Predsednik državnega zbora Zoran Stevanović se je zaradi razkritih pogovorov o načrtovani gradnji pravoslavne cerkve v Kranju znašel pod vse večjim pritiskom. Potem ko je javno potrdil pristnost posnetkov in dejal, da je svojo funkcijo izkoristil ter bi to storil znova, sta se ostro odzvala nekdanja predsednika državnega zbora Urška Klakočar Zupančič in Milan Brglez. Opozarjata, da politična funkcija ni sredstvo za pridobivanje uslug in da predsednik parlamenta nosi posebno odgovornost do vseh državljanov. Stevanović očitke zavrača, Komisija za preprečevanje korupcije pa je zaradi dogajanja že prejela več prijav.
Razkritje posnetkov pogovorov o načrtovani gradnji pravoslavne cerkve v Kranju še naprej odmeva v slovenski politiki. V središču zgodbe je predsednik državnega zbora in prvak stranke Resnica Zoran Stevanović, ki se je po objavi posnetkov znašel pred vprašanji o morebitni zlorabi svojega položaja. Na posnetkih, ki jih je objavil POP TV, je govora o iskanju donatorja za nakup občinskega zemljišča in gradnjo cerkve ter o pogovorih s kranjskim županom Matjažem Rakovcem.
Stevanović je pristnost posnetkov potrdil, vendar zavrača očitke, da bi ravnal nezakonito ali komu zagotavljal nedovoljeno prednost. Njegov četrtkov javni nastop pa je sprožil dodatne kritike, saj je izrecno priznal, da je pri prizadevanjih za pomoč skupnosti uporabil svojo funkcijo predsednika državnega zbora. Ob tem je napovedal, da bi tako ravnal tudi v prihodnje, če bi s tem lahko pomagal ljudem.
Prav ta izjava je postala osrednje vprašanje razprave. Ali lahko predsednik ene najpomembnejših državnih institucij svoj politični položaj uporablja za pomoč posameznim projektom, ne da bi pri tem prestopil mejo med javnim interesom in privilegiranim posredovanjem? In kdo presoja, ali gre za običajno politično pomoč ali za nedopustno uporabo vpliva?
Posnetki odprli vprašanja o donatorju in občinskem zemljišču
Zgodba se je začela z razkritjem posnetkov srečanja s predstavniki srbske skupnosti v Kranju, na katerem je tekla beseda o dolgoletni želji po gradnji pravoslavne cerkve. Stevanović je govoril o možnosti pridobitve donatorja, ki bi finančno podprl projekt, ter o pogovorih s kranjskim županom Matjažem Rakovcem glede zemljišča.
Sama želja pravoslavne skupnosti po lastnem verskem objektu ni sporna. Prav tako ni nič neobičajnega, da se predstavniki skupnosti obračajo na politike in lokalne oblasti, kadar želijo uresničiti projekt, pomemben za njihove člane. Vprašanja pa se pojavijo, ko je v takšne pogovore vključen nosilec visoke državne funkcije in ko se razpravlja o morebitni pridobitvi občinskega premoženja.
Stevanović trdi, da ni nikomur obljubil zemljišča in da ni bil izpeljan noben postopek, v katerem bi lahko prišlo do nedovoljenega vplivanja. Poudarja tudi, da sam od projekta ne bi imel osebne koristi. Po njegovih navedbah je želel zgolj povezati skupnost z morebitnim donatorjem ter pomagati pri reševanju dolgoletnega vprašanja.
Tudi župan Rakovec zavrača očitke o morebitnem privilegiranem dogovarjanju. Pojasnil je, da nobeno zemljišče ni bilo obljubljeno in da bi morebitna prodaja potekala po zakonsko predpisanih postopkih, vključno z javno dražbo.
Toda prav zato je pomembno razjasniti, kakšna je bila narava pogovorov, kaj je bilo dejansko dogovorjeno in ali je kdo zaradi političnega položaja katerega od udeležencev dobil posebno prednost. To so vprašanja, na katera dokončnih odgovorov še ni.
Stevanovićeve besede sprožile še večji odziv
Na četrtkovi izjavi za medije v Kranju je Stevanović potrdil svoje navedbe s posnetkov in dejal, da je funkcijo predsednika državnega zbora uporabil pri prizadevanjih za pomoč skupnosti. Dodal je, da bi tako ravnal tudi večkrat, če bi ocenil, da s tem pomaga ljudem.
S tem je razpravo premaknil od vprašanja, ali je do posredovanja sploh prišlo, k vprašanju, kako predsednik parlamenta razume meje svojega položaja. Njegovi kritiki opozarjajo, da sklicevanje na dober namen ne zadostuje za presojo dopustnosti ravnanja javnega funkcionarja.
Pri tem je potrebna pomembna razlika: Stevanović je priznal uporabo oziroma izkoriščenje funkcije, ni pa priznal storitve korupcijskega dejanja ali druge nezakonitosti. Sam vztraja, da ni naredil ničesar spornega. Njegove besede je zato treba presojati v celotnem kontekstu, ne pa jih predstavljati kot že pravnomočno ugotovljeno zlorabo položaja.
Kljub temu izjava odpira legitimno vprašanje politične odgovornosti. Predsednik državnega zbora ni zgolj strankarski politik, temveč predstavlja institucijo, ki ima posebno mesto v državnem sistemu. Zato se od njega pričakuje tudi jasno razlikovanje med strankarskim delovanjem, osebnimi pobudami in uporabo vpliva, ki izhaja iz javne funkcije.
Urška Klakočar Zupančič opozarja na meje politične moči
Na Stevanovićeve izjave se je ostro odzvala nekdanja predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. V zapisu na Facebooku je opozorila, da javne funkcije niso zasebna lastnina njihovih nosilcev in da političnega položaja ni dopustno obravnavati kot sredstva za pridobivanje koristi ali uslug.
Po njeni oceni Stevanovićeve besede kažejo na problematično razumevanje oblasti. Posebej kritična je bila do argumenta, da je uporaba političnega vpliva upravičena že zato, ker naj bi bil njen cilj pomagati ljudem. Namen politike je sicer res delovanje v javno korist, vendar morajo biti načini uresničevanja tega cilja skladni s pravili, ki veljajo za vse.
Klakočar Zupančič je opozorila tudi na nevarnost, da bi se javna funkcija začela razumeti kot osebno orodje posameznega politika. Takšen način delovanja bi lahko ustvarjal vtis, da imajo ljudje z dostopom do vplivnih funkcionarjev več možnosti za uresničitev svojih interesov kot tisti, ki takšnih povezav nimajo.
Njene kritike so politična ocena Stevanovićevega ravnanja, ne ugotovitev pristojnega nadzornega organa. Vendar izpostavljajo vprašanje, ki presega konkretni primer: kako zagotoviti, da se politični vpliv uporablja pregledno in da dostop do javnih odločitev ni odvisen od osebnih poznanstev.
Milan Brglez: Predsednik parlamenta ne more preprosto odložiti svoje funkcije
Še ostrejši je bil v pogovoru za N1 nekdanji predsednik državnega zbora Milan Brglez. Po njegovi oceni je Stevanović s svojim javnim nastopom sam odprl vprašanje zlorabe funkcije, saj je potrdil, da je svoj položaj uporabil za posredovanje pri projektu.
Brglez poudarja, da je treba razlikovati med običajnim izvajanjem politične funkcije in prestopanjem njenih meja. Politični položaj lahko posamezniku omogoči več vpliva in več priložnosti za pomoč skupnosti, vendar to še ne pomeni, da je vsaka oblika posredovanja dopustna.
Posebej kritičen je do pojasnila stranke Resnica, da se je Stevanović srečanja udeležil kot predsednik stranke v okviru kampanje za lokalne volitve. Po Brglezovem mnenju predsednik državnega zbora v javnem življenju ne more preprosto ločiti svoje institucionalne vloge od strankarske funkcije in se tako izogniti odgovornosti, ki izhaja iz njegovega položaja.
Nekdanji predsednik parlamenta opozarja, da mora nosilec tako visoke funkcije ravnati posebej previdno, saj njegovo delovanje vpliva tudi na ugled državnega zbora. Pri tem odgovornost ni omejena samo na morebitno kršitev zakona, temveč vključuje tudi spoštovanje političnih in etičnih standardov.
Brglez je kritiziral še Stevanovićev odnos do medijev in novinarjev, predvsem njegove napovedi pravnih postopkov. Po njegovi oceni je problematično, kadar se nosilec visoke javne funkcije na neprijetna vprašanja odziva z napadi na tiste, ki o njegovem ravnanju poročajo.
KPK prejela prijave: Kaj lahko ugotovi?
Dogajanje je pritegnilo tudi pozornost Komisije za preprečevanje korupcije. Po poročanju medijev je KPK prejela več prijav, povezanih s Stevanovićem in kranjskim županom Matjažem Rakovcem. Komisija bo najprej opravila predhodni preizkus in presodila, ali obstajajo razlogi za nadaljnjo obravnavo oziroma uvedbo preiskave.
To je pomembna faza postopka, vendar je ne smemo zamenjevati z ugotovitvijo kršitve. Dejstvo, da je KPK prejela prijave, še ne pomeni, da je bila korupcija dokazana ali da je katerikoli od vpletenih ravnal nezakonito.
KPK je ob tem opozorila na splošno načelo, da morajo javni funkcionarji delovati v javnem interesu in nikomur zagotavljati nedovoljenih prednosti. Prav vprašanje morebitne prednosti pri dostopu do občinskega zemljišča oziroma pri pripravi njegove prodaje je eno od osrednjih vprašanj, ki jih odpira razkrita zgodba.
Za celovito presojo bo treba ugotoviti, ali je šlo zgolj za politično podporo pobudi in povezovanje zainteresiranih strani ali pa je bila pri tem uporabljena javna funkcija na način, ki bi lahko vplival na enakopravnost postopkov. Brez teh ugotovitev bi bilo preuranjeno govoriti o dokazani korupciji.
Stevanović očitke zavrača in odgovornost pripisuje medijem
Predsednik državnega zbora vztraja, da je želel pomagati skupnosti, ki si že dolgo prizadeva za gradnjo pravoslavne cerkve. V svojih odzivih poudarja, da ni bil oškodovan državni proračun, da ni pridobil osebne koristi in da noben uradni postopek za prodajo zemljišča še ni stekel.
Ob tem je kritičen do medijev, ki so objavili posnetke in odprli vprašanja o njegovem ravnanju. Očita jim ustvarjanje afer ter opozarja na druge politične in gospodarske zgodbe, ki bi po njegovem mnenju zaslužile več pozornosti.
Toda sklicevanje na druge domnevne nepravilnosti ne more samo po sebi odgovoriti na vprašanja o konkretnem dogodku. Enako velja za trditev, da ni nastala neposredna finančna škoda. Pri presoji ravnanja javnih funkcionarjev namreč ni pomembna samo morebitna materialna korist, temveč tudi vprašanje preglednosti, nepristranskosti in enake obravnave.
Po drugi strani je treba upoštevati, da politično posredovanje za zakonit projekt samo po sebi ni nujno nedopustno. Odločilne so konkretne okoliščine, način uporabe funkcije in morebitni vpliv na uradne postopke. Prav zato bo nadaljnje preverjanje pomembnejše od medsebojnih političnih obtožb.
Zakaj je položaj predsednika državnega zbora posebej občutljiv?
Predsednik državnega zbora vodi delo parlamenta in predstavlja eno najpomembnejših državnih institucij. Čeprav je lahko član politične stranke in ima svoje politične poglede, njegova funkcija vključuje odgovornost do državnega zbora kot celote.
To pomeni, da se njegova javna dejanja presojajo tudi skozi prizmo institucionalne nepristranskosti. Kadar predsednik parlamenta sodeluje pri pobudah, povezanih z lokalnimi oblastmi, zemljišči ali zasebnimi donatorji, je zato pomembno, da je jasno, v kakšni vlogi nastopa in kakšen vpliv dejansko uporablja.
V primeru kranjske pravoslavne cerkve se postavlja vprašanje, ali je Stevanović zgolj pomagal vzpostaviti stik med zainteresiranimi stranmi ali pa je njegov položaj prispeval k pričakovanju posebne obravnave. Med tema možnostma je bistvena razlika, ki je ni mogoče razjasniti zgolj z javnimi izjavami.
Politična odgovornost se pri tem ne konča pri vprašanju kaznivosti. Tudi ravnanja, ki ne pomenijo kršitve zakona, lahko sprožijo razpravo o primernosti in preglednosti delovanja javnih funkcionarjev. Takšna razprava je posebej pomembna, kadar gre za predsednika državnega zbora.
Ključno vprašanje ni gradnja cerkve, temveč uporaba političnega vpliva
Razprava o Stevanovićevem ravnanju ne bi smela zasenčiti dejstva, da je želja pravoslavne skupnosti po verskem objektu legitimna. Verske skupnosti lahko v skladu z zakonodajo pridobivajo zemljišča, zbirajo donacije in si prizadevajo za gradnjo prostorov za svoje delovanje.
Sporno vprašanje zato ni, ali bi v Kranju smela nastati pravoslavna cerkev, temveč ali so bili pogovori o projektu vodeni na način, ki zagotavlja enake pogoje za vse zainteresirane. Če bi občina prodajala zemljišče, bi morali biti postopki pregledni in skladni z zakonodajo, ne glede na to, kdo projekt podpira.
Prav to je razlog, da imajo razkriti posnetki širši javni pomen. Odpirajo vprašanja o razmerju med politično močjo, lokalnimi odločitvami in dostopom do javnega premoženja. Odgovore nanje bi morali dati preverljivi podatki in pristojni organi, ne zgolj politična soočenja.
Stevanovićeva izjava, da bi funkcijo za pomoč ljudem uporabil tudi v prihodnje, je zato pomembna predvsem kot pokazatelj njegovega javno izraženega razumevanja političnega delovanja. Ali je v konkretnem primeru dejansko prestopil pravne ali etične meje, pa ostaja predmet presoje.
Od predsednika parlamenta se pričakujejo jasni odgovori
Odzivi Urške Klakočar Zupančič in Milana Brgleza kažejo, da se razprava o Stevanovićevem ravnanju širi tudi na vprašanje ugleda državnega zbora in odgovornosti njegovega predsednika. Oba nekdanja predsednika parlamenta sta do njegovega ravnanja izrazito kritična, vendar bo treba njune politične ocene ločiti od morebitnih ugotovitev nadzornih organov.
Za javnost ostajajo pomembna predvsem konkretna vprašanja: kakšna je bila Stevanovićeva vloga pri iskanju donatorja, kaj je bilo dogovorjeno s kranjskim županom, ali je bil kdo deležen posebne obravnave in ali so bili pri tem spoštovani vsi predpisani postopki.
Predsednik državnega zbora ima pravico pojasniti svoje ravnanje in zavračati očitke. Hkrati pa zaradi funkcije, ki jo opravlja, nosi posebno odgovornost, da na vprašanja javnosti odgovori jasno, preverljivo in brez preusmerjanja razprave na nepovezane politične afere.
Afera tako še zdaleč ni zaključena. KPK mora presoditi prejete prijave, javnost pa upravičeno pričakuje pojasnila o uporabi političnega vpliva pri načrtovanem projektu. Ne glede na končni izid postopkov ostaja bistveno vprašanje, ali je bila meja med pomočjo skupnosti in uporabo državne funkcije v konkretnem primeru dovolj jasno spoštovana.
Spletno uredništvo
