Hrvaško ustavno sodišče se je znašlo v resnem notranjem sporu, ki že vpliva na njegovo delo. Trije ustavni sodniki zavračajo sodelovanje na sejah, ki se zvočno snemajo, predsednik sodišča Frane Staničić pa opozarja, da bo zaradi njihove odločitve odločanje občutno oteženo. V petek so hrvaški mediji razkrili še širše ozadje nesoglasij: spor naj bi se zaostril ob vprašanju ustavnosti zakona o obrambi, ki predvideva obvezno vojaško usposabljanje za moške. Gre za razhajanja, ki ne zadevajo več zgolj načina vodenja zapisnikov, temveč tudi zaupanje med sodniki najvišjega organa za presojo ustavnosti.
Na hrvaškem ustavnem sodišču se nadaljuje spor, ki je v zadnjih dneh prerasel v javno razpravo o notranjem delovanju ene najpomembnejših državnih institucij. Ustavni sodniki Andrej Abramović, Sanja Bezbradica Jelavić in Lovorka Kušan zavračajo sodelovanje na sejah in strokovnih sestankih, na katerih se izvaja zvočno snemanje. Menijo, da je predsednik sodišča Frane Staničić takšno prakso uvedel brez ustrezne formalne podlage.
Staničić njihovo odločitev razume drugače. Po njegovih pojasnilih je bilo snemanje uvedeno zato, ker so se med sodniki pojavila nesoglasja glede vsebine zapisnikov in tega, kaj je bilo na posameznih sejah dejansko dogovorjeno. Zvočni posnetki naj bi omogočili preverjanje zapisanega in preprečili nadaljnje spore.
V petek, 30. oktobra, je Jutarnji list objavil rekonstrukcijo dogajanja na podlagi pogovorov z več ustavnimi sodniki. Poročanje razkriva, da je ozadje krize precej širše od tehničnega vprašanja snemanja sej, saj se razhajanja povezujejo tudi z obravnavo politično občutljivih ustavnopravnih vprašanj.
V ozadju spor o obveznem vojaškem usposabljanju
Po poročanju Jutarnjega lista naj bi bil eden od pomembnih povodov za zaostritev odnosov zahteva združenja Center za ekonomsko izobraževanje, ki je sprožilo vprašanje ustavnosti določb zakona o obrambi. Združenje opozarja, da je obvezno vojaško usposabljanje predvideno za moške, ne pa tudi za ženske, kar po njegovem mnenju odpira vprašanje diskriminacije.
Takšna pobuda zahteva ustavnopravno presojo, pri kateri mora sodišče upoštevati načelo enakosti pred zakonom, ustavne določbe o obrambi države in zakonodajalčevo pristojnost pri urejanju vojaških obveznosti. Samo dejstvo, da je bila vložena zahteva za presojo, še ne pomeni, da je zakon protiustaven.
Jutarnji list poroča, da je prav ob obravnavi tega vprašanja prišlo do nesoglasij glede delovanja sodnih senatov in sprejetih dogovorov. Spor se je nato prenesel na vsebino zapisnikov, njihovo potrjevanje in vprašanje, kdo lahko zanesljivo ugotovi, kaj je bilo na posameznem sestanku dogovorjeno.
Povezava z zakonom o obrambi je pomembna, vendar ne dokazuje, da so se trije sodniki odločili za bojkot zaradi svojega stališča do vojaškega roka. Njihov javno izraženi ugovor se nanaša predvsem na zakonitost in način uvedbe zvočnega snemanja.
Zakaj so na sodišču sploh začeli snemati seje?
Predsednik ustavnega sodišča Frane Staničić je pojasnil, da so se nesoglasja glede zapisnikov pojavila že maja 2026, ko so sodniki razpravljali o sestavi in delu sodnih senatov v nepopolni sestavi sodišča. Po njegovih navedbah je bila odločitev o sestavi senatov sprejeta soglasno, vendar so štirje sodniki pozneje oporekali temu, da objavljeno besedilo v celoti odraža doseženi dogovor.
Staničić je poudaril, da je pravilnost zapisnika potrdilo pet sodnikov, podpisali pa sta ga tudi zapisnikarici. Ker so se nesoglasja kljub temu nadaljevala, je ocenil, da bi zvočno snemanje omogočilo natančnejše preverjanje vsebine razprav.
Po njegovih navedbah so bili vsi sodniki obveščeni o nakupu in namestitvi snemalne opreme ter o tem, da se bo snemanje začelo 1. oktobra. Ker sprva ni zaznal nasprotovanja, je menil, da obstaja soglasje.
Trije sodniki takšno razlago zavračajo. Poudarjajo, da samo obveščenost o nakupu opreme ne pomeni pravne podlage za snemanje sej, posebej če ni bila sprejeta ustrezna formalna odločitev oziroma spremenjen poslovnik.
Trije sodniki zavračajo sodelovanje
Sodniki Andrej Abramović, Sanja Bezbradica Jelavić in Lovorka Kušan so javno sporočili, da ne želijo sodelovati na sestankih in sejah, ki se po njihovem prepričanju snemajo nezakonito. S tem so neposredno posegli v redno organizacijo dela ustavnega sodišča.
Predsednik Staničić opozarja, da njihova odločitev otežuje obravnavanje zadev in zagotavljanje ustavnosodnega varstva. V petkovem večernem nastopu za RTL je izrazil obžalovanje, da se je del sodnikov odločil za nesodelovanje, čeprav sodišče obravnava vprašanja, pomembna za pravice državljanov.
Na drugi strani trije sodniki vztrajajo, da se morajo tudi postopki znotraj ustavnega sodišča izvajati skladno s predpisi. Po njihovem mnenju namen snemanja ne more nadomestiti formalne odločitve, ki bi jasno določala pogoje, hrambo in uporabo posnetkov.
Spor tako odpira dve ločeni vprašanji: ali je bilo snemanje uvedeno na pravilen način in ali je zavračanje sodelovanja na sejah primeren odziv na takšno nesoglasje. Obe vprašanji sta pomembni za nadaljnje delovanje institucije.
Predsednik napovedal možnost objave posnetkov
V petek zvečer je Staničić v pogovoru za RTL predstavil tudi možnost javne objave zvočnih posnetkov, če bi se s tem strinjali sodniki. Pojasnil je, da bi lahko posnetki razjasnili, kaj je bilo na spornih sejah dejansko izrečeno in dogovorjeno.
Ob tem je napovedal, da bi v primeru odsotnosti soglasja lahko javno povedal, kateri sodniki objavi nasprotujejo. Njegova izjava je dodatno pokazala, kako globoko je spor posegel v odnose med člani sodišča.
Takšna možnost odpira tudi vprašanja varovanja zaupnosti ustavnosodnega dela. Seje in notranje razprave sodišča niso nujno namenjene javnosti, zato bi morala biti vsaka morebitna objava posnetkov skladna s pravili, ki urejajo dokumentacijo in delo sodišča.
Staničić meni, da so zvočni posnetki pomembni za verodostojnost zapisnikov, nasprotujoči sodniki pa opozarjajo na odsotnost jasne formalne podlage. Dokler spor ni razrešen, ostaja vprašanje snemanja ena glavnih ovir pri normalizaciji odnosov.
Ustavnemu sodišču manjkajo tudi trije sodniki
Notranji spor dodatno otežuje dejstvo, da hrvaško ustavno sodišče ne deluje v polni sestavi. Staničić je zato hrvaški sabor ponovno pozval, naj brez nadaljnjega odlašanja izvoli tri manjkajoče ustavne sodnike.
Po njegovih besedah imenovanje ustavnih sodnikov ni vprašanje politične naklonjenosti ali usluge predsedniku sodišča, temveč izpolnjevanje ustavne dolžnosti parlamenta. Opozoril je, da nepopolna sestava skupaj z nesodelovanjem treh sodnikov dodatno omejuje možnosti za učinkovito odločanje.
Ustavno sodišče odloča o skladnosti zakonov z ustavo, ustavnih pritožbah in drugih vprašanjih, ki lahko neposredno vplivajo na državljane ter delovanje državnih institucij. Zato daljša notranja blokada ne bi bila zgolj organizacijski problem, temveč bi lahko vplivala tudi na hitrost obravnavanja posameznih zadev.
Ob tem je pomembno razlikovati med opozorili o oteženem delu in popolno ustavitvijo sodišča. Za zdaj ni podlage za trditev, da ustavno sodišče sploh ne more več odločati, jasno pa je, da je njegovo delovanje zaradi spora dodatno obremenjeno.
Vprašanje zaupanja v najvišjo ustavnosodno institucijo
Nesoglasja med sodniki so v pravosodnih institucijah mogoča in niso sama po sebi neobičajna. Sodniki lahko različno razumejo pravna vprašanja, postopkovna pravila in vsebino sprejetih odločitev. Toda javno zavračanje sodelovanja na sejah kaže, da je sedanji spor presegel običajne strokovne razlike.
Posebej občutljivo je dejstvo, da se spor odvija na sodišču, ki mora presojati ustavnost zakonov in varovati ustavne pravice. Javnost zato upravičeno pričakuje, da bodo vprašanja zakonitosti notranjih postopkov razrešena pregledno in na pravno utemeljen način.
Pri tem ni mogoče vnaprej odločiti, katera stran ima prav. Staničić zagovarja snemanje kot sredstvo za preprečevanje sporov o zapisnikih, trije sodniki pa vztrajajo, da mora biti takšen ukrep formalno urejen.
Hrvaško ustavno sodišče se tako sooča z dvojno težavo: notranjim sporom med sodniki in nepopolno sestavo, za katero je odgovoren postopek imenovanja v parlamentu. Kako hitro bo mogoče obnoviti sodelovanje, ostaja odprto, medtem ko petkova razkritja kažejo, da bo treba razrešiti precej več kot zgolj vprašanje snemalne opreme.
