Trump stopnjuje pritisk na Rusijo: Podpisal zakon, ki odpira vrata tudi 100-odstotnim carinam

Ameriški predsednik Donald Trump je podpisal obsežen paket sankcij proti Rusiji, s katerim želi Washington dodatno omejiti prihodke, ki Moskvi omogočajo financiranje vojne proti Ukrajini. Zakon posega v ruski finančni in energetski sektor, cilja na uradnike, banke ter tako imenovano senčno floto tankerjev, njegov doseg pa sega precej dlje od Rusije. Ameriškemu predsedniku namreč omogoča uvedbo carin do 100 odstotkov proti največjim kupcem ruske nafte in zemeljskega plina. Med državami, ki so zaradi obsega trgovanja z Rusijo najbolj izpostavljene, sta Kitajska in Indija.

Bela hiša je v petek, 18. septembra, potrdila, da je Trump podpisal zakon z uradnim imenom Lindsey O. Graham Sanctioning Russia and Iran Act of 2026. Z njim ZDA širijo sankcije in druge gospodarske ukrepe proti Rusiji, zakon pa vsebuje tudi petletno podaljšanje obstoječega ameriškega sankcijskega okvira proti Iranu. Njegov ruski del je usmerjen predvsem v zmanjševanje prihodkov od energentov, ki predstavljajo enega ključnih virov denarja za rusko državo in s tem tudi za nadaljevanje vojne.

Novost je predvsem način, kako želi Washington povečati pritisk. Namesto da bi se omejil na sankcioniranje ruskih podjetij, bank in posameznikov, lahko po novem poseže tudi proti državam, ki Rusiji z velikimi nakupi nafte in plina zagotavljajo pomembne prihodke. Trump s podpisom zakona sicer ni avtomatično uvedel 100-odstotnih carin Kitajski, Indiji ali drugim državam. Dobil pa je pravno podlago, da proti največjim kupcem ruskih energentov uporabi carine do te višine. Prav od tega, kako bo ta pooblastila dejansko uporabljal, bo odvisno, kako daleč bodo segle gospodarske posledice novega sankcijskega režima.

Ne gre samo za Putina – na udaru tudi tisti, ki Rusiji omogočajo prodajo energije

Novi zakon širi ukrepe proti ruskim uradnikom, finančnim institucijam ter energetskemu in obrambnemu sektorju. Med osebami, na katere se nanašajo sankcijske določbe, je tudi ruski predsednik Vladimir Putin. Toda pomemben del paketa je namenjen omrežjem, s katerimi je Rusija v zadnjih letih zmanjševala učinek zahodnih sankcij in omejitev pri izvozu energentov. Washington želi otežiti poslovanje podjetjem in posrednikom, ki omogočajo nadaljevanje takšne trgovine, ter povečati stroške za vse, ki sodelujejo pri njenem financiranju in logistiki.

Posebno mesto ima tako imenovana ruska senčna flota, ki jo sestavljajo tankerji, s katerimi Moskva prevaža nafto zunaj tradicionalnih zahodnih transportnih, zavarovalniških in finančnih poti. Gre za sistem, ki je Rusiji pomagal ohraniti izvoz tudi po uvedbi omejitve cen ruske nafte in številnih drugih sankcij. Novi ameriški zakon zato ne meri samo na posamezna plovila, temveč omogoča ukrepanje tudi proti lastnikom, upravljavcem in drugim subjektom, ki sodelujejo pri dejavnostih, zajetih v sankcijskem režimu.

Ameriška logika je preprosta: omejevanje ruskega izvoza ima manjši učinek, če Moskva izgubljene zahodne kupce nadomesti z velikimi trgi drugod po svetu. Rusija je po začetku obsežne invazije na Ukrajino pomemben del energetskega izvoza preusmerila proti Aziji, zato se Washington zdaj osredotoča tudi na drugo stran trgovine. Namesto da bi skušal preprečiti samo rusko prodajo, želi povečati ceno nadaljnjega kupovanja ruske energije.

100-odstotne carine niso avtomatične, lahko pa postanejo izjemno močno orožje

Prav možnost sekundarnih carin je najodmevnejši del nove zakonodaje. Predsedniku daje možnost uvedbe carin do 100 odstotkov na blago iz držav, ki sodijo med največje uvoznice ruske surove nafte oziroma zemeljskega plina. Zakon je usmerjen na pet največjih uvoznic po obsegu, vsebuje pa tudi določene izjeme. Pri zemeljskem plinu je denimo predvidena možnost drugačne obravnave držav, katerih delež predstavlja manj kot 15 odstotkov celotnega ruskega izvoza plina in ki so sprejele pomembne ukrepe za zmanjšanje odvisnosti od ruskega energenta.

To pomeni, da podpis zakona sam po sebi še ne prinaša splošne 100-odstotne carine za vse države, ki poslujejo z Rusijo. Trumpova administracija ima pri izvajanju precej manevrskega prostora, zakon pa dopušča tudi določene izjeme zaradi ameriškega nacionalnega interesa. Razlika je pomembna, saj bi uvedba najvišjih dovoljenih carin proti velikim svetovnim gospodarstvom lahko povzročila posledice, ki bi daleč presegle rusko-ukrajinsko vojno. Ukrep, namenjen zmanjševanju ruskih prihodkov, bi se lahko hitro spremenil tudi v nov velik trgovinski spor med Washingtonom in nekaterimi njegovimi najpomembnejšimi partnerji.

Največ pozornosti je zato usmerjene proti Kitajski in Indiji, ki sodita med največje kupce ruske nafte. Po podatkih S&P Global je Indija avgusta uvažala približno 1,6 milijona sodov ruske surove nafte na dan, Kitajska pa približno 1,1 milijona sodov dnevno. Za obe državi je ruska nafta pomemben del energetske oskrbe, obenem pa imata obe obsežne gospodarske odnose z Združenimi državami.

Prav zato novi zakon postavlja Peking in New Delhi pred potencialno zahtevno računico. Nadaljevanje velikih nakupov ruske energije bi lahko prineslo dodatne ameriške trgovinske ukrepe, zmanjševanje uvoza iz Rusije pa bi poseglo v njuno energetsko politiko in obstoječe dobavne poti. Za zdaj še ni jasno, ali bo Trump proti njima dejansko uporabil najvišje carine, zato tudi ni mogoče vnaprej oceniti končnega učinka. Je pa Washington z novim zakonom dobil vzvod, ki ga lahko uporablja tudi kot pogajalsko sredstvo.

Zakon je dobil veliko podporo, toda prav carine so povzročile spor

Sankcijski paket je v ameriškem kongresu dobil široko podporo obeh strank. Senat ga je avgusta potrdil s 86 glasovi proti 11, predstavniški dom pa 16. septembra z 262 glasovi proti 159. Dva dni pozneje ga je podpisal Trump. Visoka podpora v senatu kaže na precej široko politično soglasje glede dodatnega pritiska na Rusijo, vendar glasovanje v predstavniškem domu hkrati razkriva, da pri vseh elementih zakona takšnega soglasja ni bilo.

Del demokratov namreč ni nasprotoval ostrejšim sankcijam proti Moskvi, ampak predvsem obsegu novih predsedniških pooblastil pri carinah. Vodja demokratov v predstavniškem domu Hakeem Jeffries je opozarjal na možnost, da bi predsednik nova pooblastila uporabljal na način, ki bi imel širše gospodarske posledice tudi za Združene države. Razprava se je zato vrtela okoli dveh vprašanj: kako močno pritisniti na države, ki Rusiji še vedno zagotavljajo velike energetske prihodke, in koliko svobode pri uporabi tako močnega trgovinskega instrumenta dati Beli hiši.

Zakon ima sicer precej dolgo politično zgodovino. Eden njegovih glavnih pobudnikov je bil republikanski senator Lindsey Graham, ki je skupaj z demokratskim senatorjem Richardom Blumenthalom zagovarjal ostrejše sekundarne sankcije proti državam, ki nadaljujejo obsežno energetsko trgovino z Rusijo. Predlog je več kot leto dni čakal na dovolj široko politično podporo, njegova pot skozi kongres pa je bila večkrat odložena tudi zaradi vprašanja, koliko manevrskega prostora mora pri izvajanju sankcij ohraniti predsednik. Graham sprejetja zakona ni dočakal, saj je umrl julija letos, zakon pa zdaj nosi njegovo ime.

Ključno vprašanje: bo pritisk dejansko zmanjšal ruske prihodke?

Rusko gospodarstvo se je v preteklih letih prilagodilo številnim zahodnim sankcijam. Moskva je del trgovine preusmerila na azijske trge, povečala uporabo alternativnih finančnih poti ter zgradila obsežno mrežo tankerjev in posrednikov, s katerimi skuša zmanjševati učinke omejitev. Prav zato je novi ameriški pristop pomemben: namesto dodatnega zapiranja že močno omejenega zahodnega trga skuša vplivati na države, ki so postale ključne kupke ruske energije.

Ali bo ta strategija delovala, bo odvisno predvsem od dejanskega izvajanja zakona. Če bodo največje uvoznice ruske nafte ocenile, da je tveganje izgube oziroma podražitve dostopa do ameriškega trga večje od koristi poceni ruskih energentov, bi lahko zmanjšale nakupe. To bi Rusiji otežilo iskanje kupcev in lahko zmanjšalo njene prihodke. Če pa bo Trump nove možnosti uporabljal selektivno, uvajal izjeme ali se izogibal najvišjim carinam zaradi širših trgovinskih interesov ZDA, bo pritisk na Moskvo ustrezno manjši.

Pomembne bodo tudi posledice za Evropo. Čeprav so evropske države od začetka vojne močno zmanjšale neposreden uvoz številnih ruskih energentov, energetske povezave z Rusijo niso povsem izginile. Novi ameriški režim zato odpira vprašanja tudi o tem, katere države in kateri energenti bodo v praksi zajeti ter kako široko bo Washington uporabljal izjeme. Dokler administracija ne začne izvajati novih pooblastil, ni mogoče zanesljivo trditi, kdo bo poleg Rusije dejansko občutil največji gospodarski pritisk.

Trumpov podpis zato pomeni predvsem začetek nove faze ameriškega sankcijskega pritiska, ne pa njenega končnega rezultata. Washington ima zdaj možnost, da gospodarsko ceno nadaljnjega trgovanja z rusko energijo zviša tudi za največje svetovne kupce, pri čemer lahko poseže po carinah, ki bi v skrajnem primeru dosegle 100 odstotkov.

Najpomembnejše vprašanje naslednjih tednov zato ne bo več, kaj piše v zakonu, ampak kako daleč bo Trump pripravljen iti pri njegovi uporabi. Če bo nova pooblastila uporabil v polnem obsegu, se pritisk ne bo ustavil pri Moskvi. Dosegel bo Peking, New Delhi in potencialno druge velike kupce ruske energije, posledice pa bi se lahko iz sankcijskega spora z Rusijo razširile tudi na svetovno trgovino.

Spletno uredništvo