Komaj so se po štirih nedeljskih referendumih začeli izrisovati za vladajočo koalicijo neugodni rezultati, se je politična razprava preselila z vsebine referendumskih vprašanj na delo volilnih organov. Predsednik vlade Janez Janša je napovedal možnost krivdne razrešitve Državne volilne komisije (DVK), spremembe zakonodaje in celo kazenske ovadbe.
Toda ob tako resnih napovedih ostaja ključno vprašanje: kateri dokazi potrjujejo očitke o nepravilnostih, ki bi lahko vplivale na referendumske izide?
Predsednik DVK Peter Golob opozarja, da neutemeljene obtožbe spodkopavajo zaupanje v volilne postopke, opozicija pa premierjeve izjave razume kot pritisk na neodvisno institucijo. Medtem policija preverja konkretno domnevno nepravilnost v Brežicah, kjer naj bi razdelili dve glasovnici preveč.
Volivci zavrnili zakon, nato so se začeli očitki na račun DVK
Nedelja, 11. oktobra, je prinesla pomembno politično sporočilo. Volivci so na zakonodajnem referendumu zavrnili novelo zakona o parlamentarni preiskavi, pri posvetovalnem referendumu o ukinitvi obveznega RTV-prispevka pa je po preobratu med štetjem prav tako prevladala nasprotna stran. Prav ta dva izida sta bila za največjo vladno stranko SDS posebej občutljiva, saj sta posegla v pomembni vprašanji, ki ju je koalicija postavila v ospredje politične razprave.
Na preostalih dveh posvetovalnih referendumih so volivci odločali o pogojevanju denarne socialne pomoči z vključevanjem delovno sposobnih prejemnikov v družbeno koristna dela ter o volilni pravici tujcev na lokalnih volitvah. Toda politično pozornost sta po glasovanju prevzela predvsem zavrnitev novele o parlamentarni preiskavi in izjemno tesen razplet referenduma o RTV-prispevku.
Predsednik vlade Janez Janša je na referendumski večer dejal, da so volivci po njegovem mnenju večinoma opravili preizkus zdrave pameti in da bo vlada njihovo voljo spoštovala. Kmalu zatem pa so se iz vrst SDS začeli vrstiti očitki glede dela volilnih organov, predvsem zaradi poznejšega spreminjanja delnih rezultatov.
Takšno zaporedje dogodkov odpira pomembno vprašanje politične odgovornosti. Referendumski rezultat je izraz volje volivcev, zato bi morala biti vsaka trditev o njegovem morebitnem nezakonitem spreminjanju podprta s konkretnimi in preverljivimi dokazi. Kritičen nadzor nad volilnimi postopki je nujen, vendar ga ni mogoče enačiti s posplošenimi obtožbami o domnevnem prirejanju glasovanja.
Janša napovedal razrešitve in kazenske ovadbe, konkretnih očitkov pa ni pojasnil
V torek, 13. oktobra, je Janez Janša na družbenem omrežju X napovedal, da bodo v državni zbor v 14 dneh vložene zakonske spremembe, ob tem pa omenil tudi možnost predlogov za krivdno razrešitev DVK in kazenskih ovadb. Gre za izjemno resne napovedi, še posebej zato, ker prihajajo od predsednika vlade in predsednika največje koalicijske stranke.
Toda po poročanju N1 iz Janševega kabineta niso pojasnili, katere konkretne spremembe zakonodaje pripravljajo in na katerih ugotovitvah temeljijo očitki na račun DVK. Komisija je ob prvih odzivih opozorila tudi, da uradnih ugovorov na delo volilnih organov tedaj še ni prejela.
Prav ta razkorak med ostrino političnih napovedi in javno predstavljenimi dokazi je bistven. Predsednik vlade ima pravico opozarjati na nepravilnosti in zahtevati njihovo razjasnitev, vendar ima zaradi svojega položaja tudi posebno odgovornost, da javnih sumov ne predstavlja kot že dokazanih kršitev.
Napoved krivdne razrešitve ni enaka običajni politični kritiki. Nanaša se na organ, katerega naloga je zagotavljati zakonito in nepristransko izvedbo volitev ter referendumov. Če bi se izkazalo, da so odgovorni posamezniki res kršili zakonodajo, bi morali za to odgovarjati. Toda za takšne postopke morajo obstajati konkretni pravni razlogi, ne zgolj nezadovoljstvo s političnim razpletom.
Do zdaj pregledane javne informacije ne potrjujejo sistemskega prirejanja referendumskih rezultatov. To ne pomeni, da posameznih nepravilnosti ni bilo, pomeni pa, da jih je treba najprej dokazati in ugotoviti njihov dejanski obseg.
Preobrat pri RTV-prispevku je sprožil največ nezaupanja
Eden osrednjih razlogov za očitke SDS je bilo dogajanje med objavljanjem rezultatov posvetovalnega referenduma o ukinitvi obveznega RTV-prispevka. Po prvih delnih izidih je kazalo na podporo ukinitvi, pozneje pa se je razmerje med glasovi za in proti obrnilo.
Predstavnike SDS je posebej zmotilo, da se javno prikazani podatki na spletni strani DVK po 00.50 nekaj ur niso osveževali, naslednja posodobitev pa je bila objavljena ob 6.20. Do takrat se je rezultat spremenil v korist nasprotnikov ukinitve prispevka.
Poslanec SDS Aleš Hojs je ob tem opozoril na domnevna neskladja med številom volivcev in glasovnic ter javno odprl vprašanje, ali bi lahko kdo glasoval dvakrat. Omenjal je možnost glasovanja tako na domačem volišču kot na posebnem volišču omnia.
Toda DVK je pojasnila, da preštevanje in vnašanje podatkov ponoči nista bila ustavljena. Začasno se ni osveževal javni prikaz rezultatov, medtem ko so volilni organi nadaljevali delo. To je pomembna razlika, saj zamik pri javni objavi podatkov ni isto kot prekinitev štetja ali naknadno dodajanje glasovnic.
Pri tesnem rezultatu lahko poznejša vključitev glasov z večjih volišč spremeni razmerje med glasovi za in proti. Takšen preobrat je treba pojasniti z dejanskimi podatki o številu preštetih glasovnic in njihovem izvoru, ne pa ga že vnaprej razglasiti za dokaz nepravilnosti.
Kljub temu je bila komunikacija DVK z javnostjo pomemben del težave. Večurna prekinitev osveževanja rezultatov pri politično občutljivem in tesnem glasovanju lahko povzroči zmedo ter nezaupanje. Zato je upravičeno vprašanje, ali bi morala komisija javnost hitreje in jasneje obvestiti, zakaj se prikazani podatki ne spreminjajo.
DVK odgovarja: Neutemeljene obtožbe lahko spodkopljejo zaupanje v volitve
V sredo, 14. oktobra, so se na očitke odzvali predsednik Državne volilne komisije Peter Golob ter večina članov komisije in njihovih namestnikov. V javnem sporočilu so poudarili, da priznavajo pomen javnega nadzora in legitimnost kritične razprave o izvedbi referendumov.
Hkrati pa so opozorili, da je treba razlikovati med utemeljenimi opozorili na morebitne nepravilnosti in splošnimi očitki brez ustrezne dejanske podlage. Po njihovem mnenju lahko slednji zmanjšujejo zaupanje v volilne organe in legitimnost volitev oziroma referendumov.
To opozorilo je posebej pomembno v okoliščinah, ko se v javnosti pojavljajo namigi o manipulacijah, ne da bi bili predstavljeni dokazi o njihovem obsegu ali vplivu na izid. Volilni sistem temelji na zaupanju, vendar to zaupanje ne sme biti slepo. Temeljiti mora na preglednih postopkih, preverljivih zapisnikih in učinkovitem nadzoru.
DVK je zato dolžna odgovoriti na konkretne očitke, pojasniti morebitne napake in omogočiti uporabo predpisanih pravnih sredstev. Enako pomembno pa je, da politični predstavniki pri svojih obtožbah jasno povedo, ali govorijo o sumu, ugotovljeni nepravilnosti ali dokazani kršitvi.
Predsednik DVK Golob je ob tem opozoril tudi na vprašanje spoštovanja neodvisnosti in samostojnosti državnih organov, ki skrbijo za zakonito izvedbo glasovanja. Komisija po njegovih navedbah ne želi sodelovati v političnih polemikah, temveč svoje naloge opravljati strokovno in nepristransko.
Opozicija opozarja na pritisk na neodvisne institucije
Na Janševe napovedi so se kritično odzvali tudi v opoziciji. Predstavniki Gibanja Svoboda, Socialnih demokratov in Levice menijo, da premier z napovedmi razrešitev in kazenskih ovadb po zanj neugodnih referendumskih rezultatih ustvarja pritisk na volilne organe.
Predsednik Gibanja Svoboda Robert Golob je že po referendumskem glasovanju ocenil, da so volivci z zavrnitvijo novele zakona o parlamentarni preiskavi zavrnili vladno zamisel, ki jo opozicija označuje kot poskus uvajanja politične policije. Izid je razumel kot izraz nezaupanja delu vladne politike.
Takšna oznaka je politična ocena opozicije, ne pravno ugotovljena značilnost zakona. Toda bistveno je, da je bila novela predmet zakonodajnega referenduma in da so jo volivci zavrnili. Vlada mora ta rezultat upoštevati ne glede na to, kako ga politično razlaga.
Opozicijski predstavniki opozarjajo, da bi bilo problematično, če bi politična oblast ob zanjo neugodnem glasovanju začela pritiskati na institucije, ki so pristojne za njegovo izvedbo. Pri tem izpostavljajo pomen neodvisnosti volilnih organov in spoštovanja zakonitih postopkov.
Tudi takšne očitke je treba presojati na podlagi konkretnih ravnanj. Sama napoved zakonskih sprememb še ne dokazuje nedovoljenega poseganja v neodvisnost DVK. Vendar je pomembno, ali bodo morebitni predlogi temeljili na ugotovljenih nepravilnostih in strokovnih razlogih ali predvsem na političnem nezadovoljstvu z rezultatom.
Primer Brežice: Policija preverja dve domnevno dodatni glasovnici
Med očitki o nepravilnostih obstaja tudi konkreten primer, ki ga preverjajo pristojni organi. Na enem od volišč v Brežicah naj bi bilo po poročanju 24ur razdeljenih dve glasovnici več, kot bi jih glede na evidenco volivcev smelo biti.
Policijska uprava Novo mesto je potrdila, da policisti preverjajo okoliščine domnevne nepravilnosti in opravljajo razgovore. Namen postopka je ugotoviti, kaj se je dejansko zgodilo in ali obstajajo razlogi za nadaljnje ukrepanje.
Takšnega primera ni mogoče preprosto odpraviti kot nepomembnega. Vsaka razlika med številom upravičenih volivcev, izdanih glasovnic in oddanih glasov mora biti pojasnjena, saj so pravilne evidence temelj verodostojnega glasovanja.
Vendar pa je enako pomembno, da posameznega primera ne uporabljamo kot dokaz širšega prirejanja rezultatov, dokler za to ni dejanske podlage. Dve domnevno dodatni glasovnici v Brežicah še ne dokazujeta organizirane volilne goljufije ali odgovornosti vodstva DVK.
Preiskava mora razjasniti, ali je šlo za administrativno napako, nepravilno ravnanje ali morebitno kršitev zakonodaje. Šele nato bo mogoče govoriti o odgovornosti in morebitnih posledicah.
Prav na takšen način bi bilo treba obravnavati vse konkretne očitke: z dokumenti, zapisniki in ugotovitvami pristojnih organov, ne zgolj z javnimi namigi.
Zakaj je pomembno, kdo šteje glasove in kdo vodi DVK?
Pri razpravi o morebitni razrešitvi DVK je treba pojasniti tudi, kako je slovenski volilni sistem organiziran. Glasov na posameznih voliščih ne preštevajo neposredno člani Državne volilne komisije, temveč volilni odbori, ki pripravijo zapisnike in rezultate posredujejo pristojnim komisijam.
DVK ima nalogo usklajevati in nadzorovati zakonito izvajanje volilnih postopkov ter ugotavljati rezultate na ravni države. Njena odgovornost je pomembna, vendar je treba pri vsaki konkretni nepravilnosti ugotoviti, kateri organ je bil pristojen za posamezno dejanje in kdo je morebitno napako povzročil.
Komisijo imenuje državni zbor, njena sestava pa vključuje sodnike, pravne strokovnjake in člane, imenovane na predlog poslanskih skupin. Takšna ureditev je namenjena zagotavljanju strokovnosti in pluralnosti.
Zato je treba morebitno razrešitev članov DVK obravnavati kot pravno in institucionalno vprašanje, ne zgolj kot običajno kadrovsko odločitev politične večine. Vsak postopek bi moral temeljiti na veljavnih zakonskih določbah in konkretno ugotovljenih razlogih.
Če predsednik vlade napoveduje krivdno razrešitev, je zato upravičeno pričakovati jasno pojasnilo, katera dejanja naj bi posamezni člani komisije storili ali opustili in katere zakonske obveznosti naj bi s tem kršili.
Vprašanja tudi za DVK: Zakaj se rezultati ponoči niso osveževali?
Kritična presoja ravnanja vlade ne pomeni, da je treba delo DVK izvzeti iz nadzora. Nasprotno, komisija mora javnosti ponuditi razumljiva in preverljiva pojasnila o izvedbi referendumov, posebej kadar pride do tehničnih težav ali nejasnosti pri prikazovanju rezultatov.
Med vprašanji, ki jih je smiselno razjasniti, so razlogi za večurno neosveževanje spletnega prikaza, časovni potek obdelave glasov z volišč omnia in način preverjanja morebitnih neskladij v zapisnikih.
Preglednost je najboljši odgovor na neutemeljene govorice. Če je mogoče s podatki pokazati, kako so se delni rezultati spreminjali in iz katerih volišč so prihajali dodatni glasovi, je mogoče tudi preveriti, ali so bili postopki pravilni.
Posebej pomembno je, da DVK javno pojasni ugotovljene napake in način njihove odprave. Nepravilnosti ni treba prikrivati ali zmanjševati njihovega pomena, saj lahko prav odkrito obravnavanje težav prispeva k večjemu zaupanju.
Toda enaka merila morajo veljati za politične predstavnike. Če javno zatrjujejo, da so se dogajale nepravilnosti, morajo predstaviti konkretne podatke, ki njihove trditve podpirajo.
Ali se spor o rezultatih spreminja v spor o nadzoru nad volilnimi organi?
V današnjem Delu so Janševe napovedi obravnavali tudi v širšem kontekstu odnosov med politično oblastjo in neodvisnimi institucijami. Časnik je izpostavil podobnosti z odzivi po marčnih parlamentarnih volitvah, ko so se iz SDS prav tako vrstili očitki glede volilnih postopkov.
Takšna primerjava odpira pomembno vprašanje, kako se politične stranke odzivajo na rezultate, ki niso v skladu z njihovimi pričakovanji. Zahteve po preverjanju glasovanja so legitimne in potrebne, kadar obstajajo konkretni razlogi za dvom. Drugače pa je, če se nezaupanje v volilne organe širi brez dokazov, ki bi upravičevali tako resne obtožbe.
Pri tem je posebej pomemben položaj predsednika vlade. Njegove izjave imajo večjo institucionalno težo kot običajna strankarska kritika, saj vodi izvršilno oblast in lahko vpliva na zakonodajne predloge vladajoče koalicije.
Zato je treba napovedi o razrešitvi DVK presojati tudi z vidika njihovega morebitnega vpliva na neodvisnost volilnih organov. Morebitne zakonodajne spremembe bi morale izboljšati preglednost, varnost in učinkovitost volilnih postopkov, ne pa ustvariti novih možnosti za politično poseganje v njihovo delo.
O tem, kakšen je dejanski namen napovedanih sprememb, bo mogoče presojati šele, ko bodo predlogi predstavljeni. Za zdaj ostajajo odprta predvsem vprašanja o njihovi vsebini in dokazih, na katerih naj bi temeljili.
Referendumska odločitev ne sme izginiti v senci političnega obračunavanja
Medtem ko se politična razprava osredotoča na DVK, ostaja pomembno tudi sporočilo nedeljskega glasovanja. Volivci so zavrnili novelo zakona o parlamentarni preiskavi, pri vprašanju RTV-prispevka pa se je pokazala izrazita razdeljenost javnosti.
To sta vsebinski politični vprašanji, ki ju spor o štetju glasov ne bi smel povsem zasenčiti. Vlada in opozicija imata pravico do različnih razlag rezultatov, vendar morata pri tem izhajati iz dejansko izražene volje volivcev.
Predsednik vlade je na referendumski večer napovedal spoštovanje rezultatov. Prav zato je zdaj toliko pomembneje, da se razjasni, ali so poznejše napovedi ukrepov proti DVK povezane s konkretnimi ugotovljenimi nepravilnostmi ali s širšim političnim nezadovoljstvom.
Vladajoča koalicija ima možnost predlagati spremembe zakonodaje in zahtevati preverjanje volilnih postopkov. Toda takšni ukrepi morajo biti utemeljeni, sorazmerni in skladni z načelom neodvisnosti organov, ki izvajajo volitve.
Odgovornost za dokazovanje resnih očitkov je na tistih, ki jih izrekajo. Enako velja za trditve o političnih pritiskih: tudi te je treba utemeljevati s konkretnimi ravnanji, ne zgolj z domnevami o motivih.
Najprej dokazi, nato razrešitve
Po štirih referendumih Slovenija tako ne razpravlja več samo o zakonih in referendumskih vprašanjih, temveč tudi o zaupanju v volilni sistem. Na eni strani so napovedi predsednika vlade o morebitni razrešitvi DVK in kazenskih ovadbah, na drugi opozorila komisije in opozicije, da bi neutemeljene obtožbe lahko škodovale neodvisnosti institucij.
Primer Brežice kaže, da je treba konkretne nepravilnosti resno obravnavati. Tehnične težave pri javnem prikazu rezultatov kažejo, da mora DVK izboljševati tudi preglednost obveščanja javnosti. Nobeno od teh dejstev pa samo po sebi ne potrjuje sistemskega prirejanja referendumskih izidov.
Če ima predsednik vlade dokaze o kršitvah, ki upravičujejo krivdno razrešitev članov DVK, je v javnem interesu, da jih jasno predstavi in omogoči njihovo neodvisno preverjanje. Če takšnih dokazov ni, pa napovedi razrešitev in kazenskih ovadb ostajajo resne politične obtožbe brez javno izkazane podlage.
Volivci so svojo odločitev sprejeli 11. oktobra. Zdaj je odgovornost političnih predstavnikov in pristojnih institucij, da morebitne nepravilnosti razjasnijo zakonito, pregledno in na podlagi dejstev. Le tako bo mogoče zaščititi tako pravico do kritičnega nadzora nad volitvami kot zaupanje v njihove rezultate.
Spletno uredništvo
