Parlament znova odpira politične preiskave: Bodo državljani dobili odgovore ali le novo predstavo obračunavanja?

Državni zbor je odredil novo parlamentarno preiskavo, ki bo pod drobnogled vzela poslovanje državnih energetskih podjetij, cene električne energije in financiranje nevladnih organizacij. Med pomembnejšimi vprašanji bodo tudi posli družb Gen-I in Star Solar ter morebitna politična odgovornost nekdanjega predsednika vlade Roberta Goloba. Predlagatelji preiskavo predstavljajo kot nujen korak k preglednosti poslovanja z javnim denarjem, v Gibanju Svoboda pa opozarjajo na nevarnost političnega obračunavanja.

Toda prav takšno opozorilo odpira širše vprašanje: zakaj parlamentarne preiskave v Sloveniji vedno znova sprožajo pomisleke o politični motiviranosti predvsem takrat, ko se pod drobnogledom znajdejo predstavniki posameznega političnega tabora?

Medtem ko se stranke prepirajo o namenih preiskav, državljani še vedno čakajo predvsem na odgovore o odgovornosti, porabi javnega denarja in posledicah političnih odločitev.

Nova preiskava, stara politična nasprotja

Poslanci državnega zbora so v četrtek odredili parlamentarno preiskavo o ogrožanju energetske neodvisnosti Slovenije, cenah električne energije in financiranju nevladnih organizacij. Pobudo so vložile poslanske skupine SDS ter NSi, SLS in Fokus, ki želijo preveriti poslovanje energetskih družb v neposredni ali posredni državni lasti, njihovo upravljanje in morebitne politične vplive na poslovne odločitve.

V imenu predlagateljev je Aleš Hojs iz SDS pojasnil, da želijo ugotoviti, ali so bila državna energetska podjetja upravljana gospodarno, zakonito in v javnem interesu ali pa so na posamezne odločitve vplivali politični oziroma drugi interesi. Preiskava bo zajela obdobje od 1. januarja 2014 do njene odreditve, kar pomeni, da se ne bo omejila zgolj na čas ene vlade ali enega vodstva.

Med vprašanji, ki jih želijo predlagatelji razjasniti, so sklepanje poslovnih pogodb, plačna politika in nagrajevanje vodilnih, upravljanje državnega premoženja ter morebitno obvodno financiranje posameznikov ali političnih strank. Posebno pozornost nameravajo nameniti tudi poslovanju družbe Star Solar z državnim Borzenom in odločitvam v skupini Gen-I.

Že sama razprava v državnem zboru je pokazala, da preiskava ne bo potekala v politično nevtralnem ozračju. Predlagatelji poudarjajo javni interes in potrebo po preglednosti, politični nasprotniki pa svarijo, da bi lahko komisija postala sredstvo obračunavanja.

Prav v tem je eno osrednjih protislovij slovenskih parlamentarnih preiskav. Stranke jih praviloma predstavljajo kot nujne, kadar zahtevajo pojasnila o ravnanju svojih nasprotnikov, precej bolj zadržane pa postanejo, ko se vprašanja usmerijo v njihove lastne vrste.

Gen-I, Star Solar in vprašanja, na katera javnost še čaka

Pomemben del nove preiskave bo povezan z energetskim sektorjem in poslovnimi odločitvami v času, ko je družbo Gen-I vodil Robert Golob. Predlagatelji želijo preveriti morebitne politične vplive na upravljanje podjetja, poslovna razmerja in vlogo posameznikov, ki so bili povezani z njegovim nekdanjim vodstvom.

Andrej Černigoj iz NSi je opozoril, da menjava vodstva sama po sebi še ne odgovori na vprašanje, ali so se pretrgale tudi prejšnje poslovne in vplivne povezave. Po njegovem mnenju je treba preveriti dejanski vpliv posameznikov na odločitve v podjetju tudi po formalnih kadrovskih spremembah.

Predmet preiskave bo tudi družba Star Solar, katere ustanovitelj je nekdanji premier Robert Golob, ter njeno poslovanje z družbo Borzen. Predlagatelji želijo raziskati okoliščine prevzema podjetja, imenovanja njegovega zastopnika in morebitnega vplivanja nosilcev javnih funkcij na poslovne odločitve.

Gre za vprašanja, pri katerih je javni interes razumljiv. Energetska podjetja v državni lasti oziroma pod državnim vplivom imajo pomembno vlogo pri delovanju gospodarstva, oskrbi prebivalstva in oblikovanju razmer na energetskem trgu. Njihovo poslovanje mora biti zato pregledno, morebitni konflikti interesov pa ustrezno preverjeni.

Vendar je treba jasno razlikovati med sumi, političnimi očitki in dokazanimi nepravilnostmi. Parlamentarna preiskava sama po sebi ne dokazuje, da je kdo ravnal nezakonito. Njena naloga je ugotavljanje dejstev in morebitne politične odgovornosti, ne pa izrekanje kazenskih obsodb.

Če bodo preiskovalci odkrili okoliščine, ki kažejo na morebitna kazniva dejanja, je naloga pristojnih organov, da jih obravnavajo v okviru svojih zakonskih pooblastil. Parlamentarna komisija teh organov ne more in ne sme nadomestiti.

Ko je preiskava usmerjena proti nasprotniku, je nadzor; ko proti svojim, postane obračunavanje?

V Gibanju Svoboda so novo preiskavo sprejeli s precejšnjimi zadržki. Poslanec Tomaž Lah je opozoril, da parlamentarna preiskava ne sme postati orodje političnega obračunavanja ali ustvarjanja strahu. Poudaril je, da družba Gen-I ni bila sredstvo financiranja Roberta Goloba ali Gibanja Svoboda, ter zavrnil namigovanja o pranju denarja.

Po njegovih besedah do Golobovega odhoda iz Gen-I nobena kazenska preiskava ali revizija ni potrdila očitkov, ki se v političnih razpravah pojavljajo že več let. Opozoril je tudi, da je Gibanje Svoboda nastalo leta 2022, ko Golob družbe Gen-I ni več vodil.

Takšna pojasnila so pomembna in jih je treba upoštevati. Toda hkrati se odpira vprašanje doslednosti političnih meril. Če parlamentarna preiskava sama po sebi ni nedopusten poseg v pravice posameznikov, kadar jo zahteva ena politična stran, zakaj bi bila že zaradi predlagateljev sporna, kadar jo zahteva druga?

To vprašanje ni namenjeno zgolj Gibanju Svoboda. Enako velja za vse parlamentarne stranke, ki so v različnih obdobjih zahtevale preiskave ravnanja političnih nasprotnikov, nato pa opozarjale na politično motiviranost postopkov, kadar so se same znašle pod drobnogledom.

Slovenska politična praksa že dolgo kaže, da se pomen parlamentarnih preiskav pogosto razlaga glede na trenutni položaj posamezne stranke. Ko je v opoziciji, poudarja nujnost nadzora nad oblastjo. Ko prevzame oblast, pa lahko iste postopke dojema kot poskus političnega obračunavanja.

Takšno ravnanje zmanjšuje zaupanje javnosti, saj ustvarja vtis, da merila niso odvisna od resnosti očitkov, temveč od tega, kdo preiskavo predlaga in koga želi zaslišati.

Pod drobnogledom tudi financiranje nevladnih organizacij

Poseben del preiskave bo namenjen financiranju nevladnih organizacij, ki niso dobrodelnega značaja. Predlagatelji želijo ugotoviti, kako so se dodeljevala javna sredstva, kdo je odločal o njihovi razdelitvi in ali je bil denar porabljen za predvidene namene.

Danijel Krivec iz SDS je poudaril, da je treba preveriti morebitno netransparentno prelivanje javnega denarja, favoriziranje posameznih organizacij in klientelizem. Preiskava naj bi po njegovih besedah pokazala tudi, ali so posamezne organizacije delovale v interesu določenih političnih ali drugih struktur.

V Gibanju Svoboda opozarjajo, da nevladne organizacije niso nosilci javnih funkcij, zato je treba paziti, da parlamentarna preiskava ne bi postala sredstvo pritiska nanje. Podobne pomisleke so izrazili tudi v SD, kjer so poudarili, da nadzor nad porabo javnega denarja ne sme biti izgovor za politične pritiske na kritične organizacije.

Oba vidika sta pomembna. Nevladne organizacije imajo pravico do svobodnega delovanja, javnega izražanja stališč in kritike oblasti. Hkrati pa njihova neodvisnost ne pomeni, da je poraba javnih sredstev izvzeta iz nadzora.

Če organizacija prejema denar iz državnega proračuna ali drugih javnih virov, mora biti poraba teh sredstev pregledna in skladna z namenom financiranja. To velja ne glede na njeno politično usmeritev, področje delovanja ali odnos do aktualne oblasti.

Vendar nadzor ne sme temeljiti zgolj na politični všečnosti organizacije. Preiskovanje mora biti povezano s konkretnimi vprašanji o javnem denarju in politični odgovornosti, ne pa z namenom utišanja kritičnih glasov.

Prav sposobnost doslednega razlikovanja med zakonitim nadzorom in političnim pritiskom bo eden pomembnejših preizkusov nove komisije.

Parlamentarne komisije niso policija, tožilstvo ali sodišče

Pri razpravi o parlamentarnih preiskavah se pogosto izgubi temeljno dejstvo: gre za politični instrument parlamentarnega nadzora, ne za kazenski postopek. Parlamentarna komisija lahko zbira informacije, zaslišuje priče in preučuje dokumentacijo, vendar ne ugotavlja kazenske krivde in ne izreka kazni.

Njena ustavna naloga je ugotavljanje dejstev o zadevah javnega pomena in presoja politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij. Takšne ugotovitve lahko prispevajo k spremembam zakonodaje, izboljšanju nadzora in odpravljanju sistemskih pomanjkljivosti.

Toda prav politična sestava komisij odpira vprašanje njihove nepristranskosti. V njih sedijo poslanci političnih strank, ki imajo lahko neposreden interes za določeno razlago dogodkov. To ne pomeni, da so njihove ugotovitve nujno napačne, pomeni pa, da mora javnost razlikovati med politično presojo in ugotovitvami neodvisnih preiskovalnih organov.

Nevarnost nastane, kadar se javna zaslišanja spremenijo v prizorišče medsebojnih obtoževanj, preiskovalne ugotovitve pa se uporabljajo predvsem za politično diskreditacijo. Takrat lahko že sama vključitev posameznika ali organizacije v preiskavo povzroči škodo ugledu, čeprav nepravilnosti pozneje niso dokazane.

Ob tem se postavlja še vprašanje učinkovitosti. Če komisija po več mesecih ali letih dela ne pripravi jasnega poročila, konkretnih ugotovitev ali uporabnih predlogov za spremembe, je njen dejanski prispevek k nadzoru nad oblastjo vprašljiv.

Preiskave na obeh straneh političnega prostora

Nova preiskava energetike in financiranja nevladnih organizacij ni edina, ki zaposluje državni zbor. Na dnevnem redu so tudi druge zahteve, povezane s sumi političnih zlorab, delovanjem varnostnih organov in financiranjem političnih strank.

Svoboda in Levica sta predlagali preiskavi, povezani z domnevnim obvodnim financiranjem političnih strank ter z afero Black Cube. Pri slednji želita ugotoviti okoliščine delovanja izraelskega podjetja, njegove povezave s slovenskimi političnimi akterji in morebitne poskuse vplivanja na volitve.

Na drugi strani so poslanci Resnice, SDS ter NSi, SLS in Fokusa zahtevali preiskavo domnevne politične instrumentalizacije Slovenske obveščevalno-varnostne agencije in policije ter njunega ravnanja v povezavi z isto afero.

Tako se je v državnem zboru oblikovalo več preiskovalnih pobud, pri katerih različni politični tabori iste ali povezane dogodke razlagajo z različnih izhodišč. Vsaka stran poudarja vprašanja, za katera meni, da zahtevajo odgovore, hkrati pa izraža pomisleke o namenih nasprotne strani.

Takšna razhajanja niso nepričakovana. Parlament je politična institucija in politična odgovornost je po svoji naravi predmet razprav med strankami. Toda to ne bi smelo pomeniti, da se ugotavljanje dejstev podredi vnaprej oblikovanim zaključkom.

Če bo vsaka komisija predvsem potrjevala prepričanja svojih predlagateljev, bodo državljani dobili več političnih razprav, ne pa nujno tudi več jasnosti o dejanskih nepravilnostih.

Referendum je odprl vprašanje zaupanja v parlamentarni nadzor

Razprava o novih preiskavah prihaja tudi po oktobrskem referendumu o spremembah zakona o parlamentarni preiskavi. Volivci so zavrnili novelo, ki bi med drugim spremenila možnosti pravnega varstva oseb, vključenih v parlamentarne preiskave.

Vprašanje pravnega varstva je posebej občutljivo zato, ker lahko parlamentarna preiskava poseže v ugled in položaj posameznika, še preden je ugotovljena kakršna koli odgovornost. Čeprav komisija ne izreka kazenskih sankcij, lahko javna zaslišanja in politične izjave povzročijo posledice, ki jih poznejše ugotovitve ne odpravijo vedno.

Zagovorniki sprememb so poudarjali potrebo po učinkovitejšem izvajanju preiskav, nasprotniki pa nevarnost zmanjševanja pravnih varovalk. Referendumska odločitev je pokazala, da vprašanje pristojnosti in omejitev parlamentarnih komisij ostaja pomemben del širše razprave o nadzoru nad oblastjo.

Pri tem ne gre za vprašanje, ali naj parlament sploh izvaja preiskave. Njegova pravica do nadzora je pomemben del demokratičnega sistema. Bistveno vprašanje je, kako zagotoviti, da se ta pravica uporablja odgovorno in ne postane sredstvo za pritisk na posameznike ali politične nasprotnike.

Kdo bo na koncu odgovarjal za morebitne nepravilnosti?

Slovenska javnost je v preteklosti spremljala številne parlamentarne preiskave, ki so se začele z odmevnimi očitki in visokimi pričakovanji. Njihovi rezultati pa niso bili vedno sorazmerni s politično pozornostjo, ki so jo pritegnile.

Nekatere komisije so pripravile obsežna poročila, druge so delo končale brez jasnih zaključkov ali pa so njihova poročila postala predmet novih političnih sporov. Ob tem se je pogosto pokazalo, da ugotavljanje politične odgovornosti še ne pomeni tudi konkretnih posledic za odgovorne posameznike.

Prav zato bi bilo treba uspešnost nove preiskave presojati po tem, kaj bo dejansko ugotovila. Ali bo mogoče jasno pojasniti sporne poslovne odločitve? Ali bodo razkriti morebitni konflikti interesov? Ali bo mogoče ugotoviti, kako so bila porabljena javna sredstva? In ali bodo morebitne ugotovitve vodile do sprememb, ki bodo preprečevale podobne nepravilnosti v prihodnje?

Enako pomembno je, da se komisija ne omeji na politično zanimive posameznike, temveč preveri tudi sistemske težave pri upravljanju državnih podjetij in razdeljevanju javnih sredstev. Če so bila pravila pomanjkljiva ali je bil nadzor neučinkovit, bi morale biti takšne ugotovitve pomembne ne glede na to, katera vlada je bila takrat na oblasti.

Odgovornost za zakonitost poslovanja in odgovornost za politične odločitve nista vedno isti. Prav zato morajo parlamentarne komisije jasno opredeliti, kaj so ugotovile, na katerih dokazih temeljijo njihovi zaključki in katera vprašanja ostajajo v pristojnosti drugih organov.

Državljani potrebujejo odgovore, ne novih političnih front

Nova parlamentarna preiskava odpira pomembna vprašanja o upravljanju državnih energetskih podjetij, poslovnih povezavah in porabi javnega denarja. Ta vprašanja so legitimna in zahtevajo odgovore, ne glede na to, kdo je preiskavo predlagal in kdo se je znašel v njenem središču.

Prav tako je legitimno opozorilo, da parlamentarnih komisij ni dopustno uporabljati za politično diskreditacijo. Toda takšno načelo mora veljati za vse politične stranke in vse preiskave, ne zgolj za tiste, ki so posameznemu taboru neprijetne.

V Sloveniji se prepogosto dogaja, da se razprava o morebitnih nepravilnostih hitro spremeni v razpravo o namenih tistega, ki jih želi raziskati. Namesto odgovorov o poslovanju, pogodbah in javnem denarju se javnost znajde sredi novega spora o tem, kdo koga politično preganja.

Pravi preizkus nove parlamentarne preiskave zato ne bo število zaslišanj, dolžina razprav ali odmevnost političnih obtožb. Odločilno bo, ali bo javnosti ponudila preverljiva dejstva in jasne ugotovitve o politični odgovornosti. Če se bo tudi tokrat vse končalo pri medsebojnem obtoževanju, bo Slovenija dobila še eno parlamentarno preiskavo, državljani pa bodo ostali brez odgovorov, zaradi katerih naj bi bila sploh ustanovljena.

 

Spletno uredništvo