Še februarja je Urška Klakočar Zupančič na dogodkih Gibanja Svoboda prepričevala volivce, naj zaupajo političnemu projektu, ki jo je štiri leta prej izstrelil na sam vrh slovenske politike. Marca je na listi Svobode kandidirala za nov poslanski mandat. Ko ji ni uspelo, je napovedala umik iz politike, aprila izstopila iz stranke, nekaj mesecev pozneje pa je nazaj.
Tokrat ne ob Robertu Golobu, ampak z novim političnim projektom, okoli katerega se pojavlja vse več ljudi iz nekdanjega političnega kroga Svobode. In zato se postavlja vprašanje, ki je za Golobovo stranko precej pomembnejše od ljubljanskih lokalnih volitev: kdo vse bo odšel z njo – in ali lahko začne Klakočar Zupančič ljudi jemati tudi današnji Svobodi?
Politična zgodba Urške Klakočar Zupančič je bila še pred nekaj leti skoraj neločljivo povezana z Robertom Golobom in Gibanjem Svoboda. Bila je ena najbolj prepoznavnih ustanovnih osebnosti njegovega političnega projekta, podpredsednica stranke in po veliki volilni zmagi leta 2022 prva ženska na položaju predsednice državnega zbora.
Še februarja letos je nastopala na dogodkih Svobode in govorila o politični izbiri, ki čaka Slovenijo na marčevskih volitvah. Na volitve je šla kot kandidatka Gibanja Svoboda v okraju Ljubljana Center. Po volitvah ji ni uspelo ponovno priti v državni zbor, zato je napovedala, da se umika iz politike in da bo ustvarjala zunaj nje. Aprila je nato tudi uradno izstopila iz Gibanja Svoboda, stranka pa se je odzvala brez obračunavanja ter sporočila, da njeno odločitev razume in spoštuje ter da se ji zahvaljuje za vse dobro, kar je naredila za državo in stranko.
Le nekaj mesecev pozneje je jasno, da njen politični umik ni trajal dolgo.
Od Golobove zaveznice do graditeljice nove stranke
Urška Klakočar Zupančič in nekdanji premier Anton Rop sta poleti najprej napovedala skupen nastop na ljubljanskih lokalnih volitvah. Zdaj gre projekt še korak dlje. Nastaja nova politična stranka, v kateri bo po dosedanjih napovedih ime Klakočar Zupančič celo na prvem mestu, medtem ko bo Rop kandidat za ljubljanskega župana, ona pa za mestno svetnico.
Toda za Svobodo je veliko zanimivejše nekaj drugega.
Kdo se zbira okoli novega projekta?
Če bi šlo zgolj za sodelovanje Klakočar Zupančič in Ropa, bi lahko govorili predvsem o še enem poskusu posega v ljubljanski politični prostor. Toda seznam ljudi, ki se pojavljajo ob njunem projektu oziroma v njegovem širšem krogu, kaže precej bolj zanimivo sliko. Med javno omenjenimi imeni so nekdanja poslanka Mojca Šetinc Pašek, nekdanji poslanec in ljubljanski podžupan Jani Möderndorfer, nekdanji generalni sekretar SD Uroš Jauševec in nekdanja evropska poslanka Mojca Kleva. Omenjeno četverico so kot del nastajajoče ekipe oziroma ljudi okoli projekta navajali različni mediji.
Pri Möderndorferju so se pojavile celo informacije, da naj bi v novi politični zgodbi prevzel vlogo generalnega sekretarja, čeprav je treba do formalne ustanovitve stranke in potrditve funkcij takšne informacije obravnavati kot neuradne. Že sama imena pa kažejo, da projekt presega zgolj sodelovanje dveh prepoznavnih politikov pred enimi lokalnimi volitvami.
Nastaja politična mreža.
Krog ljudi, ki dobro pozna Svobodo
Za zgodbo je posebej zanimiva Mojca Šetinc Pašek. V državni zbor je bila leta 2022 izvoljena na listi Gibanja Svoboda, nato pa je bila oktobra 2023 iz stranke izključena. Prav tisti dan je Klakočar Zupančič odstopila s položaja podpredsednice Svobode. Njuni politični poti nista enaki, vendar imata pomembno skupno točko: obe sta bili del velikega političnega projekta leta 2022 in obe sta se pozneje znašli zunaj njegovega jedra.
Februarja letos sta Klakočar Zupančič in Šetinc Pašek skupaj sodelovali tudi na predvolilnem soočenju Večera, čeprav sta tedaj kandidirali za različni stranki – UKZ za Svobodo, Šetinc Pašek pa za SD. Tudi pri drugih imenih okoli Klakočar Zupančič obstajajo stare politične povezave z ljudmi nekdanje vladne večine in levosredinskega prostora.
Zato novi projekt počasi dobiva značilnosti političnega zbirališča ljudi, ki se dobro poznajo, imajo politične izkušnje in so bili v različnih obdobjih del struktur, ki so obvladovale levosredinski prostor. To samo po sebi seveda ni nič nezakonitega niti nedemokratičnega. Vsak politik ima pravico zapustiti stranko in ustanoviti novo.
Toda obstaja tudi vprašanje politične odgovornosti in lojalnosti do projekta, na katerem je bila zgrajena lastna politična kariera.
Še marca kandidatka Svobode, danes njena konkurenca
Prav tu je politični obrat Klakočar Zupančič najtežje spregledati. Ne govorimo o političarki, ki bi Svobodo zapustila pred leti in nato postopoma oblikovala drugačen politični program. Še februarja 2026 je na dogodkih Svobode nastopala kot eden njenih najbolj prepoznavnih obrazov, marca pa je od volivcev želela mandat kot kandidatka Gibanja Svoboda. Ko ga ni dobila, je napovedala odhod iz politike. Aprila je izstopila iz stranke, septembra pa že sodeluje pri ustanavljanju nove stranke.
V demokraciji je vse to dovoljeno.
Vprašanje pa je, ali je tudi politično korektno. Svoboda ji je omogočila pot do ene najvišjih funkcij v državi. Golobova volilna zmaga ji je omogočila predsedovanje državnemu zboru, stranka pa jo je kljub večletnim napetostim ponovno uvrstila med svoje kandidatke na letošnjih parlamentarnih volitvah. Ko je izstopila, ji Svoboda ni napovedala vojne. Nasprotno, zahvalila se ji je.
Danes pa nekdanja podpredsednica iste stranke pomaga graditi politični projekt, ki bo neizogibno tekmoval tudi za del istega volilnega prostora.
Toda Goloba ne bi smeli najbolj skrbeti tisti, ki so že odšli
Mojca Šetinc Pašek ali drugi nekdanji obrazi sami po sebi za Svobodo niso največja težava. Ti ljudje so svoje politične odločitve že sprejeli, njihove poti s Svobodo so se končale ali pa so se od nje jasno oddaljile. Precej pomembnejše vprašanje za Goloba je zato nekaj drugega.
Kdo je naslednji?
In prav tu postane zgodba za vodstvo Svobode občutljivejša. Klakočar Zupančič namreč ni politično izolirana od ljudi, ki so v Svobodi ostali. Eden najzanimivejših primerov je Lena Grgurevič, ki je bila na letošnjih volitvah ponovno izvoljena. Dan po volitvah je javno izražala razočaranje, ker Klakočar Zupančič ni dobila poslanskega mandata. Večer je njene zapise povzel z besedami, da parlament izgublja svoj »ščit«, Grgurevič pa je poudarila tudi, da je UKZ vedno stopila zraven, ko so jo potrebovali.
To nikakor ne pomeni, da Lena Grgurevič zapušča Svobodo, saj za takšno trditev ni nobene podlage. Pomeni pa nekaj drugega: Klakočar Zupančič ima očitno še vedno politične in osebne simpatije tudi med ljudmi, ki niso odšli iz stranke. In prav to bi moralo biti za Svobodo bistveno pomembnejše od imen nekdanjih članov.
Koga lahko UKZ še prepriča?
Tudi nekdanji poslanec Svobode Lenart Žavbi je poleti pokazal, da odnos do Klakočar Zupančič znotraj nekdanjega svobodnjaškega kroga ni nujno sovražen. Žavbi je sicer javno podprl Zorana Jankovića za župana Ljubljane in jasno povedal, da gre za njegovo osebno stališče, ne za uradno odločitev Svobode. Toda o Klakočar Zupančič je hkrati dejal, da bi jo videl kot primerno kandidatko za predsednico republike.
Tudi tega seveda ni mogoče interpretirati kot napoved prestopa. Kaže pa, da mostovi med UKZ in delom ljudi iz njenega nekdanjega političnega okolja niso porušeni.
In tukaj je največja nevarnost njenega novega projekta.
Ne v tem, koliko nekdanjih politikov lahko zbere na ustanovnem kongresu, ampak v tem, ali lahko postane dovolj privlačna, da začne vleči ljudi, ki imajo politično prihodnost še pred seboj.
Klakočar Zupančič ima pri tem prednost, ki je večina novih političnih projektov nima. Štiri leta je bila v samem središču oblasti in ene največjih parlamentarnih strank v zgodovini samostojne Slovenije. Pozna njene poslance, lokalne ljudi, nekdanje ministre in državne sekretarje, pozna strankarsko infrastrukturo in ljudi okoli nje. Toda poznavanje ljudi še ne pomeni, da bodo ti ljudje tudi odšli za njo. Prav tu mora ostati meja med politično analizo in špekulacijo.
Za zdaj javno dostopni podatki ne kažejo množičnega bega aktualnih članov Svobode k UKZ. Kažejo pa nekaj drugega: okoli nje že nastaja dovolj širok politični krog, da njenega projekta ni več mogoče odpraviti kot osebno avanturo nekdanje predsednice državnega zbora.
Svoboda je že preživela precej težje odhode
Ob tem je treba stvari postaviti v pravo razmerje. Gibanje Svoboda zaradi nove stranke Urške Klakočar Zupančič ne bo čez noč razpadlo. Stranka je v preteklih štirih letih preživela odhode ministrov, poslancev, notranje spore, afere in padec podpore, nato pa je na letošnjih parlamentarnih volitvah ponovno dobila pomembno podporo volivcev.
Tudi Klakočar Zupančič sama nima več poslanskega mandata. Njena politična moč bo zato prvič po letu 2022 dejansko preizkušena brez institucije predsednice državnega zbora za njenim hrbtom in brez velike organizacijske infrastrukture Gibanja Svoboda.
Leta 2022 je v politiko vstopila na valu velike Golobove zmage. Leta 2026 bo morala dokazati, koliko glasov lahko pridobi na svoje ime.
To je zanjo precej drugačen položaj.
Ljubljana bo prvi preizkus, toda prava bitka je drugje
Prav zato županska kandidatura Antona Ropa v tej zgodbi ni najpomembnejša. Veliko pomembnejši bo rezultat liste oziroma nove stranke. Klakočar Zupančič je namreč v Ljubljani osebno precej prepoznavna. Majska anketa Ninamedie, ki jo je povzel Info360, ji je v hipotetični županski tekmi izmerila 19,6 odstotka podpore, medtem ko je Zoran Janković dosegal 36,8 odstotka.
To pomeni, da političnega kapitala UKZ ni smiselno podcenjevati.
Vprašanje pa je, od kod bodo prišli njeni glasovi.
Če bo nova stranka nagovarjala liberalne, urbane in levosredinske volivce, bo vsaj deloma posegala v bazen, v katerem glasove išče tudi Gibanje Svoboda. In prav tukaj se lahko začne resnična škoda za Goloba – ne nujno zaradi enega prestopa, temveč zaradi drobljenja volilnega prostora.
Največja nevarnost ni odhod posameznika, ampak učinek domin
Vsaka nova stranka potrebuje ljudi. Potrebuje lokalne odbore, kandidate, organizatorje, prepoznavne obraze in ljudi, ki znajo voditi politične kampanje. Klakočar Zupančič ima pri tem prednost, ki je večina novih političnih projektov nima: štiri leta je bila v samem središču oblasti in ene največjih parlamentarnih strank v zgodovini samostojne Slovenije.
Pozna njene poslance.
Pozna lokalne ljudi.
Pozna nekdanje ministre in državne sekretarje.
Pozna strankarsko infrastrukturo in ljudi okoli nje.
Na tem mestu ima takšno nizanje smisel. Ne gre za štiri nepovezane kratke odstavke, ampak za poudarek ene same pomembne ugotovitve: UKZ političnega prostora, iz katerega prihaja, ne opazuje od zunaj. Pozna ga od znotraj.
Toda poznavanje ljudi še ne pomeni, da bodo ti ljudje tudi odšli za njo. Prav tu mora ostati meja med politično analizo in špekulacijo. Za zdaj javno dostopni podatki ne kažejo množičnega bega aktualnih članov Svobode k UKZ, zato nikogar ni mogoče vnaprej razglasiti za naslednjega prestopnika.
Za resno politično škodo Svobodi ji pravzaprav niti ni treba povzročiti množičnega bega funkcionarjev. Če novi projekt pridobi nekaj odstotkov volivcev, ki bi sicer glasovali za Svobodo, lahko že to vpliva na razmerje med strankami, število mandatov in poznejše možnosti oblikovanja političnih večin. Zato bo resnična moč projekta Klakočar Zupančič precej manj odvisna od števila znanih imen ob ustanovitvi kot od tega, ali bo uspela prepričati nekdanje volivce Svobode, da je prav ona boljša naslednica političnih pričakovanj, zaradi katerih so nekoč podprli Goloba.
V politiki je dovoljeno skoraj vse. Toda volivci ocenjujejo tudi doslednost
Urška Klakočar Zupančič ima vso pravico ustanoviti novo stranko. Ima pravico tekmovati proti Svobodi. Ima pravico vabiti ljudi v svoj politični projekt.
Toda enako legitimno je vprašanje politične doslednosti.
Še marca je želela postati poslanka Svobode. Ko ji ni uspelo, je napovedala umik iz politike. Mesec pozneje je zapustila stranko, nekaj mesecev pozneje pa ustanavlja novo. To zaporedje dogodkov bodo morali oceniti volivci sami, predvsem pa presoditi, ali v novem projektu vidijo resnično novo politično ponudbo ali predvsem zbirališče politikov, ki so nekoč pripadali drugim strankam in političnim zgodbam.
Prav Gibanje Svoboda je Klakočar Zupančič pripeljalo do položaja podpredsednice stranke in Golobova velika volilna zmaga leta 2022 ji je odprla pot do predsedovanja državnemu zboru. Tudi ko je njun politični odnos postal precej bolj zapleten in se je umaknila s podpredsedniškega položaja, je ostala poslanka Svobode, stranka pa jo je ponovno uvrstila na kandidatno listo za volitve leta 2026. Ko je aprila izstopila, se Svoboda nanjo ni odzvala z obračunavanjem, temveč se ji je javno zahvalila za njen prispevek.
Zato njena današnja odločitev ni samo zgodba o še eni novi stranki. Gre tudi za vprašanje odnosa do političnega projekta, ki ji je omogočil vzpon na eno najvišjih funkcij v državi. V politiki so razhodi normalni, prav tako spremembe prepričanj in nastanek novih strank. Toda ali bodo volivci tako hiter prehod od kandidature na listi ene stranke do gradnje njene neposredne konkurence razumeli kot legitimno novo politično pot ali predvsem kot obračanje hrbta projektu, katerega obraz je bila še pred nekaj meseci, bodo presodili sami.
Golobova največja prednost je prav tisto, česar UKZ še nima
Robert Golob ima v tej zgodbi pomembno prednost. Ima stranko, poslansko skupino, ljudi na terenu, lokalne odbore, politično infrastrukturo in volilno bazo. Klakočar Zupančič ima za zdaj predvsem svojo prepoznavnost, politične povezave in skupino ljudi, ki se oblikuje okoli novega projekta.
Zato je prezgodaj govoriti o razbijanju Svobode. Toda ne bi bilo pametno ignorirati tega, kar se dogaja. Politične stranke se namreč redko začnejo krušiti z množičnim odhodom čez noč. Pogosteje se začne z enim človekom, nato drugim, z nezadovoljnimi nekdanjimi funkcionarji, z ljudmi, ki začnejo gledati drugam, in nazadnje z volivci, ki jim sledijo.
Za Goloba zato danes ni najpomembnejše vprašanje, kdo je že ob Urški Klakočar Zupančič.
Veliko pomembnejše je:
Koga bo poklicala naslednjega – in kdo se bo oglasil?
Če bo okoli sebe zbrala predvsem nekdanje politike, ki so svojo zgodbo s Svobodo že končali, bo njen projekt za Goloba predvsem še ena konkurenca na prenatrpanem levosredinskem prostoru. Če pa začne za seboj vleči ljudi, ki so danes še del Svobode, se bo položaj bistveno spremenil.
Takrat ne bomo več govorili zgolj o vrnitvi Urške Klakočar Zupančič v politiko. Govorili bomo o tem, ali je nekdanja podpredsednica Svobode začela graditi svojo politično prihodnost iz ljudi in volivcev stranke, ki jo je nekoč pripeljala na sam vrh države.
In prav to bo njen pravi politični preizkus – pa tudi preizkus trdnosti Gibanja Svoboda.
Spletno uredništvo
