Italija menja vlade kot po tekočem traku, Meloni pa podira rekorde: Kako ji je uspelo ostati?

Giorgia Meloni je dosegla nekaj, kar je v italijanski politiki prava redkost. Njena vlada je po 1413 dneh postala najdlje neprekinjeno vladajoča administracija povojne Italije in prehitela drugo vlado Silvia Berlusconija. Toda skoraj štiri leta politične stabilnosti odpirajo tudi drugo vprašanje: je Melonijeva dolgoživost posledica uspehov njene vlade ali predvsem njene sposobnosti, da ne naredi napake, zaradi katere so pred njo padali drugi?

Italija je desetletja veljala skoraj za sinonim politične nestabilnosti. V osmih desetletjih republikanske ureditve je zamenjala 68 vlad, povprečna življenjska doba posamezne pa je bila približno 14 mesecev. Nobena ni brez prekinitve zdržala celotnega petletnega parlamentarnega mandata.

Zato je 1413 dni vlade Giorgie Meloni precej več kot zanimiva statistika.

Melonijeva, ki je 22. oktobra 2022 postala prva ženska na čelu italijanske vlade, je s koalicijo Bratov Italije, Lige in Naprej, Italija prehitela drugo Berlusconijevo vlado, ki je med letoma 2001 in 2005 zdržala 1412 dni. Tudi Berlusconiju takrat ni uspelo neprekinjeno priti do konca mandata – leta 2005 je zaradi vladne krize odstopil in nato oblikoval novo vlado.

Melonijevi je za zdaj uspelo nekaj, kar je številnim njenim predhodnikom spodletelo: preprečiti, da bi notranji spori raznesli koalicijo.

Skoraj štiri leta brez padca vlade

Za italijanske razmere je že sama vzdržljivost sedanje koalicije politični dosežek. V njej sedijo stranke z različnimi interesi in pogosto tudi različnimi pogledi, posebej pri evropski in zunanji politiki, toda noben spor doslej ni prerasel v krizo, ki bi ogrozila obstoj vlade.

Melonijeva je pri tem pokazala precej več pragmatizma, kot so pričakovali številni njeni kritiki ob zmagi leta 2022. Čeprav je izšla iz radikalnejše italijanske desnice in je pred volitvami uporabljala ostrejšo retoriko, je kot premierka na nekaterih ključnih področjih ubrala previdnejšo smer. Ohranjala je sodelovanje z Brusljem, podpirala Ukrajino in vodila precej disciplinirano proračunsko politiko.

Prav sposobnost prilagajanja je verjetno eden od odgovorov na vprašanje, zakaj je še vedno na oblasti.

Melonijeva ni vladala tako, kot je govorila v opoziciji. In prav to ji je morda pomagalo preživeti.

Njena največja zmaga je morda prav stabilnost

V državi, kjer lahko koalicijski spor hitro sproži politično krizo, je Melonijeva stabilnost spremenila tudi odnos finančnih trgov do Italije. Njena vlada je vztrajala pri fiskalni disciplini, zmanjšale so se razlike med donosnostjo italijanskih in nemških državnih obveznic, Italija pa je v njenem mandatu doživela tudi izboljšave kreditnih ocen.

Pozitivni so tudi nekateri podatki s trga dela. Bratje Italije ob današnjem rekordu izpostavljajo približno 1,3 milijona dodatnih stabilnih delovnih mest od začetka mandata, stopnjo zaposlenosti 62,9 odstotka in brezposelnost pri 5,7 odstotka. Pri tem je pomembno poudariti, da gre za številke, ki jih vladajoča stranka predstavlja v svoji bilanci mandata.

Toda stabilnost sama po sebi še ni gospodarska rast.

Italijansko gospodarstvo še vedno raste počasi, javni dolg ostaja izjemno visok, kritiki vlade pa opozarjajo, da skoraj štiri leta političnega miru niso bila izkoriščena za dovolj globoke strukturne spremembe. Prav to utegne postati eden ključnih očitkov Melonijevi pred naslednjimi volitvami.

Recept za dolgo vladanje: Ne odpiraj preveč front hkrati

Eden zanimivejših odgovorov na vprašanje o njeni dolgoživosti je ponudil politični analitik Lorenzo Pregliasco iz YouTrenda. Melonijeva po njegovem ni obstala zato, ker bi v štirih letih izvedla množico velikih reform, temveč tudi zato, ker se je izogibala potezam, ki bi lahko preveč razburile velik del volilnega telesa ali razklale koalicijo.

Namesto revolucionarnega spreminjanja države je vlada velik del političnega kapitala vlagala v področja, na katerih ima njena desnica tradicionalno močno podporo: varnost, javni red in migracije.

Tudi tu pa je slika bolj zapletena od političnih sloganov. Melonijeva je zaostrila pristop do nedovoljenih migracij in število prihodov po morju se je zmanjšalo, hkrati pa je njena vlada povečala možnosti za zakonito priseljevanje delavcev, saj italijansko gospodarstvo zaradi staranja prebivalstva in pomanjkanja delovne sile potrebuje tuje delavce.

To je še en primer njenega političnega pragmatizma: retorika ostaja izrazito desna, vladanje pa mora upoštevati gospodarsko realnost.

Toda velikih obljub ni uspela uresničiti

Skoraj štiri leta na oblasti pomenijo tudi, da se Melonijeva vse težje sklicuje na pomanjkanje časa. Nekatere velike reforme, ki jih je napovedovala, niso bile izvedene, njena pravosodna reforma pa je letos doživela poraz na referendumu.

Kritiki ji očitajo predvsem zamujeno priložnost. Politična stabilnost, ki jo je dosegla, bi lahko bila podlaga za reforme, ki jih kratkotrajne italijanske vlade pogosto niso mogle izpeljati. Toda prav previdnost, ki ji je pomagala ohraniti oblast, je lahko hkrati razlog, da so spremembe manjše od pričakovanj.

Tu nastane zanimiv paradoks Melonijevega rekorda.

Morda je tako dolgo ostala prav zato, ker ni poskušala spremeniti vsega. Toda po skoraj štirih letih bodo volivci lahko vprašali, zakaj potem ni spremenila več.

Na levi še vedno ni jasnega tekmeca

Drugi pomemben razlog za trdnost Melonijeve ni v njeni koaliciji, ampak na drugi strani političnega prostora. Italijanska levica in levosredinske stranke tudi po skoraj štirih letih niso oblikovale dovolj enotne alternative, ki bi lahko prepričljivo ogrozila desnosredinsko koalicijo.

Melonijevi tako ni treba braniti oblasti samo z rezultati. Pomaga ji tudi razdrobljenost nasprotnikov.

Bratje Italije so še vedno najmočnejša posamezna stranka. Junijska raziskava YouTrend za Sky TG24 jim je denimo namerila 27,8 odstotka, Demokratski stranki 22,2, Gibanju pet zvezd pa 12,1 odstotka podpore.

Toda zanimivo je, da potencialno nevaren novi tekmec ne prihaja samo z leve.

Prihaja še bolj z desne.

Nekdanji general Vannacci ji diha za ovratnik

Roberto Vannacci, nekdanji general in nekdanji član Lige, je s svojo novo stranko Futuro Nazionale oziroma Nacionalna prihodnost odprl novo fronto na italijanski desnici.

Junija je njegova stranka v raziskavi YouTrend dosegla 5,9 odstotka in prvič prehitela Salvinijevo Ligo, ki je bila pri 5,8 odstotka. Vannacci se predstavlja kot predstavnik bolj brezkompromisne desnice in Melonijevo napada prav tam, kjer je sama postala pragmatičnejša.

Hkrati vrat sodelovanju z desnosredinskim blokom ni zaprl. Še ta teden je dejal, da je njegova stranka »naravni sogovornik« sedanje desnosredinske koalicije, čeprav jo sam označuje za politično zbledelo.

Za Melonijevo je to neprijetna dilema. Če se premakne bolj proti sredini, lahko Vannacciju prepusti del bolj radikalnega desnega volilnega telesa. Če se zaradi njegovega vzpona znova premakne izraziteje v desno, pa tvega del podpore zmernejših volivcev, ki jih je pridobila prav s pragmatičnim vladanjem.

Tokrat torej nevarnost za Melonijevo morda ni samo v tem, kdo jo lahko premaga. Pomembno je tudi, kdo ji lahko odščipne ravno dovolj glasov.

Danes praznovanje v Bariju, nekaj ulic stran protesti

Bratje Italije bodo rekord danes proslavili v Bariju. Na dogodku v pristanišču pričakujejo okoli 10.000 ljudi, Melonijeva pa bo pred privrženci predstavila bilanco skoraj štirih let vladanja. Stranka je ob mejniku pripravila tudi poseben video in publikacijo z naslovom oziroma sloganom »Bolj stabilna vlada, močnejša Italija«, v kateri izpostavlja dosežke na področjih zaposlovanja, davkov, družinske politike, varnosti, zdravstva in šolstva.

Toda Bari danes ne bo pokazal samo obraza zadovoljnih podpornikov. Napovedan je tudi protest nasprotnikov vlade, ki bo zaradi varnostnih razlogov potekal stran od območja pristanišča.

Simbolika je skoraj popolna: na eni strani praznovanje politične stabilnosti, na drugi strani tisti, ki opozarjajo, da dolgo trajanje vlade samo po sebi še ni dokaz uspešnega vladanja.

Rekord je njen. Pravi obračun pa prihaja leta 2027

Giorgia Meloni je torej že dosegla zgodovinski mejnik. V državi, kjer so vlade pogosto razpadale zaradi notranjih sporov, je skoraj štiri leta obdržala skupaj koalicijo in ostala njen nesporni politični center.

Toda rekord v številu dni ne odgovarja na vprašanje, ki bo odločalo o njeni prihodnosti.

Je Italija zaradi 1413 dni politične stabilnosti tudi boljša država?

Na to bodo morali odgovoriti volivci najpozneje na parlamentarnih volitvah leta 2027. Do takrat se bo morala Melonijeva soočiti z dvojno nalogo: dokazati, da stabilnost ni bila sama sebi namen, in hkrati preprečiti, da bi ji novo gibanje na skrajnejšem robu desnice začelo jemati volivce.

Italija je dolgo veljala za državo, v kateri je bilo težje obdržati vlado kot zmagati na volitvah. Giorgia Meloni je prvi del enačbe očitno obvladala.

Zdaj bo morala dokazati še težji del: da lahko po najdaljšem neprekinjenem mandatu povojne Italije volivce prepriča, naj ji dajo še enega.

Spletno uredništvo