Nova vojna brez vojakov: Požari, eksplozivni droni in saboterji, novačeni prek Telegrama

Za napad na državo niso več nujno potrebni tanki, rakete ali vojaki, ki prestopijo njeno mejo. V Evropi se vrstijo sabotaže, požigi, kibernetski napadi, motnje infrastrukture in incidenti z droni, evropske varnostne službe pa pri delu teh primerov vse pogosteje kažejo proti Rusiji. Nemčija je ta teden Moskvo uradno obtožila poskusa napada z eksplozivnim dronom na letališču Leipzig/Halle, Danska pa opozarja, da ruske službe za pripravo sabotaž novačijo celo njihove državljane.

Evropa se tako sooča z nevarnim vprašanjem: kako odgovoriti na napade, ki so preveč resni, da bi jih ignorirala, vendar namenoma ostajajo pod pragom klasične vojne?

Na letališču Leipzig/Halle se je v začetku avgusta zgodilo nekaj, kar bi lahko imelo precej hujše posledice. V bližini ukrajinskega tovornega letala so našli dron z eksplozivom. Naprava ni eksplodirala, policijski strokovnjaki pa so jo onesposobili. Po večtedenski preiskavi je nemška vlada v začetku septembra sporočila, da za poskusom napada po njenih ugotovitvah stoji Rusija.

Nemški notranji minister Alexander Dobrindt je pojasnil, da način izvedbe, uporabljene tehnične komponente in eksploziv ustrezajo vzorcem, ki jih nemške varnostne službe poznajo iz prejšnjih ruskih hibridnih operacij. Nemške oblasti so poudarile tudi, da je operacija zahtevala precej tehničnega znanja in priprav. Rusija odgovornost zanika in nemške obtožbe označuje za neutemeljene.

Toda Leipzig ni edini razlog, zaradi katerega evropske varnostne službe postajajo vse bolj zaskrbljene.

Dron z eksplozivom ob ukrajinskem letalu

Letališče Leipzig/Halle ni nepomembna lokacija. Uporablja ga tudi ukrajinska letalska družba Antonov Airlines, pomembno pa je za logistične in druge povezave. Prav v bližini ukrajinskega tovornega letala je bil 4. avgusta najden dron z eksplozivom. Nemški preiskovalci so po incidentu več tednov zbirali dokaze, nato pa je Berlin odgovornost pripisal ruskim državnim strukturam.

Nemčija se ni ustavila pri javni obtožbi. Napovedala je zaprtje ruskega generalnega konzulata v Bonnu in ruskega kulturnega centra v Berlinu, strožji nadzor vstopa ruskih državljanov ter prizadevanja za dodatne evropske sankcije. Napovedala je tudi ukrepe na obveščevalnem področju, katerih podrobnosti zaradi njihove narave ne namerava razkriti.

Incident v Leipzigu zato ni več obravnavan zgolj kot primer neznanega drona na območju letališča. Nemška vlada ga obravnava kot del ruskega hibridnega delovanja na svojem ozemlju, kar celotnemu primeru daje precej večjo politično in varnostno težo.

Danska opozarja: Novačijo naše državljane

Le nekaj dni po nemških obtožbah je prišlo novo opozorilo, tokrat iz Danske. Danska varnostno-obveščevalna služba PET je sporočila, da Rusija po njenih ugotovitvah novači danske državljane za pomoč pri pripravi sabotaž proti danskim obrambnim podjetjem, povezanim z Ukrajino.

Vodja protiobveščevalnega dela PET Emil Gresholm je opozoril, da Rusija po oceni danske službe ne le načrtuje, ampak tudi izvaja sabotaže proti obrambnim podjetjem in obrambni industriji v Evropi. Danska podjetja naj bi bila že tarča konkretnega ruskega načrtovanja.

In prav tu se pokaže ena najpomembnejših sprememb sodobnega vohunjenja in sabotaž. Človeku, ki opravi nalogo, sploh ni treba biti ruski državljan, poklicni obveščevalec ali nekdo, ki je bil leta usposabljan za tajne operacije. Lahko gre za povsem običajnega evropskega državljana, ki ga nekdo pridobi za eno samo nalogo.

Telegram namesto tajnega srečanja z agentom

Klasična predstava vohunjenja je skoraj filmska: tajni agent, skrivno srečanje, kovček denarja, lažni dokumenti in dolgoletno usposabljanje. Sodobna hibridna operacija je lahko bistveno preprostejša in prav zato težje obvladljiva.

Evropske institucije že nekaj časa opozarjajo na tako imenovani model »gig economy« pri sabotažah. Izvajalce posameznih nalog je mogoče iskati prek Telegrama in drugih spletnih kanalov, plačilo pa se lahko izvede tudi s kriptovalutami. Varnostne službe za takšne ljudi uporabljajo tudi izraz »disposable agents« oziroma potrošni ali zavržljivi agenti.

Ne gre nujno za ljudi, ki bi podpirali Rusijo ali se sploh zavedali celotnega ozadja operacije. Motiv je lahko denar, naloga pa na začetku celo dovolj nedolžna: fotografirati objekt, spremljati premike vozil, preveriti dostop do določene lokacije. Šele pozneje lahko sledijo zahtevnejše naloge.

Za naročnika je takšen sistem izredno uporaben, saj med njim in končnim izvajalcem ostane več plasti posrednikov in digitalnih komunikacij. Če policija človeka ujame, zato še ne pomeni, da lahko preprosto dokaže tudi celotno verigo do tistega, ki je operacijo naročil.

Vohuna je težko izuriti in nevarno izgubiti. Anonimnega izvajalca z interneta je mogoče nadomestiti z drugim.

Požig za denar je lahko del precej večje operacije

Takšen način delovanja spreminja varnostno enačbo. Za poškodovanje skladišča, železniške infrastrukture ali industrijskega objekta ni nujno treba poslati posebej izurjene enote čez državno mejo. Dovolj je lahko nekdo, ki poišče človeka, pripravljenega za denar opraviti določeno nalogo.

Evropske oblasti so Rusiji pripisale oziroma z njo povezale vrsto incidentov, od požigov in kibernetskih napadov do sabotaž infrastrukture, vohunjenja in poskusov motenja logističnih poti, povezanih z Ukrajino. Pri posameznih primerih je dokazna podlaga različna, zato vseh požarov, eksplozij ali okvar po Evropi nikakor ni mogoče avtomatično pripisati Moskvi.

Prav to razlikovanje je pomembno. Pri nekaterih primerih so povezave z ruskimi strukturami ugotovile preiskovalne ali obveščevalne službe, drugi ostajajo predmet preiskav, pri tretjih pa obstaja predvsem sum. Toda evropske varnostne službe opozarjajo, da je incidentov dovolj, da jih ni več mogoče obravnavati zgolj kot nepovezane posamezne dogodke.

Zakaj napadati tako, če lahko pošlješ raketo?

Ker je nejasnost pravzaprav bistvo hibridne vojne.

Klasičen vojaški napad na članico Nata bi odprl povsem drugo vprašanje, vključno z možnostjo uporabe 5. člena Severnoatlantske pogodbe o kolektivni obrambi. Sabotaža skladišča, požar v tovarni, kibernetski napad ali dron nad letališčem pa ustvarijo območje, v katerem odgovor ni več tako preprost.

Je šlo za kriminalno dejanje, vohunsko operacijo, terorizem, sabotažo ali napad tuje države? Kdo je dejanski naročnik? Ali obstaja dovolj dokazov, da mu je mogoče dejanje javno pripisati? In kako močan mora biti odgovor, da odvrne naslednji napad, ne da bi povzročil še nevarnejšo eskalacijo?

Prav ta vprašanja lahko napadalcu omogočijo prostor za delovanje. Evropske države in Nato ocenjujejo, da je namen takšnih operacij lahko povzročanje gospodarske škode, motenje podpore Ukrajini, preizkušanje evropskih varnostnih sistemov in širjenje negotovosti med prebivalstvom.

Hibridna vojna je učinkovita tudi zato, ker pogosto sploh ni videti kot vojna.

Najnevarnejše tarče niso nujno vojašnice

Če želi država prizadeti nasprotnika brez neposrednega vojaškega spopada, so potencialne tarče praktično povsod okoli nas. Električno omrežje, železnice, letališča, pristanišča, telekomunikacije, podmorski kabli, obrambna podjetja in logistična središča so infrastruktura, od katere je odvisno normalno delovanje sodobne države.

Za povzročitev velike škode pri tem ni vedno potrebna velika eksplozija. Prekinjena železniška povezava lahko zaustavi dobavne poti, poškodovan kabel prekine komunikacije, požar v pravem skladišču pa vpliva na proizvodnjo ali logistiko daleč zunaj kraja dogodka.

Dodaten problem so poceni in široko dostopni droni. Naprava, ki stane relativno malo, lahko povzroči zaprtje dela letališča ali zahteva uporabo sistema za odkrivanje in prestrezanje, katerega cena je neprimerno višja. Tehnologija je tako zmanjšala stroške potencialnega napada, medtem ko je učinkovita obramba še vedno zelo draga.

Evropa ima težavo: kako odgovoriti?

Nemčija je po ugotovitvah v primeru Leipzig posegla po diplomatskih in varnostnih ukrepih. Poljska in baltske države že dlje zahtevajo odločnejše ukrepanje proti ruskim hibridnim operacijam, Evropska unija pa išče načine za boljšo zaščito kritične infrastrukture, omejevanje delovanja ruskih obveščevalnih mrež in sankcioniranje posameznikov ter organizacij, povezanih s takšnimi dejavnostmi.

Toda odgovor mora rešiti težavo, zaradi katere so hibridne operacije sploh privlačne. Prešibek odziv lahko naročniku sporoči, da se tveganje izplača. Preoster odziv pa lahko konflikt potisne proti neposrednemu spopadu, ki se mu obe strani želita izogniti.

Zato vprašanje ni več samo, kako preprečiti naslednjo sabotažo. Evropa mora najti način, kako morebitnemu napadalcu pokazati, da bo cena takšnega delovanja večja od koristi, hkrati pa ohraniti dovolj trdne dokaze in sorazmeren odgovor.

Kje se konča sabotaža in začne vojna?

To utegne postati eno najtežjih varnostnih vprašanj prihodnjih let. Posledice hibridnega napada namreč niso nujno majhne samo zato, ker napad ni izveden z vojaškim orožjem.

Kaj bi se zgodilo, če bi sabotaža električnega omrežja povzročila večdnevni izpad elektrike? Kaj, če bi eksplozija prekinila pomembno železniško povezavo ali napad na letališče zahteval človeška življenja? Nato je že opozoril, da bi lahko dovolj resen hibridni ali kibernetski napad v določenih okoliščinah sprožil kolektivni odgovor zavezništva.

Kje je torej meja?

Prav določitev tega praga je težavna. Posamezen incident morda ni dovolj velik za dramatičen odgovor, serija manjših dogodkov pa lahko skupaj povzroči veliko gospodarsko in varnostno škodo. Napadalec lahko zato preizkuša meje postopoma, ne da bi jih v enem samem dejanju očitno prestopil.

Nova vojna nima nujno fronte

Dogajanje zadnjih mesecev ne pomeni, da je Evropa v klasični vojni z Rusijo, prav tako vsakega požara, okvare, drona ali sabotaže ni mogoče pripisati Moskvi. To je treba povedati jasno, saj je prav pri hibridnih grožnjah nevarno, če se sum začne predstavljati kot dokaz.

Toda odločitev Nemčije, da po preiskavi Rusiji pripiše poskus napada v Leipzigu, in opozorilo danske obveščevalne službe kažeta, da evropske države nevarnost obravnavajo vse resneje. Spreminja se predvsem način, na katerega je mogoče državo prizadeti brez klasičnega vojaškega napada.

Vojna v Ukrajini ima frontno črto. Hibridno spopadanje je nima. Njegova tarča je lahko letališče v Nemčiji, obrambno podjetje na Danskem, železniška proga na Poljskem ali telefon človeka, ki na Telegramu prejme ponudbo za nalogo, za katero morda sprva niti ne ve, kdo jo je naročil.

Evropa zna odgovoriti na tank, ki prestopi državno mejo. Precej težje pa je odgovoriti na državljana lastne države, ki ga nekdo prek interneta plača, da fotografira objekt, zaneti požar, poškoduje infrastrukturo ali pošlje dron tja, kjer ne bi smel biti.

Nova vojna brez vojakov se zato lahko začne precej tišje od klasične. Ne z vojsko na meji, ampak z dogodkom, pri katerem sprva sploh ni jasno, ali gre za nesrečo, kriminal ali del veliko večje operacije.

In prav to je razlog, zaradi katerega jo je tako težko ustaviti.

Spletno uredništvo