Vlada Janeza Janše želi s prepovedjo zakrivanja obraza na javnih krajih po lastnih navedbah povečati varnost in policiji olajšati prepoznavanje ljudi. Toda zakonski predlog, ki ga je poslala v državni zbor, odpira precej širše vprašanje: koliko svobode je država pripravljena omejiti v imenu varnosti?
Pravniki in organizacije za človekove pravice opozarjajo, da bi lahko nova ureditev posegla v versko svobodo, zasebnost in pravico do mirnega protestiranja.
Še posebej problematično je, da zakon predvideva izjeme za športne in kulturne dejavnosti, ne pa tudi za verske razloge, ob tem pa bi policistom in redarjem prepustil precej prostora za presojo, kdo je obraz zakril nedovoljeno.
Začelo se je z burkami in nikabi, končalo pri vseh državljanih
Vlada je 5. novembra potrdila predlog novele zakona o varstvu javnega reda in miru, ki predvideva splošno prepoved zakrivanja obraza na javnih krajih, kadar zaradi zakritja obrazne poteze niso dovolj prepoznavne. Ukrep, ki se je v političnih razpravah sprva predstavljal predvsem kot prepoved burk in nikabov, je tako dobil bistveno širši obseg. Ne nanaša se več samo na določena verska oblačila, temveč na vsakogar, ki bi si na javnem kraju zakril obraz v nasprotju s predlaganimi pravili.
Vlada zatrjuje, da želi s tem izboljšati javno varnost, omogočiti učinkovitejše ugotavljanje identitete in olajšati delo pristojnih organov. Toda prav širina predloga je sprožila ostre odzive civilne družbe. Če je namen preprečevanje konkretnih varnostnih tveganj, se namreč zastavlja vprašanje, zakaj bi bilo treba omejiti tudi povsem običajna ravnanja ljudi, ki nikogar ne ogrožajo.
Na današnji novinarski konferenci v Ljubljani so predstavniki Inštituta Danes je nov dan, Pravne mreže za varstvo demokracije in Amnesty International Slovenije opozorili, da predlog ne vsebuje dovolj jasnih varovalk pred samovoljnim odločanjem. Kot poroča Dnevnik, so državni zbor pozvali, naj sprememb v predlagani obliki ne sprejme.
Največja težava ni zgolj v tem, kaj želi vlada prepovedati, temveč tudi v tem, kako široko je prepoved zapisala in komu prepušča odločitev o njenem izvajanju. Zakon, ki posega v vsakodnevno ravnanje ljudi, mora biti dovolj natančen, da lahko posameznik vnaprej razume, kaj je dovoljeno in kaj ne. Prav to pa je ena osrednjih pripomb pravne stroke.
Za šport in pustovanje izjeme, za vero pa ne
Predlog določa izjeme za zdravstvene in poklicne razloge, športne dejavnosti ter umetniške, kulturne in tradicionalne prireditve. Med izjemami pa ni izrecno navedenega zakrivanja obraza iz verskih razlogov. Ta razlika je sprožila resne ustavnopravne pomisleke.
Pravnica Barbara Rajgelj iz Pravne mreže za varstvo demokracije je opozorila, da je verska svoboda posebej varovana ustavna pravica. Po njeni oceni je zato ustavno sporno, da bi zakon dopuščal zakrivanje obraza zaradi določenih dejavnosti, ne pa tudi zaradi verskega prepričanja. Podobno je za Delo opozoril ustavnopravni strokovnjak Gal Gračanin, ki je izpostavil vprašanje upravičenosti takšnega razlikovanja.
Slovenska ustava v 41. členu zagotavlja svobodo vesti ter svobodno izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju. To sicer ne pomeni, da verske svobode nikoli ni dovoljeno omejiti, pomeni pa, da mora država za poseg vanjo izkazati ustavno dopusten razlog in sorazmernost ukrepa.
Prav tu se pojavi eno najzahtevnejših vprašanj za predlagatelje. Če država zatrjuje, da je cilj varnost, mora prepričljivo pojasniti, zakaj so določene oblike zakrivanja obraza dopustne, druge pa ne. Samo splošno sklicevanje na varnost ne odgovori na vprašanje, ali je tako široka prepoved nujna in ali bi bilo mogoče isti cilj doseči z milejšimi ukrepi.
Bo policist odločal, ali je vaš šal prevelik?
Filip Dobranić iz Inštituta Danes je nov dan je opozoril, da bi lahko predlog zajel tudi ljudi, ki obraz zakrivajo iz povsem vsakdanjih razlogov. Med primeri je navedel kolesarje s podkapami, ljudi s šali in kapami ter tiste z velikimi sončnimi očali. Čeprav so za športne dejavnosti predvidene izjeme, ostaja vprašanje, kako bodo pristojni v posameznih primerih presojali, ali gre za dovoljeno ravnanje.
Posebej problematična je odsotnost splošne izjeme za vremenske razmere. V zimskem času ljudje obraz pogosto zaščitijo pred mrazom, vetrom ali snegom. Predlog pa po opozorilih kritikov ne določa dovolj jasno, kdaj takšna zaščita postane nedovoljeno zakrivanje.
Notranje ministrstvo zagotavlja, da namen zakona ni prepovedovanje posameznih oblačil, temveč zagotavljanje prepoznavnosti obraznih potez. Toda zagotovilo o namenu ni enako natančni zakonski določbi. Če mora posameznik šele ob srečanju s policistom ugotoviti, ali je njegov obraz dovolj razkrit, se odpre prostor za različno uporabo istega pravila.
Prav to je izpostavila Barbara Rajgelj, ki je opozorila na načelo zakonitosti. Po njenem prepričanju ne zadostuje zagotovilo, da bodo policisti znali presoditi, koga kaznovati. Pravila morajo biti jasna že v zakonu, ne šele v razlagi posameznega uradnega predstavnika.
Kazni do 600 evrov, v hujših okoliščinah celo 5000 evrov
Predlagana ureditev ni zgolj simbolična. Za kršitev splošne prepovedi zakrivanja obraza predvideva globo od 200 do 600 evrov. Če bi bila oseba z zakritim obrazom udeležena v ravnanjih, pri katerih se z nasiljem nad ljudmi, napadi na premoženje ali drugim nasilnim ravnanjem ogroža javni red in mir, bi bila predvidena globa od 1500 do 5000 evrov.
Pri takšnih zneskih postane vprašanje jasnosti zakona še pomembnejše. Posameznik mora imeti možnost vnaprej razumeti, katero ravnanje pomeni prekršek, pristojni organi pa morajo imeti dovolj natančna merila, da enakih primerov ne obravnavajo različno.
Visoke globe lahko vplivajo tudi na ravnanje ljudi, ki ne želijo tvegati postopka, čeprav menijo, da niso storili ničesar nedovoljenega. Pri tem je treba razlikovati med legitimnim kaznovanjem dejanskih kršitev javnega reda in ustvarjanjem pravne negotovosti glede ravnanj, ki sama po sebi niso nasilna ali nevarna.
Vlada meni, da predvidenega cilja ni mogoče doseči z milejšimi ukrepi. Kritiki pa opozarjajo, da policija že ima določena zakonska pooblastila za ugotavljanje identitete in da bi bilo treba pred uvedbo splošne prepovedi natančneje utemeljiti, zakaj obstoječi ukrepi ne zadostujejo.
Pravica do protesta ne sme postati odvisna od razkritja obraza
Eden najresnejših pomislekov zadeva pravico do mirnega zbiranja in protestiranja. Ustava jo zagotavlja v 42. členu, omejitve pa dopušča pod določenimi pogoji, med drugim zaradi javne varnosti. Vendar udeležba na mirnem protestu sama po sebi ni nevarno ravnanje, prav tako zakrit obraz še ne pomeni, da posameznik namerava storiti prekršek ali kaznivo dejanje.
Direktorica Amnesty International Slovenije Nataša Posel je opozorila, da si nekateri protestniki obraz zakrijejo zaradi strahu pred povračilnimi ukrepi, spletnim nadlegovanjem ali drugimi posledicami javne izpostavljenosti. Zakritje je lahko povezano tudi z zaščito pred solzivcem ali s simbolnim izražanjem protestnega sporočila.
Po njeni oceni bi lahko nova ureditev ljudi odvračala od udeležbe na mirnih protestih. To je pomemben pomislek, saj demokratična družba ne varuje samo pravice do izražanja priljubljenih stališč, temveč tudi pravico do javnega nasprotovanja oblasti.
Seveda ima država pravico in dolžnost ukrepati proti nasilju, grožnjam in uničevanju premoženja. Toda vprašanje je, ali je za preprečevanje takšnih dejanj potrebno splošno omejevanje zakrivanja obraza, ki bi lahko zajelo tudi mirne udeležence javnih zbiranj. Razlikovanje med nasilnim ravnanjem in zgolj zakritim obrazom je pri tem bistveno.
Islamska skupnost opozarja na nevarnost izključevanja muslimank
Na predlog se je odzvala tudi Islamska skupnost v Sloveniji. Mufti Nevzet Porić je opozoril, da je zakrivanje obraza v Sloveniji redek pojav, zato se postavlja vprašanje dejanske potrebe po tako širokem zakonskem posegu. Izrazil je tudi zaskrbljenost, da bi razprava lahko poglobila predsodke do muslimank.
V Islamski skupnosti menijo, da je glede na dosedanjo politično razpravo težko prezreti vtis, da predlog ne zadeva zgolj vprašanja identifikacije oseb, temveč tudi vidno prisotnost islama v javnem prostoru. To je njihova ocena političnega in družbenega sporočila ukrepa, ki jo mora vlada pri nadaljnji obravnavi vzeti resno.
Nataša Posel je opozorila še na praktične posledice za ženske, ki si obraz zakrivajo zaradi verskega prepričanja. Po njeni oceni bi lahko prepoved omejila njihovo vključevanje v javno življenje, dostop do storitev in samostojno gibanje v javnem prostoru.
Razprava zato ne zadeva samo oblačil, temveč tudi vprašanje, kako država usklajuje varnostne cilje z versko svobodo in pravicami posameznic. Ukrep, ki naj bi prispeval k javni varnosti, mora biti zasnovan tako, da ne ustvarja nepotrebnih novih ovir za ljudi, ki ne ogrožajo drugih.
Zakaj se vladi tako mudi?
Dodatno pozornost vzbuja odločitev vlade, da predlaga obravnavo novele po skrajšanem postopku. Pri spremembah, ki lahko vplivajo na ustavno varovane pravice, je vprašanje kakovostne javne in strokovne razprave še posebej pomembno.
Predstavniki civilne družbe opozarjajo, da predlog odpira številna vprašanja, ki bi jih bilo treba razjasniti pred odločanjem v državnem zboru. Med njimi so natančna opredelitev prepovedanega ravnanja, ustreznost izjem, sorazmernost glob in vpliv na pravico do mirnega zbiranja.
Skrajšani zakonodajni postopek sam po sebi še ne pomeni, da je predlog protiustaven. Pomeni pa, da se lahko čas za razpravo in dopolnjevanje zakonskih rešitev skrajša prav pri vprašanjih, kjer je skrbna presoja posebej potrebna.
Če vlada meni, da je ukrep nujen, bi morala javnosti predstaviti prepričljive razloge za takšno nujnost. Prav tako bi morala pojasniti, katera konkretna varnostna tveganja želi preprečiti in zakaj jih ni mogoče učinkovito obravnavati z že obstoječimi pooblastili.
Varnost je dolžnost države, svoboda pa ni privilegij oblasti
Razprava o zakrivanju obraza odpira temeljno vprašanje razmerja med državno oblastjo in posameznikom. Država mora zagotavljati varnost, vendar pri tem ni neomejena. Njeni ukrepi morajo biti zakoniti, jasni, utemeljeni in sorazmerni s ciljem, ki ga zasledujejo.
Predlog vlade Janeza Janše je zato treba presojati precej širše od prvotne razprave o burkah in nikabih. Njegove posledice bi lahko občutili tudi ljudje, ki nimajo nikakršne povezave z verskim zakrivanjem obraza, ter udeleženci mirnih protestov. Prav na to opozarjajo pravniki in organizacije za človekove pravice, ki zahtevajo spremembo oziroma zavrnitev predlagane ureditve.
Vlada na drugi strani vztraja, da želi olajšati identifikacijo oseb in povečati javno varnost. Ta cilj je legitimen, vendar sam po sebi še ne odgovori na vprašanja, ali je predlagana prepoved potrebna, dovolj natančna in ustavno dopustna.
O tem, kako daleč sme država poseči v svobodo posameznika, ne bi smela odločati zgolj obljuba, da bodo pristojni organi zakon uporabljali razumno. Odločati morajo jasna pravila, preverljivi razlogi in ustavne varovalke. Prav zato bo moral državni zbor pred morebitnim sprejetjem novele odgovoriti na vprašanja, ki jih je danes odprla pravna stroka: koga zakon dejansko varuje, koga omejuje in ali je za dosego varnosti res potrebno poseči tako široko.
Spletno uredništvo
