Vse življenje delajo na kmetiji, na starost pa jih lahko čaka grenka resnica

Vsak dan skrbijo za živali, obdelujejo zemljo, pridelujejo hrano, vodijo gospodinjstva in pogosto skrbijo še za otroke ter ostarele družinske člane. Toda leta trdega dela na družinski kmetiji ne pomenijo nujno tudi ustrezne pokojnine in socialne varnosti.

Ob današnjem svetovnem dnevu kmetic se zato v ospredje znova postavlja vprašanje, ki je za številne ženske na slovenskem podeželju življenjskega pomena: ali je njihovo delo sploh ustrezno priznano in zavarovano?

Čeprav ženske predstavljajo skoraj polovico delovne sile na slovenskih kmetijskih gospodarstvih, številne še vedno nimajo enakega položaja pri odločanju, lastništvu in dostopu do socialnih pravic.

Kmetica je pogosto prva, ki vstane, in zadnja, ki konča delo

Življenje na kmetiji je za številne slovenske družine način življenja, ki ne pozna običajnega osemurnega delovnika. Živali potrebujejo oskrbo vsak dan, ne glede na praznike in nedelje, delo na poljih pa narekujejo letni časi in vreme. Poleg tega je treba skrbeti za gospodinjstvo, otroke in pogosto tudi starejše družinske člane. Velik del teh nalog na družinskih kmetijah še vedno opravljajo ženske.

Toda prav delo, ki se zdi samoumevno, je pogosto tudi najmanj vidno. Ženska lahko desetletja sodeluje pri vsakodnevnem delovanju kmetije, ne da bi bila njena vloga ustrezno prepoznana v uradnih evidencah ali pri urejanju socialnega zavarovanja. Težave se lahko pokažejo šele pozneje, ko nastopijo bolezen, nezmožnost za delo, razpad partnerske skupnosti ali upokojitev.

Ob današnjem svetovnem dnevu kmetic, ki ga vsako leto zaznamujemo 15. oktobra, zato ne gre zgolj za zahvalo ženskam za njihov prispevek k pridelavi hrane. Gre tudi za vprašanje, ali jim družba in država zagotavljata ustrezne pogoje za dostojno življenje.

Na problem opozarjajo tudi organizacije, ki zastopajo interese žensk na podeželju. Zveza kmetic Slovenije in Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije sta že v preteklosti poudarjali, da ostajajo gospodinjsko delo, skrb za družinske člane in številne druge naloge žensk pogosto premalo priznane, čeprav so nepogrešljiv del delovanja kmetij.

Skoraj polovico dela opravijo ženske, kmetije pa večinoma vodijo moški

Podatki ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano razkrivajo zanimivo razmerje med sodelovanjem žensk pri delu in njihovim formalnim položajem. Ženske predstavljajo 46 odstotkov oseb, ki kot nosilke ali družinske članice sodelujejo pri delu na slovenskih kmetijskih gospodarstvih. To je več od povprečja Evropske unije, ki znaša 42 odstotkov.

Toda ko pogledamo, kdo kmetijska gospodarstva dejansko vodi, se slika spremeni. Med nosilci kmetijskih gospodarstev je žensk 29 odstotkov, kar pomeni, da so na vodilnih položajih še vedno precej manj zastopane kot pri samem delu.

Razlika med tema deležema je pomembna, saj formalni položaj na kmetiji lahko vpliva na možnosti odločanja, dostop do razvojnih sredstev in ekonomsko samostojnost. Kdor opravlja delo, namreč ni nujno tudi oseba, ki odloča o pomembnih naložbah, upravljanju premoženja ali prihodnosti kmetijskega gospodarstva.

Med mladimi prevzemniki kmetij je po podatkih ministrstva 22,3 odstotka žensk, njihova povprečna starost pa znaša 32 let. To kaže, da se tudi mlajše generacije žensk odločajo za kmetovanje, vendar ostajajo v manjšini med tistimi, ki formalno prevzemajo vodenje kmetij.

Ženske so torej nepogrešljiv del slovenskega kmetijstva, a njihov delež med nosilkami kmetij ostaja občutno manjši od njihovega deleža med sodelujočimi pri delu.

Desetletja dela še ne zagotavljajo desetletij pokojninske dobe

Eden najresnejših izzivov je vprašanje socialnega in pokojninskega zavarovanja. Na družinskih kmetijah lahko posamezni člani opravljajo različne naloge, vendar nimajo vsi nujno enakega pravnega in zavarovalnega statusa.

Pri tem je pomembno poudariti, da delo na kmetiji samo po sebi še ne pomeni samodejnega pridobivanja pokojninske dobe. Za priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji, posameznik pa mora biti ustrezno vključen v sistem zavarovanja.

Finančna uprava Republike Slovenije pojasnjuje, da se morajo osebe, ki opravljajo kmetijsko dejavnost in izpolnjujejo predpisane pogoje, vključiti v obvezna socialna zavarovanja ter plačevati prispevke. Pri tem se upoštevajo med drugim dohodkovni pogoji in pravni položaj posameznika.

Za osebe, ki ne dosegajo zahtevanega dohodka iz kmetijske dejavnosti, pa obstajajo tudi določene možnosti prostovoljne vključitve v pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Te možnosti so pomembne, vendar je njihova dejanska dostopnost odvisna tudi od finančnih zmožnosti posamezne kmetije. Plačevanje prispevkov je lahko za gospodinjstva z nizkimi in nestalnimi dohodki veliko breme, še posebej če se morajo odločati med tekočimi stroški proizvodnje in dolgoročno socialno varnostjo posameznih družinskih članov.

Zato ni dovolj, da pravice obstajajo zgolj na papirju. Pomembno je tudi, da jih ljudje poznajo, razumejo pogoje za njihovo uveljavljanje in si vključitev v zavarovanje lahko privoščijo.

Kaj se zgodi, ko ženska zboli ali ostane sama?

Vprašanje zavarovanja ni pomembno šele ob upokojitvi. Lahko postane odločilno že precej prej, denimo ob daljši bolezni, poškodbi ali drugih življenjskih okoliščinah, zaradi katerih posameznica ne more več opravljati vsakodnevnega dela.

Če ženska na kmetiji nima ustrezno urejenega zavarovalnega statusa, so lahko njene pravice drugačne od pravic osebe, ki je vključena v vsa obvezna socialna zavarovanja. Konkretne posledice so odvisne od vrste zavarovanja, izpolnjevanja pogojev in osebnih okoliščin.

Še posebej občutljivo je lahko vprašanje ekonomske samostojnosti. Če je kmetija formalno v lasti ali upravljanju enega družinskega člana, drugi pa pri njenem delovanju dolga leta sodeluje brez lastnega rednega dohodka, lahko ob spremembi družinskih razmer nastanejo resne težave.

To ne pomeni, da so vse kmetice brez socialne zaščite. Številne imajo ustrezno urejeno zavarovanje, nekatere so nosilke kmetijskih gospodarstev, druge pa imajo zavarovalno podlago iz zaposlitve ali druge dejavnosti. Prav zato je pomembno razlikovati med različnimi položaji in se izogibati posploševanju.

Toda opozorila o pomanjkljivi socialni varnosti kažejo, da je vprašanje še vedno aktualno. Ženska, ki vse življenje prispeva k delovanju družinske kmetije, ne bi smela šele ob življenjski preizkušnji ugotoviti, da njen dejanski prispevek ni ustrezno povezan s pravicami iz socialnega zavarovanja.

Dve ženski z Goričkega opozarjata: Pravice je treba poznati pravočasno

Prav na pomen poznavanja pravic sta danes opozorili tudi Ksenja Strožič in Sofia Proni Iglič, ki živita in delata na Goričkem, kjer vodita kmetijo in socialno podjetje Makrobios Panonija.

V prispevku, objavljenem ob svetovnem dnevu kmetic, sta izpostavili, da vsakdanje življenje na kmetiji vključuje toliko različnih nalog, da lahko ženske hitro pozabijo na lastni status, pravice in socialno varnost.

Njuno sporočilo je preprosto, vendar pomembno: o pravicah se je treba pozanimati pravočasno, ne šele takrat, ko nastopi težava. Status ženske na družinski kmetiji je lahko zelo različen, zato ni mogoče pričakovati, da bodo imele vse enake pravice in obveznosti.

Pobude za ozaveščanje so zato pomemben del prizadevanj za boljši položaj kmetic. Posameznica mora vedeti, ali je zavarovana, na kateri podlagi se plačujejo prispevki, kakšne pravice ji pripadajo in kaj lahko stori, če njen položaj ni ustrezno urejen.

Pri tem lahko pomagajo pristojne institucije, svetovalne službe in organizacije, ki povezujejo kmetice. Pomembno pa je, da so informacije razumljive in dostopne tudi ljudem, ki se z zapletenimi upravnimi postopki ne srečujejo vsak dan.

Ministrstvo priznava, da socialna in pokojninska varnost ostajata izziv

Ministrstvo za kmetijstvo je v današnjem sporočilu ob svetovnem dnevu kmetic izrecno priznalo, da sta formalno priznavanje dela kmetic ter zagotavljanje njihove socialne in pokojninske varnosti še vedno pomembna izziva.

To priznanje je posebej pomembno, saj kaže, da problem ni omejen zgolj na opozorila posameznih organizacij ali osebne zgodbe žensk s podeželja. Gre za vprašanje, ki ga kot odprto prepoznava tudi pristojno ministrstvo.

Minister Janez Cigler Kralj je ob tej priložnosti poudaril pomen žensk za delovanje družinskih kmetij, razvoj dopolnilnih dejavnosti, ohranjanje znanja in povezovanje lokalnih skupnosti. Po njegovih besedah so ženske vse pogosteje tudi pobudnice novih idej in sprememb na podeželju.

Ministrstvo je predstavilo več ukrepov, namenjenih podpori ženskam v kmetijstvu, med drugim spodbude za podjetništvo, mlade prevzemnike, razvoj dopolnilnih dejavnosti in ustvarjanje delovnih mest. V okviru strateškega načrta skupne kmetijske politike za obdobje 2023–2027 so pri nekaterih intervencijah ženskam na voljo tudi dodatne spodbude.

Toda razvojne spodbude niso isto kot sistemska ureditev socialne varnosti. Možnost pridobitve sredstev za naložbo ali podjetniško dejavnost še ne odgovarja na vprašanje, kako zagotoviti ustrezno zavarovanje ženskam, ki na družinskih kmetijah že desetletja opravljajo pomembno delo.

Prav zato bi morala biti socialna varnost kmetic ena od osrednjih tem kmetijske politike, ne zgolj spremljevalno vprašanje ob prazničnih nagovorih.

Slovenka z Dolenjske med sto izjemnimi ženskami sveta

Letošnji svetovni dan kmetic je za Slovenijo poseben tudi zaradi mednarodnega priznanja, ki ga je prejela Nataša Medle iz Sela pri Ratežu na Dolenjskem. Uvrščena je bila med sto žensk, izbranih v mednarodni pobudi, ki izpostavlja pomembne dosežke žensk v agroživilskih sistemih in razvoju podeželja.

Nataša Medle je mlada podjetnica in prevzemnica kmetije, ki razvija sodobno in trajnostno naravnano kmetijsko gospodarstvo. Po podatkih ministrstva na dveh hektarjih pokritih pridelovalnih površin v 17 rastlinjakih prideluje zelenjavo, jagode, okrasne rastline, zelišča in sadike.

Pri svojem delu uporablja tudi različne okolju prijazne rešitve. Med njimi so sončna energija, ogrevanje z lesnimi sekanci iz lastnega gozda, zbiranje deževnice za namakanje in uporaba organskih gnojil.

S pomočjo sredstev skupne kmetijske politike je okrepila celoletno pridelavo in prispevala k večji lokalni oskrbi s kakovostno hrano. Njena zgodba kaže, da so ženske na slovenskih kmetijah tudi nosilke inovacij, tehnološkega razvoja in podjetništva.

Priznanje je pomembno za slovensko kmetijstvo, posebej pa za Dolenjsko, kjer imajo družinske kmetije pomembno gospodarsko in družbeno vlogo. Hkrati predstavlja opomin, da mora biti podpora ženskam na podeželju namenjena tako uspešnim podjetnicam kot tistim, katerih delo ostaja manj vidno.

Leto 2026 je tudi mednarodno leto kmetic

Generalna skupščina Organizacije združenih narodov je leto 2026 razglasila za mednarodno leto kmetic. Namen pobude je povečati prepoznavnost prispevka žensk k prehranski varnosti, trajnostnemu kmetijstvu in razvoju podeželja.

OZN opozarja, da imajo ženske pomembno vlogo pri pridelavi hrane, varovanju naravnih virov in prilagajanju kmetijstva podnebnim spremembam. Obenem se v številnih državah še vedno soočajo z ovirami pri dostopu do zemljišč, financiranja, tehnologije, izobraževanja in odločanja.

Slovenija ima na teh področjih svoje posebnosti, vendar vprašanje formalnega položaja žensk na kmetijah ostaja pomembno tudi pri nas. Delež žensk, ki sodelujejo pri delu, je visok, vendar to samo po sebi še ne zagotavlja enakovrednega položaja pri upravljanju in socialni varnosti.

Ministrstvo je za podporo delovanju nevladnih in nepridobitnih organizacij, ki povezujejo kmečke in podeželske ženske, v letu 2026 zagotovilo 415.000 evrov. Takšne organizacije so pomembne pri izobraževanju, povezovanju in zastopanju interesov žensk, vendar ne morejo same nadomestiti sistemskih rešitev.

Svetovni dan kmetic je zato priložnost za razmislek, kako od simbolnega priznavanja njihovega dela preiti k ukrepom, ki bodo izboljšali njihov dejanski položaj.

Poklon ženskam ni dovolj, če njihovo delo ostaja brez ustrezne zaščite

Slovenske kmetice so nepogrešljiv del domače pridelave hrane in življenja na podeželju. Njihovo delo pogosto sega daleč prek polj, hlevov in rastlinjakov, saj vključuje tudi skrb za družino, organizacijo gospodarstva, ohranjanje znanja in povezovanje lokalnih skupnosti.

Toda priznanje njihovega prispevka ne sme ostati zgolj pri zahvalah in slavnostnih govorih. Pomembno je, da imajo ženske možnost urediti svoj pravni in zavarovalni status, dostopati do informacij ter enakovredno sodelovati pri odločanju o prihodnosti kmetij.

Podatki ministrstva kažejo, da ženske predstavljajo skoraj polovico oseb, ki sodelujejo pri delu na slovenskih kmetijskih gospodarstvih, vendar je njihov delež med nosilci kmetij precej manjši. Obenem država sama priznava, da sta formalno priznavanje njihovega dela in socialna varnost še vedno odprti vprašanji.

Največje priznanje slovenskim kmeticam zato ne bodo le besede hvale ob 15. oktobru, temveč ureditev, ki bo zagotavljala, da bodo za desetletja dela imele tudi ustrezno socialno zaščito in dostojno starost.

Če lahko ženska vse življenje pomaga ustvarjati prihodnost družinske kmetije, bi morala imeti tudi sama možnost varne prihodnosti.