ZDA kopičijo sile na Bližnjem vzhodu: Prihaja tretja letalonosilka in do 10.000 marincev

Ameriška vojaška navzočnost na Bližnjem vzhodu se občutno krepi. ZDA na območje pošiljajo še tretjo letalonosilko, ob njej pa naj bi bilo v regijo pripravljenih za napotitev tudi do 10.000 marincev. Washington s tem močno povečuje svoje vojaške možnosti v času zaostrenih razmer z Iranom in negotovosti glede nadaljnjega razvoja dogodkov.

Uradno gre za krepitev odvračanja in zaščito ameriških interesov ter sil v regiji, vendar takšen obseg premikov hkrati pomeni, da bi imel ameriški predsednik Donald Trump na voljo bistveno več vojaških možnosti, če bi se odločil za nadaljnje ukrepanje.

Tretja letalonosilka močno spreminja ameriško vojaško sliko

Ameriška administracija nadaljuje kopičenje vojaških sil na Bližnjem vzhodu. Po poročanju ameriških medijev Pentagon v regijo pošilja še tretjo letalonosilno udarno skupino, kar pomeni eno največjih koncentracij ameriške pomorske moči na območju v zadnjem obdobju.

Letalonosilka sama po sebi še zdaleč ni le ogromna ladja z letali. Udarna skupina običajno vključuje spremljevalne rušilce oziroma križarke, zračne zmogljivosti, protizračno in protiraketno obrambo ter druge podporne elemente. Takšna skupina lahko izvaja zračne napade, nadzoruje velik del zračnega in pomorskega prostora ter zagotavlja zaščito drugim ameriškim silam.

Če so na območju hkrati tri ameriške letalonosilne skupine, ima Pentagon na voljo bistveno več letal, raketnih sistemov in obrambnih zmogljivosti, predvsem pa možnost daljšega izvajanja operacij brez takojšnje potrebe po menjavi enot.

To še ne pomeni, da se je Washington odločil za novo veliko vojaško operacijo. Pomeni pa, da si ustvarja zmogljivosti, s katerimi bi jo lahko izvedel, če bi politična odločitev padla.

Do 10.000 marincev bi pomenilo še eno pomembno stopnjo

Še bolj zanimiv je drugi del ameriških priprav. Pentagon naj bi bil pripravljen na Bližnji vzhod poslati do 10.000 pripadnikov ameriške mornariške pehote oziroma marincev.

Marinci imajo drugačno vlogo kot letalonosilne skupine. Namenjeni so hitremu odzivanju, zaščiti objektov in ameriškega osebja, evakuacijskim operacijam ter po potrebi tudi izvajanju kopenskih in amfibijskih operacij. Zato je pri številki 10.000 pomembno vprašanje, kakšne naloge bi jim Pentagon dejansko določil.

Njihova napotitev sama po sebi še ne pomeni priprav na obsežno kopensko vojno z Iranom. Deset tisoč vojakov bi bilo za invazijo na državo velikosti Irana daleč premalo, predstavljalo pa bi zelo pomembno silo za zaščito ameriških oporišč, okrepitev regionalnih enot, hitro posredovanje ali morebitne omejene operacije.

Washington si tako ne povečuje samo možnosti napada, ampak tudi sposobnost zaščite svojih sil, če bi Iran ali z njim povezane skupine odgovorile na ameriške operacije.

Zakaj prav zdaj?

Čas premikov ni naključen. Ameriške sile v regiji delujejo v obdobju izjemno visokih napetosti, ko se Washington sooča z vprašanjem, kako daleč je pripravljen iti v konfrontaciji z Iranom.

Za ZDA je posebej pomembno tudi vprašanje varnosti njihovih oporišč in vojakov po širšem Bližnjem vzhodu. Iran ima poleg lastnih raketnih in brezpilotnih zmogljivosti dolgoletne povezave z različnimi oboroženimi skupinami v regiji, zaradi česar morebitnega ameriškega vojaškega spopada ni mogoče omejiti zgolj na ozemlje Irana.

Pentagon mora zato načrtovati več scenarijev hkrati: od zaščite ameriških oporišč in ladij do obrambe pred raketami in brezpilotnimi letalniki, zagotavljanja pomorskih poti ter možnosti nadaljnjih napadov.

Tretja letalonosilka in morebitnih 10.000 marincev Washingtonu omogočata prav to – več možnosti za ukrepanje, ne da bi moral Trump že vnaprej javno povedati, katero bo izbral.

Tri letalonosilke so tudi politično sporočilo

Premikanje tako velike vojaške sile ima poleg operativnega tudi izrazit politični pomen. Letalonosilke so že desetletja eno najvidnejših ameriških orodij za pošiljanje sporočil nasprotnikom.

Ko Washington na krizno območje pošlje eno letalonosilko, je to signal. Ko jih je tam več, je sporočilo bistveno močnejše.

Za Teheran je pomen jasen: ZDA želijo pokazati, da lahko v primeru nadaljnje eskalacije uporabijo veliko več vojaške sile. Toda isto sporočilo je namenjeno tudi ameriškim zaveznikom, ki od Washingtona pričakujejo varnostna zagotovila, in državam v regiji, ki jih skrbi širitev konflikta.

Pri tem je treba razlikovati med vojaško pripravljenostjo in politično odločitvijo za vojno. Pentagon praviloma pripravlja več možnosti, še preden predsednik sprejme odločitev, ali bo katero od njih sploh uporabil.

Kaj dejansko zmore letalonosilna skupina?

Ameriške jedrske letalonosilke lahko na morju ostanejo izjemno dolgo, njihova največja vrednost pa je letalsko krilo, ki ga pripeljejo s seboj. Na njih so bojna letala, letala za elektronsko bojevanje, zgodnje opozarjanje in helikopterji, spremljevalne ladje pa imajo med drugim tudi rakete Tomahawk.

To Washingtonu omogoča izvajanje operacij brez popolne odvisnosti od kopenskih letališč drugih držav.

To je na Bližnjem vzhodu posebej pomembno. Gostiteljice ameriških baz lahko zaradi političnih posledic postavljajo omejitve glede uporabe svojega ozemlja za napade na tretjo državo. Letalonosilka v mednarodnih vodah Pentagonu omogoča precej več samostojnosti.

Tri skupine hkrati pomenijo tudi možnost, da ena zagotavlja zračno obrambo ali zaščito, druga izvaja napadalne operacije, tretja pa zagotavlja dodatno rezervo oziroma pokriva drugo območje.

Največje vprašanje ostaja Iran

Za Iran prihod dodatnih ameriških sil predstavlja novo stopnjo pritiska. Teheran mora ob morebitnem načrtovanju odgovora računati, da bi napad na ameriške enote lahko sprožil bistveno večji odziv, kot bi ga bilo mogoče izvesti z omejenimi ameriškimi silami v regiji.

Toda kopičenje vojske ima tudi drugo stran. Več ameriških vojakov, ladij in oporišč pomeni tudi več potencialnih tarč, če bi se konflikt razširil.

Prav zato so vojaške okrepitve lahko hkrati sredstvo odvračanja in dejavnik tveganja. Washington želi z njimi nasprotniku pokazati, da bi bila cena napada previsoka. Če odvračanje odpove, pa je na istem območju nenadoma veliko več vojaških enot, ki se lahko znajdejo neposredno v spopadu.

Ne gre še za napoved kopenske vojne

Ob številki 10.000 marincev je zato potrebna previdnost. Sama številka lahko zveni kot priprava na kopensko invazijo, vendar iz trenutno dostopnih informacij takšnega zaključka ni mogoče narediti.

Za primerjavo: velike ameriške kopenske operacije v preteklosti so zahtevale več deset oziroma več kot sto tisoč vojakov. Iran ima približno 90 milijonov prebivalcev in izjemno zahtevno geografijo, zato bi bila obsežna kopenska operacija povsem drugačen vojaški projekt od napotitve nekaj tisoč marincev.

Veliko verjetnejše naloge takšne sile bi bile varovanje ameriških objektov, okrepitev že nameščenih enot, zaščita pristanišč in letališč, evakuacije ter zagotavljanje možnosti za omejene operacije.

To pa ne zmanjšuje pomena napotitve. Nasprotno – kaže, da Pentagon ne pripravlja samo dodatnih letalskih in pomorskih zmogljivosti, ampak razmišlja tudi o scenarijih, v katerih bi potreboval bistveno več ljudi na terenu.

Washington si odpira čim več možnosti

Najpomembnejše sporočilo najnovejših premikov zato ni, da so ZDA že sprejele odločitev o naslednji veliki vojni. Takšnega dokaza za zdaj ni.

Je pa jasno, da Washington ustvarja vojaško postavitev, ki mu omogoča precej širši nabor možnosti kot doslej. Tretja letalonosilna skupina zagotavlja dodatno zračno in raketno moč, do 10.000 marincev pa bi Pentagonu omogočilo hitro okrepitev ameriške navzočnosti na kopnem.

Za Trumpovo administracijo je to tudi pogajalski vzvod. Vojaška grožnja je precej bolj prepričljiva, kadar so sile, potrebne za njeno izvedbo, že v regiji oziroma na poti tja.

Prav zato bo v prihodnjih dneh pomembneje od samega števila ladij spremljati, kam bodo posamezne enote dejansko razporejene, kakšne naloge bodo dobile in ali bodo ameriške okrepitve spremljali novi diplomatski koraki.

Če bodo prevladali slednji, lahko ogromna koncentracija ameriške vojaške sile ostane predvsem sredstvo odvračanja. Če pa se bodo premiki nadaljevali in bodo marinci dejansko dobili ukaz za množično napotitev, bo to znak, da Pentagon želi biti pripravljen tudi na precej nevarnejše scenarije.

Spletno uredništvo