Ustavno sodišče udarilo po zakonu o božičnici: Vlada uvedla obveznost za nazaj, zdaj je del ureditve protiustaven

Ustavno sodišče je ugotovilo, da je bila ureditev obveznega zimskega regresa za leto 2025 v pomembnem delu v neskladju z ustavo. Sporno ni bilo samo izplačilo božičnice, temveč odločitev zakonodajalca, da morajo delodajalci pri njenem izračunu upoštevati tudi obdobje zaposlitve, ki je minilo, še preden je zakon začel veljati.

Vlada in državni zbor po ugotovitvah ustavnih sodnikov nista izkazala javne koristi, ki bi upravičevala takšen poseg. Kljub ugotovljeni protiustavnosti sodišče zakona ni razveljavilo, zato zaposlenim že prejetih božičnic ni treba vračati. Odločitev pa odpira resna vprašanja o načinu priprave zakonodaje, s katero država delodajalcem nalaga nove finančne obveznosti.

Ustavno sodišče ugotovilo kršitev prepovedi povratne veljave zakonov

Ustavno sodišče je v sredo, 21. oktobra, javno predstavilo odločitev o ustavnosti zakona o pravici do zimskega regresa, ki je bil sprejet novembra lani. V postopku, ki ga je sprožila skupina podjetij in delodajalskih organizacij, je presodilo, da sta določbi zakona, ki urejata upravičenost do zimskega regresa in njegovo višino, deloma protiustavni.

Osrednja težava je bila v časovni veljavnosti zakona. Ta je začel veljati 20. novembra 2025, vendar je delodajalcem naložil, da morajo pri izračunu zimskega regresa za leto 2025 upoštevati tudi obdobje zaposlitve od začetka leta. To je pomenilo, da so morali izplačilo obračunati tudi za mesece, v katerih takšna zakonska obveznost sploh še ni obstajala.

Ustavno sodišče je ocenilo, da gre za povratno učinkovanje zakona oziroma retroaktivnost. Slovenska ustava takšne posege praviloma prepoveduje, izjemoma pa jih dopušča, kadar je to potrebno zaradi javne koristi in kadar niso prizadete pridobljene pravice.

Prav pri utemeljevanju javne koristi se je po presoji sodišča pokazala ključna pomanjkljivost. Vlada in državni zbor v zakonodajnem postopku nista ustrezno pojasnila, zakaj bi bilo nujno, da nova finančna obveznost delodajalcev velja tudi za obdobje pred začetkom veljavnosti zakona.

Sodišče je zato ugotovilo neskladje z ustavno prepovedjo povratne veljave pravnih aktov. Odločitev se nanaša na izračun zimskega regresa za leto 2025 za zaposlene zunaj javnega sektorja, in sicer v delu, ki zajema obdobje pred 20. novembrom 2025.

Delodajalci so morali plačati tudi za čas, ko zakon še ni obstajal

Zakon o pravici do zimskega regresa je bil sprejet v času, ko je vlada uvedbo obvezne božičnice predstavljala kot pomemben ukrep za izboljšanje materialnega položaja zaposlenih. Z njim je bila določena nova zakonska pravica, ki delavcem zagotavlja dodatno izplačilo ob koncu leta.

Toda za delodajalce je sprejetje zakona pomenilo novo finančno obveznost, ki je niso mogli v celoti predvideti pri načrtovanju poslovanja na začetku leta 2025. Posebej problematično je bilo, da je zakon posegel tudi v že zaključena delovna razmerja.

Podjetje je lahko na primer zaposlenega imelo v delovnem razmerju od januarja do junija 2025, torej več mesecev pred sprejetjem zakona. Čeprav je delovno razmerje prenehalo že poleti, je moral delodajalec po novi ureditvi naknadno upoštevati tudi to obdobje pri odmeri zimskega regresa.

Enako je veljalo za zaposlene, ki so bili pri delodajalcu zaposleni že pred novembrom in so delo nadaljevali tudi po uveljavitvi zakona. Pri izračunu se je namreč upoštevalo celotno obdobje zaposlitve v letu 2025, ne zgolj obdobje po začetku veljavnosti novega predpisa.

Ustavni sodniki so poudarili, da delodajalci po uveljavitvi zakona niso mogli več za nazaj spremeniti okoliščin, od katerih je bila odvisna višina njihove obveznosti. Z drugimi besedami: država je podjetjem naložila plačilo na podlagi dogodkov, ki so se že zgodili, še preden je bila takšna obveznost določena.

Takšno ravnanje posega v pravno predvidljivost, ki je pomembna za zaposlene in delodajalce. Zakoni morajo namreč omogočati, da posamezniki in podjetja svoje ravnanje ter finančne obveznosti načrtujejo na podlagi pravil, ki veljajo v določenem času.

Vlada in državni zbor javne koristi nista izkazala

Posebej pomemben del ustavne odločbe se nanaša na ravnanje zakonodajalca in vlade. Ustavno sodišče ni zgolj ugotovilo, da je zakon učinkoval za nazaj, temveč je preverilo tudi, ali bi bilo takšno učinkovanje mogoče ustavno upravičiti.

Ustava namreč v izjemnih primerih dopušča povratno veljavo posameznih zakonskih določb, če to zahteva javna korist. Toda takšna izjema mora biti jasno utemeljena in ne sme temeljiti zgolj na splošnih političnih ali socialnih ciljih.

V primeru zimskega regresa po presoji ustavnega sodišča ta pogoj ni bil izpolnjen. Vlada in državni zbor nista izkazala konkretne javne koristi, ki bi upravičevala, da morajo delodajalci izplačati regres tudi za obdobje pred sprejetjem zakona.

Sodišče je v obrazložitvi poudarilo, da bi morala biti takšna utemeljitev pripravljena že v zakonodajnem gradivu. Prav to je bistveno, saj se zakonodajalec ne more šele naknadno sklicevati na splošne koristi ukrepa, če pri sprejemanju zakona ni ustrezno utemeljil njegovega povratnega učinkovanja.

Odločitev zato pomeni pomembno opozorilo pri pripravi prihodnjih zakonov. Tudi kadar država zasleduje socialno pomembne cilje, mora spoštovati ustavne omejitve in zagotoviti, da so novi ukrepi sprejeti na pravno ustrezen način.

To ne pomeni, da država ne sme predpisati dodatnih pravic zaposlenih. Pomeni pa, da mora pri tem upoštevati ustavno določena pravila, zlasti kadar nove pravice hkrati ustvarjajo finančne obveznosti za druge subjekte.

Ali bodo morali zaposleni vrniti božičnico?

Za zaposlene je najpomembnejše vprašanje, ali ugotovljena protiustavnost pomeni, da bodo morali že prejeti zimski regres vrniti. Odgovor je ne. Ustavno sodišče spornih določb ni razveljavilo, temveč je sprejelo tako imenovano ugotovitveno odločbo.

Pri tem je izrecno upoštevalo položaj zaposlenih, ki so denar prejeli na podlagi veljavnega zakona. Presodilo je, da bi razveljavitev spornih določb lahko nedopustno posegla v njihova legitimna pričakovanja, da smejo že izplačana sredstva obdržati.

To pomeni, da odločitev ustavnega sodišča ne ustvarja splošne obveznosti vračanja že izplačanih božičnic. Delavci, ki so lani prejeli zimski regres, zaradi te odločbe ne izgubljajo pravice do denarja, ki so ga dobili.

Prav tako ustavno sodišče ni ugotovilo, da je sama uvedba obveznega zimskega regresa protiustavna. Presoja je bila omejena na posamezne vidike ureditve, predvsem na njeno učinkovanje za nazaj.

Pomembno je torej razlikovati med dvema vprašanjema. Prvo je, ali sme država zaposlenim zagotoviti pravico do zimskega regresa. Drugo pa, ali sme delodajalcem takšno obveznost naložiti tudi za obdobje pred začetkom veljavnosti zakona. Ustavno sodišče je ugotovilo protiustavnost drugega, ne pa prvega.

Kaj odločitev pomeni za božičnico v letu 2026?

Odločitev ustavnega sodišča se nanaša na posebno ureditev zimskega regresa za leto 2025. Ne pomeni, da je obvezna božičnica za leto 2026 ukinjena ali da delodajalcem letos zimskega regresa ne bo treba izplačati.

Ustavno sodišče je v odločbi izrecno navedlo, da določbi zakona v delu, ki ureja zimski regres za leta po letu 2025, nista v neskladju z ustavo iz razlogov, ki so bili predmet te presoje.

Razlika je bistvena. Leta 2025 je zakon začel veljati šele novembra, zato je obveznost posegla v večino že preteklega koledarskega leta. V letu 2026 pa so delodajalci z zakonsko obveznostjo seznanjeni že od začetka leta in jo lahko upoštevajo pri poslovnem ter finančnem načrtovanju.

Zato zaposleni zaradi današnje odločitve nimajo razloga za sklepanje, da bodo ostali brez letošnjega zimskega regresa. Pravica ostaja zakonsko urejena, morebitne spremembe pa bi zahtevale ustrezno zakonodajno odločitev.

Pri tem je treba poudariti, da izraz božičnica v vsakdanjem jeziku pogosto označuje različne vrste izplačil. Nekatera podjetja zaposlenim izplačujejo dodatne nagrade za poslovno uspešnost, zimski regres pa je posebna zakonsko določena pravica. Posamezna izplačila imajo lahko različne pravne podlage in pogoje.

Današnja ustavna odločitev se nanaša prav na zakon o zimskem regresu in ne na vse oblike nagrajevanja zaposlenih ob koncu leta.

Kdo je izpodbijal zakon?

Pobudo za oceno ustavnosti je vložila skupina podjetij in delodajalskih organizacij. Med pobudniki so bili Boxmark Leather, Kristal, Religo CNC, Jadran, Iskra, Hofer, Turistična agencija Sonček, Jaz in Božo ter Združenje delodajalcev Slovenije.

Pobudniki so opozarjali na več domnevnih ustavnih kršitev, povezanih s sprejetjem in vsebino zakona. Med drugim so problematizirali poseg v svobodno gospodarsko pobudo, zakonodajni postopek in retroaktivnost finančnih obveznosti.

Ustavno sodišče njihovim očitkom ni pritrdilo v celoti. Presodilo je, da sama uvedba obveznega zimskega regresa ne pomeni protiustavnega posega v podjetniško svobodo. Prav tako ni ugotovilo takšnih nepravilnosti pri izbiri nujnega zakonodajnega postopka, ki bi same po sebi povzročile protiustavnost zakona.

Je pa pritrdilo ključnemu očitku glede povratnega učinkovanja posameznih določb. Prav ta del odločitve predstavlja najpomembnejšo ugotovljeno pomanjkljivost zakona.

To razlikovanje je pomembno, saj bi bilo napačno trditi, da je ustavno sodišče v celoti pritrdilo delodajalcem ali razveljavilo zakon o božičnici. Odločilo je bistveno ožje: zakon je v določenem delu protiustaven, medtem ko njegova osrednja ureditev ostaja v veljavi.

Kaj pa javni sektor?

Ustavna odločitev se v ugotovljenem protiustavnem delu nanaša na zaposlene zunaj javnega sektorja, ki ga ureja zakon o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju.

To pomeni, da ni mogoče vseh zaposlenih obravnavati enako, saj so bile pravne podlage in okoliščine izplačevanja zimskega regresa v posameznih delih sistema različne.

Ustavno sodišče je zato svojo odločitev natančno omejilo na tisti del zakona, pri katerem je ugotovilo nedopustno retroaktivnost. Ni sprejelo splošne odločitve, po kateri bi bila vsa izplačila zimskega regresa v letu 2025 protiustavna.

Za zaposlene v javnem sektorju to pomeni, da današnje ugotovitve ni mogoče neposredno razumeti kot poseg v njihove že priznane ali izplačane pravice. Tudi v zasebnem sektorju pa odločitev sama po sebi ne pomeni vračanja prejetih sredstev.

Odločitev odpira vprašanje odgovornosti pri pripravi zakonov

Odločitev ustavnega sodišča ima poleg neposrednih pravnih posledic tudi širši pomen. Pokazala je, da lahko zakonodajalec pri uvajanju socialno priljubljenih ukrepov prestopi ustavne meje, če ne zagotovi ustrezne pravne utemeljitve.

Vlada je uvedbo zimskega regresa predstavljala kot ukrep za izboljšanje položaja zaposlenih. Toda pri tem ni zadostno utemeljila, zakaj bi morali delodajalci novo obveznost izpolniti tudi za obdobje, ko zakon še ni veljal.

Prav v tem je osrednje sporočilo ustavne odločbe. Dober namen zakona sam po sebi še ne zagotavlja njegove ustavnosti. Tudi ukrepi, ki zaposlenim prinašajo dodatna sredstva, morajo biti sprejeti tako, da spoštujejo pravno varnost in ustavne omejitve.

Obenem odločitev kaže, da je mogoče zaščititi pravice zaposlenih in hkrati ugotoviti nepravilnosti pri ravnanju države. Ustavno sodišče je namreč zavrnilo možnost, da bi ugotovljeno protiustavnost odpravilo na način, ki bi ogrozil že prejeta izplačila.

Takšna rešitev preprečuje, da bi posledice zakonodajne napake neposredno nosili zaposleni, ki so ravnali v skladu z veljavnim zakonom.

Božičnice ostajajo, opozorilo zakonodajalcu pa je jasno

Odločitev ustavnega sodišča torej ne pomeni konca obveznega zimskega regresa. Pravica zaposlenih ostaja, že izplačanega denarja jim ni treba vračati, ureditev za leto 2026 pa zaradi te presoje ni bila razveljavljena.

Je pa sodišče ugotovilo, da je zakonodajalec pri določanju obveznosti za leto 2025 prestopil ustavno mejo. Država je delodajalcem naložila finančno obveznost za čas, ko zanjo še ni obstajala zakonska podlaga, pri tem pa ni izkazala javne koristi, ki bi takšen poseg upravičila.

Za zaposlene je zato najpomembnejše sporočilo, da božičnica ni ukinjena. Za vlado in državni zbor pa odločitev pomeni opozorilo, da morajo tudi pri uvajanju socialnih ukrepov spoštovati temeljna pravila pravne države.

Ustavno sodišče ni pod vprašaj postavilo pravice delavcev do zimskega regresa, temveč način, kako je bila ta pravica za leto 2025 uvedena. In prav tu je bistvo odločitve: država lahko sprejema ukrepe v korist zaposlenih, ne more pa brez ustrezne ustavne podlage novih obveznosti nalagati za nazaj.

Spletno uredništvo