Hudo bolna ženska naj bi se vrnila iz bolnišnice, doma pa zanjo nima kdo skrbeti

Pretresljiv primer z območja Kopra odpira vprašanje, kaj se zgodi s hudo bolnimi ljudmi, ko se njihovo bolnišnično zdravljenje zaključi, doma pa nimajo zagotovljene ustrezne oskrbe. Po poročanju portala Regional Obala naj bi 63-letno žensko z amiotrofično lateralno sklerozo (ALS) v prihodnjih dneh odpustili iz Splošne bolnišnice Izola, čeprav naj njeni družinski člani zaradi lastnih zdravstvenih omejitev ne bi zmogli skrbeti zanjo. Center za socialno delo Koper opozarja na pomembno težavo: tudi kadar pristojne službe stisko hitro prepoznajo, to še ne pomeni, da je potrebna pomoč takoj dostopna.

Huda bolezen lahko v trenutku spremeni življenje celotne družine. Še posebej težko je, kadar oseba, ki potrebuje pomoč, živi v gospodinjstvu, kjer imajo tudi drugi družinski člani zdravstvene težave ali omejitve. Prav na takšne okoliščine opozarja zgodba z območja Kopra, ki jo je danes objavil portal Regional Obala.

Po navedbah bralke, ki se je obrnila na omenjeni portal, je 63-letna ženska trenutno hospitalizirana v Splošni bolnišnici Izola, kjer naj bi ji diagnosticirali amiotrofično lateralno sklerozo, znano pod kratico ALS. Gre za napredujočo nevrološko bolezen, ki lahko postopoma močno omeji človekovo samostojnost.

Žensko naj bi v prihodnjih dneh odpustili v domačo oskrbo, vendar naj družina ne bi imela ustreznih možnosti, da bi ji zagotovila potrebno pomoč. Tudi nekateri njeni bližnji se namreč po navedbah bralke soočajo z resnimi zdravstvenimi omejitvami.

Primer tako presega vprašanje posameznega odpusta iz bolnišnice. Odpira širšo dilemo, kako zdravstveni in socialni sistem poskrbita za ljudi, ki bolnišničnega zdravljenja ne potrebujejo več, vendar brez vsakodnevne pomoči ne morejo varno živeti.

CSD Koper: Obvestilo o ogroženosti lahko poda kdorkoli

Portal Regional Obala je o ravnanju v takšnih primerih povprašal Center za socialno delo Koper. Tam so pojasnili, da se na prejete informacije o morebitni ogroženosti odzovejo nemudoma, pri čemer ni potrebno, da se nanje obrne bolnik sam. Na stisko lahko opozorijo svojci, zdravstveno osebje ali drugi posamezniki, ki poznajo razmere.

V nujnih primerih lahko strokovni delavci okoliščine preverijo še isti dan. To lahko vključuje pogovor z družinskimi člani, obisk na domu in sodelovanje z drugimi pristojnimi službami. Pri tem ne presojajo zgolj zdravstvene diagnoze, temveč tudi dejanske življenjske razmere, potrebe po pomoči pri vsakodnevnih opravilih in ustreznost domačega okolja za nego.

Pomemben del ocene so tudi zmožnosti drugih družinskih članov. Če bolnik potrebuje pomoč pri vstajanju, premikanju, osebni higieni, hranjenju ali uporabi medicinskih pripomočkov, je treba ugotoviti, ali je takšno pomoč doma sploh mogoče zagotoviti.

Posebej zahtevne so okoliščine, v katerih bolnik potrebuje pomoč tudi ponoči oziroma neprekinjeno prisotnost druge osebe. Takšne oskrbe ni mogoče enačiti z občasno pomočjo pri gospodinjskih opravilih, saj lahko zahteva ustrezno znanje, fizične zmožnosti in stalno razpoložljivost negovalca.

Družina je lahko prisotna, vendar oskrbe ne zmore zagotoviti

Eno ključnih opozoril CSD Koper je, da zgolj prisotnost odraslih družinskih članov še ne zagotavlja, da bo za bolnika ustrezno poskrbljeno. Ljudje, ki živijo v istem gospodinjstvu, imajo lahko tudi sami zdravstvene težave, invalidnost ali druge omejitve, zaradi katerih ne morejo prevzeti zahtevne nege.

Takšna razlika je pomembna predvsem pri načrtovanju odpusta iz bolnišnice. Dejstvo, da bolnik ne živi sam, namreč še ne pomeni, da ga doma čaka oseba, ki mu lahko pomaga pri vseh osnovnih življenjskih potrebah. Prav tako ni samoumevno, da lahko svojci prevzamejo odgovornost za oskrbo, ki bi sicer zahtevala usposobljeno zdravstveno ali negovalno osebje.

Na CSD po pojasnilih portala Regional Obala pri ocenjevanju razmer upoštevajo tudi dosedanjo organizacijo pomoči v družini. Če je denimo oseba, ki je skrbela za druge družinske člane, zaradi bolezni sama postala odvisna od pomoči, se lahko poruši celoten sistem medsebojne podpore.

Posledice so lahko veliko širše od stiske enega bolnika. Družina, ki je pred boleznijo še zmogla zagotavljati osnovno pomoč svojim članom, se lahko nenadoma znajde v položaju, ko so potrebe vseh večje od njenih dejanskih zmožnosti.

Kdo lahko prepreči odpust, če doma ni ustreznih pogojev?

Pri takšnih primerih se pojavlja tudi vprašanje pristojnosti. Ali lahko center za socialno delo prepreči odpust iz bolnišnice, če ugotovi, da doma ni mogoče zagotoviti ustrezne nege?

Kot so za Regional Obala pojasnili na CSD Koper, lahko center bolnišnico opozori na neurejene socialne in družinske razmere, nima pa pristojnosti, da bi sam odredil nadaljnjo hospitalizacijo ali prepovedal odpust pacienta. O zdravstveni upravičenosti bolnišničnega zdravljenja odločajo pristojni zdravstveni strokovnjaki.

Prav zato je pri bolnikih z zahtevnimi potrebami bistveno sodelovanje več služb. Pri načrtovanju nadaljnje oskrbe imajo pomembno vlogo bolnišnični zdravstveni tim, socialna služba, center za socialno delo, osebni zdravnik, patronažna služba in izvajalci drugih oblik pomoči.

Vendar tudi usklajeno delovanje institucij ne pomeni nujno, da je mogoče ustrezno rešitev zagotoviti takoj. Med največjimi ovirami so kadrovske omejitve, zasedene zmogljivosti in čakalne dobe.

Vloga za institucionalno varstvo ali prošnja za nujno namestitev tako še ne zagotavlja, da bo ustrezno mesto na voljo ob predvidenem odpustu iz bolnišnice. Prav v tem razkoraku med ugotovljeno potrebo po pomoči in njeno dejansko dostopnostjo se lahko znajdejo najbolj ranljivi bolniki.

Pomoč je mogoča v različnih oblikah, vendar ni vedno takoj dostopna

Med možnostmi, ki jih pristojne službe preverjajo glede na zdravstveno stanje in življenjske okoliščine posameznika, so pomoč na domu, dolgotrajna oskrba, patronažna služba, zdravstvena nega na domu, osebna asistenca, paliativna obravnava in institucionalno varstvo.

Posamezne storitve imajo različne pogoje za vključitev, zato ni vsaka oblika pomoči primerna ali dostopna vsakemu bolniku. Pomembno je, da strokovne službe ocenijo dejanske potrebe in skupaj z bolnikom ter njegovimi bližnjimi poiščejo rešitev, ki omogoča varno in dostojanstveno oskrbo.

Če družinski člani zaradi lastnih zdravstvenih omejitev ne morejo skrbeti za bolnika, je treba preveriti tudi možnosti namestitve v ustrezno ustanovo. Pri tem ne sme biti odločilno zgolj dejstvo, da ima oseba svojce, temveč ali ti oskrbo dejansko zmorejo zagotavljati.

Na CSD Koper so za Regional Obala poudarili še pomen pravočasnega načrtovanja. Urejanje pomoči se mora začeti že med hospitalizacijo, saj lahko pridobivanje ustreznih storitev, pripomočkov in morebitne namestitve zahteva precej časa.

ALS lahko postopoma odvzame sposobnost samostojnega življenja

Amiotrofična lateralna skleroza je napredujoča bolezen živčevja, ki prizadene motorične nevrone, odgovorne za nadzor hotenega gibanja mišic. Zaradi njihovega propadanja mišice postopoma slabijo, bolniki pa lahko izgubljajo sposobnost hoje, premikanja rok, govorjenja, požiranja in dihanja.

Bolezen pri vseh ljudeh ne napreduje enako hitro. Nekateri dlje časa ohranijo določeno stopnjo samostojnosti, drugi pa lahko v krajšem obdobju potrebujejo obsežno pomoč pri osnovnih življenjskih opravilih.

Zdravila, ki bi ALS pozdravilo, trenutno ni. Obstajajo pa možnosti zdravljenja in podporne obravnave, ki lahko pri nekaterih bolnikih upočasnijo določene vidike napredovanja bolezni, lajšajo simptome in izboljšujejo kakovost življenja.

Pri oskrbi ljudi z ALS je pomembno sodelovanje različnih strokovnjakov, od nevrologov in fizioterapevtov do logopedov, strokovnjakov za prehrano in paliativno oskrbo. Z napredovanjem bolezni se namreč lahko potrebe po pomoči bistveno spreminjajo, zato je pomembno, da se jim prilagaja tudi organizacija oskrbe.

Primer z Obale odpira vprašanje odgovornosti celotnega sistema

Portal Regional Obala je vprašanja o postopkih načrtovanja odpusta bolnikov s hudimi napredujočimi boleznimi naslovil tudi na Splošno bolnišnico Izola. Zanimalo jih je, kako bolnišnica preverja možnosti nadaljnje oskrbe in kako ravna v primerih, ko družina ne more zagotoviti pomoči, ki jo bolnik potrebuje.

Ob objavi njihovega prispevka odgovor bolnišnice še ni bil objavljen. Prav tako navedbe o predvidenem odpustu konkretne bolnice izvirajo iz informacij bralke in ne pomenijo potrditve, da je bolnišnica že sprejela dokončno odločitev o odpustu brez urejene nadaljnje oskrbe.

Ne glede na razplet konkretnega primera pa zgodba odpira vprašanje, ki zadeva številne družine po Sloveniji. Bolnik lahko zaključi akutno bolnišnično zdravljenje, njegove potrebe po pomoči pa se s tem ne končajo. Včasih se prav takrat začne najzahtevnejše obdobje za svojce, ki morajo organizirati nego, prilagoditi domače okolje in poiskati ustrezne storitve.

Posebej težko je, kadar so tudi sami zdravstveno omejeni ali pa bolnik potrebuje pomoč, ki presega njihove zmožnosti. Takrat varna vrnitev domov ni zgolj vprašanje družinske pripravljenosti, temveč dostopnosti zdravstvene in socialne podpore.

Dostojna oskrba hudo bolnega človeka se ne bi smela končati pri ugotovitvi, da bolnišničnega zdravljenja ne potrebuje več. Enako pomembno je, da je ob njegovem odhodu zagotovljena pomoč, brez katere doma ne more varno živeti.

Spletno uredništvo Naša Primorska