
Zunanji minister Tone Kajzer se bo danes v državnem zboru zagovarjal zaradi odločitve, s katero je Slovenija kot edina članica Evropske unije preprečila sprejetje skupne evropske izjave proti širjenju nezakonitih izraelskih naselbin na zasedenem Zahodnem bregu. Poteza Janševe vlade je naletela na ostre kritike opozicije, izraelski premier Benjamin Netanjahu pa se je slovenskemu predsedniku vlade zanjo javno zahvalil. Svoboda, SD in Levica ministru očitajo politično odgovornost, kršitve zakonskih obveznosti in neustrezno obveščanje državnega zbora. Kajzer očitke zavrača in vztraja, da Slovenija svojih zunanjepolitičnih stališč ni spremenila. Toda prav razkorak med takšnimi zagotovili in dejanskim ravnanjem Slovenije je v središču prve interpelacije ministra v mandatu aktualne vlade.
V državnem zboru se danes, 17. novembra, obeta skoraj 14-urna razprava o delu in odgovornosti zunanjega ministra Toneta Kajzerja. Minister iz vrst SDS bo kot prvi član vlade Janeza Janše odgovarjal na očitke iz interpelacije, ki so jo 21. septembra vložile opozicijske stranke Svoboda, Socialni demokrati in Levica.
Povod je bila avgustovska odločitev Slovenije, ki je kot edina izmed 27 članic Evropske unije nasprotovala sprejetju skupne izjave o širjenju izraelskih naselbin na okupiranem Zahodnem bregu. Zaradi slovenskega nasprotovanja izjave ni bilo mogoče sprejeti na predvideni ravni, zato je bila pozneje podana na nižji ravni.
Odločitev je sprožila vprašanja o slovenski zunanji politiki, spoštovanju mednarodnega prava in odgovornosti ministra, ki vodi diplomacijo. Opozicija trdi, da Kajzer ni ustrezno pojasnil, zakaj je Slovenija preprečila skupno evropsko obsodbo, niti ni državnega zbora pravočasno seznanil s tako pomembnim zunanjepolitičnim ravnanjem.
Ko je 26 držav podpiralo skupno stališče, je Slovenija rekla ne
Avgusta je Evropska unija usklajevala skupno izjavo, s katero bi obsodila širjenje nezakonitih izraelskih naselbin na zasedenem Zahodnem bregu. Gre za vprašanje, pri katerem imajo mednarodnopravne obveznosti posebno težo, saj izraelske naselbine na okupiranem palestinskem ozemlju po stališču Meddržavnega sodišča in številnih resolucij Združenih narodov kršijo mednarodno pravo.
Slovenija je bila edina članica EU, ki je skupni izjavi nasprotovala. Ker je bilo za sprejetje predvidene izjave potrebno soglasje, je slovensko nasprotovanje preprečilo, da bi Unija nastopila z enotnim sporočilom vseh 27 držav.
Takšna odločitev ni zgolj diplomatska formalnost. Ko Evropska unija zaradi nasprotovanja ene države ne more sprejeti skupnega stališča, je njen nastop navzven manj enoten. V konkretnem primeru se je to zgodilo pri obsodbi širjenja naselbin na ozemlju, ki ga mednarodna skupnost obravnava kot okupirano.
Na ministrstvu za zunanje zadeve so odločitev pojasnjevali z oceno, da skupna izjava ne bi prinesla dodane vrednosti. Premier Janez Janša pa je menil, da je vlada Slovenijo s tem umaknila iz kroga neproporcionalnih obsodb Izraela.
Toda dejstvo ostaja: Slovenija ni zgolj izrazila drugačnega mnenja, temveč je preprečila sprejetje skupnega evropskega sporočila na predvideni ravni.
Netanjahujeva zahvala Janši je razkrila politično težo odločitve
Eden najodmevnejših odzivov na slovensko blokado je prišel iz Izraela. Premier Benjamin Netanjahu se je Janezu Janši za slovensko odločitev javno zahvalil, kar je dodatno okrepilo vprašanja o tem, čigavim interesom je poteza dejansko koristila.
Za opozicijo je bila ta zahvala pomemben politični signal. Slovenija je s preprečitvijo skupne evropske izjave dosegla rezultat, ki ga je izraelska vlada očitno pozdravila, medtem ko so druge članice EU želele izraziti skupno nasprotovanje širjenju naselbin.
Prvopodpisana pod interpelacijo, poslanka SD Andreja Katič, je ob vložitvi poudarila, da takšno ravnanje odpira vprašanje, kako Slovenija uresničuje svoje zunanjepolitične zaveze in kdo je sprejel odločitev, ki je povzročila evropsko nesoglasje.
Opozicija opozarja tudi na širši kontekst. Janševa vlada je po prevzemu oblasti preklicala ukrepe proti Izraelu, ki jih je sprejela prejšnja vlada Roberta Goloba. V začetku septembra je Slovenijo na Kajzerjevo povabilo obiskal izraelski zunanji minister Gideon Sar, s katerim sta odprla izraelsko veleposlaništvo v Ljubljani.
Posamezni dogodki sami po sebi ne dokazujejo nezakonitega ravnanja ali prikritega dogovora. Vendar skupaj kažejo na jasno spremembo političnega pristopa Janševe vlade do Izraela, čeprav minister Kajzer vztraja, da temeljna zunanjepolitična stališča Slovenije ostajajo nespremenjena.
Kajzer trdi, da se politika ni spremenila. Kako potem pojasniti blokado?
Minister je v pisnem odgovoru na interpelacijo, ki ga je oktobra posredoval državnemu zboru, zavrnil vse očitke. Poudaril je, da ima vsaka država članica EU pravico izraziti pomisleke glede skupne izjave in se ji ne pridružiti.
Po njegovem stališču takšna odločitev sama po sebi ne pomeni odmika od evropskih vrednot ali spremembe slovenske zunanje politike. Zatrjuje, da Slovenija ostaja zavezana mednarodnemu pravu, človekovim pravicam, zaščiti civilnega prebivalstva in rešitvi dveh držav.
Toda prav tu nastane osrednje vprašanje interpelacije. Če Slovenija še vedno nasprotuje nezakonitim naselbinam in podpira mednarodno pravo, zakaj je preprečila sprejetje evropske izjave, ki bi obsodila njihovo širjenje?
Pravno gledano ima država članica možnost nasprotovati politični izjavi, za katero je potrebno soglasje. Vendar pravica do takšne odločitve še ne pomeni, da je ta politično smiselna, da je skladna z vsemi domačimi postopkovnimi obveznostmi ali da zanjo minister ne nosi odgovornosti.
Kajzerjevo pojasnilo, da skupna izjava ne bi prinesla dodane vrednosti, zato ne odpravi vprašanja, kakšno korist je Slovenija pridobila s tem, ko je preprečila enotno evropsko obsodbo širjenja naselbin.
Opozicija mu očita tudi kršitev zakona
Interpelacija ni omejena na nestrinjanje s politiko do Izraela. Svoboda, SD in Levica ministru očitajo tudi opustitev dolžnega ravnanja pri obveščanju državnega zbora o pomembnih zunanjepolitičnih odločitvah.
Po navedbah opozicije je bil parlament o slovenski blokadi skupne evropske izjave obveščen neustrezno, čeprav zakon o zunanjih zadevah določa obveznosti ministrstva glede obveščanja državnega zbora o pomembnejših zunanjepolitičnih vprašanjih.
Opozarjajo tudi na zakon o sodelovanju med državnim zborom in vlado v zadevah Evropske unije. Po njihovem razumevanju zakon vključuje tudi politične odločitve, ki imajo pomembne posledice za slovensko delovanje v evropskih institucijah.
Kajzer v odgovoru vztraja, da vlada za vsako posamezno zunanjepolitično odločitev ne potrebuje novega pooblastila parlamenta. Izpostavlja tudi razliko med pravno nezavezujočimi političnimi izjavami in formalnimi pravno zavezujočimi akti EU.
Vendar opozicija ne zahteva zgolj odgovora, ali je minister potreboval posebno parlamentarno dovoljenje. Odpira tudi vprašanje, ali je državni zbor pravočasno in ustrezno seznanil z odločitvijo, ki je Slovenijo postavila v nasprotje z drugimi članicami EU.
O tem, ali je minister dejansko kršil zakonske obveznosti, obstaja politični in pravni spor. Sama vložitev interpelacije še ne pomeni ugotovljene kršitve, vendar tudi ministrova zavrnitev očitkov ne predstavlja neodvisne pravne presoje.
Andreja Katič: Minister mora odgovarjati za delo svojega resorja
Poslanka SD Andreja Katič je ob vložitvi interpelacije poudarila, da je minister politično odgovoren za slovensko ravnanje pri blokadi izjave EU in za ustrezno delovanje ministrstva.
Opozorila je, da morebitna odločitev predsednika vlade Janeza Janše Kajzerja ne razbremeni odgovornosti za zakonito delovanje zunanjega ministrstva in izpolnjevanje njegovih obveznosti do državnega zbora.
Podobno stališče je izrazil poslanec Svobode Dušan Stojanovič, ki je opozoril, da mora minister tudi v primeru odločitve predsednika vlade zagotoviti zakonito ravnanje svojega resorja, opozoriti na posledice odločitev in omogočiti učinkovit parlamentarni nadzor.
Takšno razumevanje odgovornosti je pomembno, saj bi sicer lahko vsak minister politično odgovornost za sporne odločitve prenesel na predsednika vlade. Ministrska funkcija pa vključuje odgovornost za vodenje resorja tudi takrat, ko se pomembne odločitve sprejemajo na ravni vlade.
V Levici so bili do Kajzerjevega ravnanja še ostrejši. Poslanka Nataša Sukič je ministru očitala, da slovensko diplomacijo podreja interesom vlade Benjamina Netanjahuja. Gre za politično oceno opozicijske poslanke, ki jo je povezala z blokado evropske izjave in širšimi odločitvami Janševe vlade glede Izraela.
Kajzer je interpelacijo označil za »vihar v kozarcu vode«
Zunanji minister je ob napovedi interpelacije očitke opozicije označil za vihar v kozarcu vode. Vztrajal je, da se slovenska zunanja politika vrača k odgovornemu in učinkovitemu zastopanju državnih interesov v mednarodnem prostoru.
Takšen odziv je sprožil dodatne polemike, saj se interpelacija nanaša na odločitev, ki je preprečila skupni nastop vseh članic Evropske unije pri pomembnem mednarodnopravnem vprašanju.
V SDS ministra podpirajo. Poslanec Franc Breznik je opoziciji očital, da interpelacijo uporablja za politično obračunavanje, in jo povezal z interesi Moskve in Teherana. Takšne trditve je predstavil kot politično oceno, ne pa kot dokazano povezavo opozicijskih strank s tujimi državami.
Podporo Kajzerju so napovedali tudi Demokrati. Njihova poslanska vodja Elena Zavadlav Ušaj je izrazila zaupanje ministru in napovedala, da ga bodo pri glasovanju podprli.
Ostri politični odzivi pa ne spreminjajo vsebine temeljnega vprašanja: zakaj je Slovenija preprečila skupno evropsko obsodbo širjenja nezakonitih izraelskih naselbin in kako je bila takšna odločitev usklajena z zunanjepolitičnimi usmeritvami države?
Odločitev Slovenije je odprla vprašanje njenega položaja v EU
Skupna zunanja politika Evropske unije pogosto temelji na iskanju soglasja med državami članicami. Prav zato lahko nasprotovanje ene same države prepreči sprejetje skupnega stališča, četudi ga podpirajo vse druge članice.
Slovenija je avgusta to možnost uporabila pri izjavi o izraelskih naselbinah. S tem je dosegla, da Evropska unija ni mogla nastopiti na predvideni ravni z enotnim sporočilom.
Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je pozneje opozorila na težave, ki nastajajo, kadar evropske države ne morejo oblikovati skupnega odziva. Opozicija je njene besede povezala prav s slovensko blokado in posledicami za verodostojnost evropske zunanje politike.
Slovenska odločitev je posebej odmevna tudi zaradi prejšnjih stališč države. Še junija je Slovenija podpirala skupno evropsko nasprotovanje nezakonitim izraelskim naselbinam, avgusta pa je preprečila sprejetje izjave, ki je obravnavala isto problematiko.
Minister trdi, da se vsebinska usmeritev ni spremenila. Toda za presojo zunanje politike niso pomembne samo deklaracije, temveč tudi konkretne odločitve in njihovi učinki.
V tem primeru je bil učinek jasen: skupna evropska izjava na predvideni ravni ni bila sprejeta, izraelski premier pa je slovensko odločitev javno pozdravil.
Štirinajst ur razprave, a Kajzerjev položaj verjetno ni ogrožen
Za današnjo obravnavo interpelacije je predvidenih skoraj 14 ur parlamentarne razprave. Poslanci bodo razpravljali o očitkih opozicije, ministrovem odgovoru in širših posledicah slovenske politike do Izraela.
Za uspeh interpelacije je potrebna večina glasov vseh poslancev državnega zbora. Glede na trenutna parlamentarna razmerja in napovedano podporo koalicijskih strank je razrešitev ministra malo verjetna.
To pa ne pomeni, da bo razprava brez političnega pomena. Interpelacija je tudi instrument parlamentarnega nadzora, s katerim lahko opozicija od ministra zahteva javna pojasnila o njegovem delu in odločitvah.
V konkretnem primeru se bo Kajzer moral soočiti z vprašanji o tem, kdo je sprejel odločitev o blokadi, kako je bila utemeljena in ali so bili spoštovani postopki obveščanja državnega zbora.
Glasovanje bo pokazalo, ali minister še uživa podporo parlamentarne večine. Samo po sebi pa ne bo razrešilo vseh vprašanj o vsebini slovenske zunanje politike in njenih posledicah.
Politična odgovornost se ne konča pri zadostnem številu glasov
Interpelacija Toneta Kajzerja je več kot razprava o eni diplomatski izjavi. V ospredju je vprašanje, kako Slovenija sprejema pomembne zunanjepolitične odločitve, kako jih pojasnjuje javnosti in kakšno odgovornost zanje nosijo ministri.
Dejstvo, da ima država članica EU pravico nasprotovati skupni izjavi, ni sporno. Toda ta pravica ne odpravlja potrebe po pojasnilu, zakaj je bila uporabljena in kakšne posledice je imela.
Kajzer bo danes zagovarjal stališče, da Slovenija svojih načel ni opustila. Opozicija pa bo opozarjala na razkorak med temi zagotovili in dejstvom, da je Slovenija kot edina članica preprečila sprejetje skupne evropske obsodbe nezakonitega širjenja izraelskih naselbin.
Tudi če bo minister po današnjem glasovanju ostal na položaju, bo ostalo politično vprašanje, zakaj je Slovenija pri tako pomembni zadevi nastopila sama proti preostalim 26 članicam Evropske unije. In predvsem, ali je odločitev, ki jo je javno pozdravil izraelski premier, služila tudi jasno opredeljenim interesom Republike Slovenije.
Spletno uredništvo



