskimi obdobji zahtevajo previdnost, saj imajo konflikti različne vzroke, akterje in pravni kontekst. Skupna pa ostaja izkušnja civilistov, ki so zaradi vojn prisiljeni zapuščati domove, izgubljajo bližnje ali živijo brez osnovne varnosti. Prav vprašanje človekovega dostojanstva je bilo zato ena od osrednjih niti današnje slovesnosti.

Tudi Pirc Musar je v preteklih govorih ob spominskih dogodkih zgodovinski spomin povezovala s sedanjostjo. Ob 80. obletnici frankolovskega zločina je denimo opozorila, da po svetu kljub izkušnjam druge svetovne vojne še vedno umirajo nedolžni ljudje ter da mednarodna skupnost pogosto težko preprečuje uporabo sile.

Ko neposrednih prič ne bo več

Morda je prav to najpomembnejše vprašanje današnjega srečanja v Portorožu. Druga svetovna vojna se časovno vse bolj oddaljuje in generacija, ki jo je doživela, počasi odhaja. Še vedno pa so med nami ljudje, ki lahko povedo, kako je bilo biti šestletna deklica, ki ji prepovedujejo materni jezik, ali desetletni deček, ki ga ločijo od matere in sestre.

Dokler so takšna pričevanja še živa, zgodovina ni zgolj zaporedje datumov v učbeniku. Ima obraz, glas in osebni spomin.

Antonija Tončka Senčar in Janez Žmavc sta bila takrat otroka. Nista odločala o vojni, politiki ali mejah, vendar sta posledice teh odločitev občutila neposredno. Danes sta med tistimi, ki lahko še iz prve roke pripovedujejo, kaj pomenijo izgon, odvzem jezika in ločitev družine.

Zato je današnje srečanje v Portorožu tudi tekma s časom. Ne zato, ker bi bilo treba preteklost vedno znova politično poustvarjati, ampak zato, ker bodo čez nekaj let neposredne priče večinoma utihnile. Ostalo bo samo tisto, kar bomo iz njihovih pripovedi uspeli ohraniti.

In prav zaradi tega ima opozorilo, da družba ne sme pozabiti grozodejstev in teptanja človekovega dostojanstva, danes drugačen pomen kot pred nekaj desetletji. Spomin namreč ni samoumeven. Tudi njega je treba ohraniti.

Spletno uredništvo Toti Maribor