»To lahko naredimo kateri koli državi«: Izjava ameriške veleposlanice sprožila vprašanja o padcu evropske vlade

Domnevna izjava ameriške veleposlanice v Grčiji Kimberly Guilfoyle na zasebni večerji v Atenah je sprožila politični vihar, ki je hitro presegel grške meje. Po poročanju ameriškega Wall Street Journala naj bi Guilfoyle marca med burno razpravo z grškim ministrom za energijo Stavrosom Papastavroujem govorila o takrat pričakovanem padcu romunske vlade Ilieja Bolojana in dejala, da lahko ZDA »to naredijo kateri koli državi« ter da bi lahko podobno storile tudi v Grčiji. Grški minister naj bi ji odgovoril, da Združene države ne morejo zamenjati vlade, ki so jo izvolili grški državljani. Toda zgodba ima pomemben dodatek: odvetnik ameriške veleposlanice opis pogovora izrecno izpodbija, Wall Street Journal pa ni dokazal, da so ZDA dejansko povzročile padec romunske vlade.

Dogodek naj bi se zgodil marca letos na zasebni večerji v Atenah, ki so se je udeležili grški in ameriški predstavniki. Po navedbah Wall Street Journala, ki se sklicuje na osebo, navzočo na večerji, in druge ljudi, ki so bili pozneje seznanjeni z dogodkom, se je med Guilfoyle in grškim ministrom za energijo razvila napeta razprava. Tema je bila politična kriza v Romuniji, kjer je bila vlada premierja Ilieja Bolojana že pod hudim pritiskom. Ameriški veleposlanici je pripisana izjava: »To lahko naredimo kateri koli državi. To lahko naredimo tudi tukaj.« Papastavrou naj bi ji odgovoril, da ZDA ne morejo zamenjati grške vlade, ki so jo izvolili državljani.

Pri tem je bistvena previdnost. Gre za poročilo Wall Street Journala o zasebnem pogovoru, ne za javno izjavo Guilfoyle, posnetek ali uradni ameriški dokument. Odvetnik veleposlanice je opis dogodka, kakršnega je objavil ameriški časnik, izpodbijal. Zato iz zgodbe ni mogoče kot dejstvo sklepati, da je veleposlanica priznala ameriško operacijo za rušenje romunske vlade. Dokazov, da bi Washington organiziral ali povzročil njen padec, objavljena poročila ne ponujajo.

Romunska vlada je dva meseca pozneje dejansko padla

Prav časovni potek je razlog, da je zgodba povzročila toliko pozornosti. Ko naj bi Guilfoyle marca izrekla sporne besede, je bila Bolojanova koalicija že v težavah. Socialdemokratska stranka PSD je pripravljala odločanje o nadaljnjem sodelovanju v vladi, politična kriza pa se je nato še poglobila. Bolojanova vlada je 5. maja 2026 dejansko padla po glasovanju o nezaupnici, potem ko je PSD zapustil koalicijo ter skupaj z AUR in drugimi poslanci podprl njeno razrešitev. Za nezaupnico je po romunskih poročilih glasovalo 281 senatorjev in poslancev.

Toda dejstvo, da je vlada pozneje padla, samo po sebi ne potrjuje trditve o ameriškem vmešavanju. Romunska vlada je padla skozi parlamentarni postopek in ob razpadu domače politične koalicije. Sporno izjavo Guilfoyle je zato treba razumeti kot navedbo vira Wall Street Journala, katere pomen in celo opis pogovora njena stran izpodbijata, ne pa kot dokaz, da je Washington vodil operacijo za odstranitev Bolojana. Prav ta razlika je v delu poročanja o aferi nekoliko zabrisana.

V ozadju se pojavi ameriški plin

Zgodba postane zanimivejša, ko pogledamo, zakaj se v njej sploh pojavlja grški minister za energijo. Kimberly Guilfoyle je ena najvidnejših ameriških zagovornic Vertikalnega plinskega koridorja, sistema, po katerem bi utekočinjeni zemeljski plin, pripeljan v grška pristanišča, prek Bolgarije in Romunije potoval proti državam srednje in vzhodne Evrope. Projekt ima po zmanjšanju evropske odvisnosti od ruskega plina tudi velik geopolitični pomen, hkrati pa odpira velik trg za ameriški LNG.

Grčija želi pri tem postati pomembna energetska vstopna točka za širšo regijo. Še v začetku septembra so grški podpredsednik vlade Kostis Hatzidakis, visoka predstavnica ameriškega State Departmenta Allison Hooker in Guilfoyle govorili prav o energetski povezavi ter krepitvi vloge Grčije kot vstopne točke za ameriški LNG v srednjo in vzhodno Evropo prek Vertikalnega koridorja. Energetika torej ni obrobna tema odnosov med Atenami in Washingtonom, ampak eden njihovih ključnih gospodarskih in strateških stebrov.

V Romuniji pa so se pojavila vprašanja glede cene in smiselnosti določenih nakupov ameriškega plina po tej poti. Po poročanju romunskih medijev je tedanji minister za energijo Bogdan Ivan januarja predsednika Nicușorja Dana in premierja Bolojana zaprosil za podporo dogovoru o nakupu ameriškega plina prek posrednika, vendar pobuda zaradi pomislekov glede stroškov in gospodarske upravičenosti ni dobila želene politične podpore. Tudi tukaj je treba biti natančen: nasprotovanje ali zadržki do določenega energetskega posla niso dokaz, da je bila zaradi tega zrušena vlada. Gre pa za pomemben del okoliščin, v katerih je Wall Street Journal objavil zgodbo o Guilfoyle.

Guilfoyle je tik pred krizo obiskala tudi Bukarešto

Dodatno pozornost je pritegnilo dogajanje 31. marca, ko se je Guilfoyle v Bukarešti srečala s predsednikom PSD Sorinom Grindeanujem, Bogdanom Ivanom in predsedniškim svetovalcem Florinom Vlădicăjem. Po Grindeanujevih besedah so se pogovarjali o Vertikalnem plinskem koridorju in možni vlogi Romunije kot pomembne tranzitne države. Trditve oziroma namige, da bi bil sestanek povezan s poznejšim padcem vlade, je zavrnil kot izmišljotine.

Po objavi zgodbe je vodja romunske stranke USR Dominic Fritz od Grindeanuja zahteval pojasnila o tem, kaj je bilo na sestanku 31. marca dejansko dogovorjeno in ali je bila omenjena možnost nezaupnice Bolojanovi vladi. V razpravo je bil potegnjen tudi vodja AUR George Simion, ki je zanikal, da bi z ameriško veleposlanico vodil takšne pogovore, in navedbe označil za izmišljene oziroma vzete iz konteksta. Gre torej za politične zahteve po pojasnilih in zanikanja, ne za ugotovljena dejstva o tujem posegu.

Zakaj je izjava tako občutljiva tudi v Grčiji?

Če so besede Guilfoyle res padle v obliki, ki jo opisuje Wall Street Journal, je razumljivo, zakaj je bil odgovor grškega ministra tako oster. Trditev predstavnika tuje države, da bi njegova država lahko vplivala na zamenjavo demokratično izvoljene vlade, se neposredno dotika vprašanja državne suverenosti. Za Grčijo ima takšna tema tudi posebno zgodovinsko težo zaradi ameriškega vpliva v grški politiki v desetletjih po drugi svetovni vojni in odnosov Washingtona z vojaško hunto, ki je državo vodila med letoma 1967 in 1974. Prav zato so se v delu grških odzivov po objavi zgodbe pojavile tudi zgodovinske primerjave.

Hkrati današnji odnosi med Grčijo in ZDA niso sovražni, temveč nasprotno – obe strani jih opisujeta kot izredno tesne. Premier Kyriakos Mitsotakis je še julija ob srečanju z Guilfoyle govoril o vse močnejšem strateškem odnosu med državama, sodelovanje pa sega od energetike in ameriških naložb do obrambe. Grčija kupuje ameriška bojna letala F-35, Washington podpira njeno energetsko vlogo, ZDA pa so septembra pozdravile tudi grško-izraelski obrambni dogovor glede sistema Achilles Shield.

Prav zaradi tesnih odnosov je domnevni pogovor toliko bolj nenavaden. Ne gre za besedni spopad med predstavnikoma nasprotnih geopolitičnih taborov, temveč za domnevno ostro izmenjavo med predstavnikoma dveh zavezniških držav.

Kdo je Kimberly Guilfoyle?

Guilfoyle ni tipična karierna diplomatka. Pred prihodom v Atene je bila televizijska osebnost, nekdanja tožilka in dolgoletna vidna podpornica Donalda Trumpa. Bila je tudi partnerica oziroma zaročenka Trumpovega sina Donalda Trumpa mlajšega, zato ima neposredne povezave z ameriškim predsednikovim političnim krogom. Wall Street Journal je njeno delovanje v Evropi opisal kot primer novega sloga ameriške diplomacije, v katerem se prepletajo politika, osebni dostop do vrha oblasti, posli in javna prepoznavnost.

Od prihoda v Grčijo je zelo dejavna predvsem na področjih energetike, ameriških investicij in varnosti. Njena prednost v očeh nekaterih grških sogovornikov je prav bližina Trumpovemu krogu in možnost neposrednega dostopa do Washingtona. Wall Street Journal pa po navedbah romunskih medijev poroča tudi, da nekateri grški predstavniki ob tem čutijo določeno nelagodje zaradi možnosti konflikta z veleposlanico, ki ima tako neposredne politične povezave.

Kaj je dokazano in kaj za zdaj ostaja samo navedba?

Pri tako resni zgodbi je meja zelo pomembna. Dokazano je, da je Bolojanova vlada maja padla po nezaupnici in razpadu koalicije. Znano je tudi, da Guilfoyle močno podpira Vertikalni plinski koridor ter da se je konec marca v Bukarešti srečala s predstavniki PSD in drugimi romunskimi sogovorniki. Prav tako je dokumentirano, da so ameriško-grški energetski odnosi in prodaja ameriškega LNG pomemben del njene diplomatske dejavnosti.

Ni pa dokazano, da so Združene države povzročile padec Bolojanove vlade, da je bil njen padec posledica spora glede ameriškega plina ali da je Guilfoyle organizirala politične poteze proti romunskemu premierju. Prav tako nimamo javnega posnetka spornega pogovora. Wall Street Journal se sklicuje na vire, medtem ko veleposlaničin odvetnik njihov opis izpodbija.

To razlikovanje je pomembno tudi zato, ker je domnevna izjava sama po sebi dovolj resna in ne potrebuje dodatnega napihovanja. Če jo je ameriška veleposlanica res izrekla v opisanem kontekstu, odpira vprašanje, kaj je z besedami »to lahko naredimo« sploh mislila.

Če pa je bil pogovor drugačen, kot ga opisujejo viri časnika, bo pomembno, ali bo Guilfoyle oziroma ameriško veleposlaništvo ponudilo podrobnejšo javno razlago.

Ena večerja je odprla veliko več vprašanj

Za zdaj imamo tako nenavadno zaporedje dogodkov: marca naj bi na večerji v Atenah prišlo do sporne izjave o možnosti vplivanja na vlade drugih držav, 31. marca se je Guilfoyle v Bukarešti sestala tudi s predstavniki PSD, maja je Bolojanova vlada po razpadu koalicije in parlamentarni nezaupnici padla, več mesecev pozneje pa je Wall Street Journal razkril domnevni pogovor. V ozadju vseh teh dogodkov se pojavlja tudi pomemben ameriški energetski interes – širitev dobav LNG prek Grčije, Bolgarije in Romunije proti srednji Evropi.

Toda časovno zaporedje še ni dokaz vzročne povezave. Prav to je pri tej zgodbi najpomembnejše. Obstajajo dovolj konkretna vprašanja, da zahtevajo odgovore, ni pa dovolj dokazov, da bi padec romunske vlade lahko pripisali Washingtonu.

Če bo sledila podrobnejša razlaga ameriške strani ali če bodo Wall Street Journal oziroma drugi mediji objavili dodatne dokaze o tem, kaj se je marca dogajalo v Atenah in kakšni pogovori so potekali v Bukarešti, bo zgodba dobila nov pomen. Za zdaj pa ostaja predvsem zelo nenavadna diplomatska afera, v kateri je nekaj besed, domnevno izrečenih na zasebni večerji, odprlo precej večje vprašanje o meji med diplomacijo, energetskimi interesi in notranjo politiko evropskih držav.

Spletno uredništvo