Črna kronikaDružbaSvetZanimivosti

Zgodovinska sodba v Haagu: Mjanmar je zagrešil genocid nad Rohingi, med državami, ki so zahtevale pravico, tudi Slovenija

Meddržavno sodišče v Haagu je danes sprejelo zgodovinsko odločitev: Mjanmar je med vojaškimi operacijami v letih 2016 in 2017 zagrešil genocid nad muslimansko manjšino Rohingov. V nasilju je bilo po ugotovitvah sodišča ubitih približno 10.000 ljudi, med žrtvami pa so bili tudi otroci. Vojska je požigala vasi, izvajala množično spolno nasilje in ljudi prisilila v beg. Sodba, ki jo je podprlo devet od petnajstih sodnikov, je prva v zgodovini Meddržavnega sodišča, s katero je bila država neposredno spoznana za odgovorno za izvršitev genocida. V postopku je sodelovala tudi Slovenija.

Po skoraj sedmih letih sodnega postopka je Meddržavno sodišče Združenih narodov v četrtek, 19. novembra, izreklo odločitev, ki predstavlja enega najpomembnejših mejnikov v zgodovini mednarodnega prava. Mjanmar je odgovoren za genocid nad Rohingi, pretežno muslimansko etnično skupnostjo, ki je bila desetletja izpostavljena sistematični diskriminaciji, preganjanju in nasilju.

Sodbo je v Palači miru v Haagu razglasil predsednik sodišča, japonski sodnik Yuji Iwasawa. Sodišče je ugotovilo, da so mjanmarske varnostne sile med vojaškimi operacijami v zvezni državi Rakhine izvajale dejanja z namenom uničenja znatnega dela tamkajšnje skupnosti Rohingov. To pomeni, da ni šlo zgolj za posamezne vojne zločine ali čezmerno uporabo sile, temveč za ravnanja, ki izpolnjujejo pravno opredelitev genocida.

Odločitev je posebej pomembna zato, ker Meddržavno sodišče doslej še nikoli ni neposredno ugotovilo odgovornosti države za izvršitev genocida. V preteklosti je sicer že odločalo o genocidu, med drugim v povezavi s Srebrenico, vendar je bila takrat pravna presoja odgovornosti države drugačna.

Ubijali so otroke, požigali vasi in izvajali množično spolno nasilje

Sodišče je ugotovilo, da so mjanmarske oborožene sile med operacijami proti Rohingom izvajale sistematično nasilje nad civilnim prebivalstvom. Po poročanju Associated Press so sodniki ocenili, da je bilo ubitih približno 10.000 pripadnikov skupnosti. Ugotovili so tudi razširjeno spolno nasilje, posebej hudo nasilje nad otroki in napade na ljudi, ki so poskušali pobegniti pred vojaškimi operacijami.

Mjanmarska vojska je svoje delovanje predstavljala kot varnostni odgovor na napade oboroženih skupin Rohingov na policijske postaje. Toda sodišče je zavrnilo razlago, da bi takšen vojaški cilj izključeval genocidni namen. Ugotovilo je, da so bila dejanja usmerjena proti zaščiteni etnični in verski skupnosti ter da je bilo iz dokazov mogoče razbrati namen njenega delnega uničenja.

Med najhujšimi oblikami nasilja so bili množični poboji, posilstva, mučenje, požiganje naselij in uničevanje domov. Številne družine so izgubile vse, kar so imele. Ljudje so bežali čez mejo v Bangladeš, pogosto brez hrane, osnovnih potrebščin in možnosti, da bi se kdaj varno vrnili v svoje vasi.

Posebej pretresljive so ugotovitve o nasilju nad otroki. Ti niso bili zgolj priče napadom na svoje družine, temveč tudi neposredne žrtve vojaških operacij. Mednarodno sodišče je s svojo odločitvijo potrdilo, da je šlo za zločine, ki so presegli okvir vojaških spopadov in pomenili napad na obstoj skupnosti.

Več kot milijon ljudi še vedno živi v begunskih taboriščih

Nasilje je povzročilo enega največjih begunskih valov v novejši zgodovini jugovzhodne Azije. Od leta 2016 je iz Mjanmara v sosednji Bangladeš pobegnilo več kot 800.000 Rohingov, velik del med množičnimi vojaškimi operacijami leta 2017. Danes v Bangladešu po ocenah mednarodnih organizacij živi približno 1,2 do 1,3 milijona beguncev iz te skupnosti.

Največ jih je nastanjenih na območju Cox’s Bazar, kjer so se v preteklih letih oblikovala ogromna begunska naselja. Družine živijo v prenatrpanih zavetiščih, pogosto brez zanesljivega dostopa do ustrezne zdravstvene oskrbe, izobraževanja in možnosti za samostojno preživljanje. Otroci odraščajo v okolju, kjer so možnosti za normalno življenje močno omejene.

Številni begunci se ne morejo vrniti domov, saj v Mjanmaru še vedno obstajajo resna varnostna tveganja. Njihove vasi so bile uničene, lastninska razmerja so pogosto neurejena, pripadniki skupnosti pa so že desetletja izpostavljeni omejitvam državljanskih pravic, gibanja in dostopa do javnih storitev.

Razmere dodatno otežujejo nadaljevanje oboroženih spopadov v Mjanmaru in spremembe nadzora nad posameznimi območji zvezne države Rakhine. Organizacija Amnesty International opozarja, da so bili Rohingi v zadnjih letih izpostavljeni tudi kršitvam človekovih pravic s strani drugih oboroženih skupin, ne le mjanmarske vojske.

Gambija je sprožila postopek, čeprav leži na drugem koncu sveta

Ena najbolj izstopajočih posebnosti tega primera je država, ki je sprožila postopek. To je bila Gambija, majhna zahodnoafriška država, ki z Mjanmarom nima skupne meje in ni bila neposredno prizadeta zaradi begunskega vala.

Gambija je 11. novembra 2019 vložila tožbo zaradi kršitev Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948. Pri tem je izhajala iz načela, da preprečevanje in kaznovanje genocida ni zgolj stvar neposredno prizadetih držav, temveč skupna obveznost pogodbenic konvencije.

Mjanmar je med postopkom izpodbijal pristojnost sodišča in dopustnost tožbe, vendar je Meddržavno sodišče julija 2022 odločilo, da je pristojno za obravnavo primera. V januarju 2026 so nato potekala obsežna zaslišanja in predstavitve dokazov, na katerih sta strani zagovarjali svoja stališča.

Današnja sodba pomeni potrditev, da lahko država zahteva spoštovanje konvencije o genocidu tudi takrat, ko sama ni neposredna žrtev zločinov. To je pomembno sporočilo za prihodnje mednarodne postopke, saj odpira možnosti za pravno ukrepanje proti najhujšim kršitvam človekovih pravic tudi zunaj neposredno prizadetih območij.

Med državami, ki so se vključile v postopek, tudi Slovenija

Posebno težo ima odločitev tudi za Slovenijo. Ta je bila med enajstimi državami, ki so se vključile v postopek pred Meddržavnim sodiščem na podlagi 63. člena njegovega statuta, ki državam pogodbenicam omogoča sodelovanje pri razlagi mednarodne konvencije.

Poleg Slovenije so sodelovale še Kanada, Danska, Francija, Nemčija, Nizozemska, Združeno kraljestvo, Maldivi, Demokratična republika Kongo, Belgija in Irska. Njihova vključitev je bila pomembna predvsem zaradi pravnih vprašanj, povezanih z razlago konvencije in dokazovanjem genocidnega namena.

Slovenija pri tem ni bila tožnica, saj je postopek sprožila Gambija. Njena vloga je bila povezana z razlago določb konvencije o genocidu. Takšno sodelovanje odraža pomen mednarodnih pravnih mehanizmov, ki omogočajo državam, da prispevajo k razvoju pravil o preprečevanju in kaznovanju najhujših mednarodnih zločinov.

Odločitev ima tudi širši pomen za evropske države, saj potrjuje, da mednarodne obveznosti glede genocida niso omejene na posamezne regije ali politične okoliščine. Gre za univerzalna pravila, katerih namen je zaščititi skupnosti pred njihovim namernim uničenjem.

Mjanmar mora preprečiti ponovitev genocida in zagotoviti odškodnine

Meddržavno sodišče ni ostalo zgolj pri ugotovitvi odgovornosti. Mjanmarju je naložilo tudi ukrepe za preprečevanje ponovitve genocida in odpravo posledic že storjenih zločinov.

Po poročanju Dnevnika mora država zagotoviti pogoje za vrnitev beguncev, poskrbeti za ustrezne odškodnine žrtvam oziroma njihovim svojcem ter omogočiti psihološko in fizično rehabilitacijo prizadetih. Prav tako mora preprečiti diskriminatorno kazensko preganjanje pripadnikov skupnosti Rohingov.

Sodišče je Mjanmarju naložilo tudi poročanje o izvajanju ukrepov, povezanih z odškodninami, v obdobju dveh let. Takšna obveznost je pomembna, ker sodba ne predstavlja zgolj pravnega priznanja preteklih kršitev, temveč zahteva konkretne korake za njihovo odpravljanje.

Vendar je pri tem treba poudariti bistveno omejitev mednarodnega pravosodja. Sodbe Meddržavnega sodišča so dokončne in pravno zavezujoče, vendar sodišče nima lastne izvršilne službe, s katero bi lahko prisililo državo k njihovemu spoštovanju. Če Mjanmar svojih obveznosti ne bo izpolnjeval, se lahko vprašanje prenese tudi pred Varnostni svet Združenih narodov.

Prav vprašanje izvrševanja sodbe bo zato eden največjih izzivov prihodnjih mesecev in let. Za begunce, ki že skoraj desetletje živijo zunaj svojih domov, samo pravno priznanje ne bo zadostovalo, če mu ne bodo sledile dejanske spremembe.

Zakaj je sodba zgodovinska tudi v primerjavi s Srebrenico?

Meddržavno sodišče je o genocidu odločalo že v preteklosti, vendar današnja sodba pomeni pomemben pravni premik. Leta 2007 je v postopku Bosne in Hercegovine proti Srbiji in Črni gori ugotovilo, da je bil julija 1995 v Srebrenici storjen genocid nad več kot 8000 bošnjaškimi moškimi in dečki.

Toda takrat ni razsodilo, da je Srbija kot država sama izvršila genocid. Ugotovilo je, da je kršila svojo obveznost preprečevanja genocida in kaznovanja odgovornih. Prav v tej razliki je zgodovinski pomen današnje odločitve o Mjanmaru.

Tokrat je sodišče ugotovilo neposredno odgovornost države za genocid. To pomeni, da je bila pravna presoja usmerjena v ravnanje državnih organov in njihov genocidni namen, ne zgolj v vprašanje, ali je država storila dovolj, da bi preprečila zločine drugih.

Pravni strokovnjaki opozarjajo, da bi lahko imela sodba pomembne posledice tudi za druge postopke pred Meddržavnim sodiščem. Med njimi je primer, ki ga je Južna Afrika sprožila proti Izraelu zaradi očitkov o genocidu nad Palestinci v Gazi. Vendar današnja sodba sama po sebi ne pomeni odločitve o odgovornosti v katerem koli drugem postopku. Vsak primer mora sodišče presoditi na podlagi njegovih dejstev in dokazov.

Amnesty International: Zgodovinsko priznanje trpljenja Rohingov

Organizacije za človekove pravice so sodbo pozdravile kot dolgo pričakovano priznanje trpljenja Rohingov. Generalna sekretarka Amnesty International Agnès Callamard je odločitev označila za zgodovinsko in poudarila, da predstavlja redek trenutek pravice za preživele, žrtve in njihove družine.

Amnesty International je ob tem opozorila, da Rohingi že desetletja živijo v razmerah sistematične diskriminacije. Mjanmarske oblasti so jim omejevale državljanske pravice, svobodo gibanja, dostop do zdravstvene oskrbe in druge temeljne življenjske možnosti. Organizacija je takšno ureditev že prej označila za obliko apartheida.

Podobno je Human Rights Watch poudaril, da je sodba pomemben precedens za žrtve genocida in drugih hudih mednarodnih zločinov po svetu. Organizacija je pozvala mjanmarske oblasti, naj spoštujejo odločitev, mednarodno skupnost pa, naj zagotovi podporo beguncem in si prizadeva za njihovo varno ter prostovoljno vrnitev.

Obe organizaciji opozarjata, da pravna odgovornost države še ne pomeni tudi kazenske odgovornosti posameznikov. Meddržavno sodišče namreč ne sodi posameznim vojaškim poveljnikom ali političnim voditeljem, temveč odloča o odgovornosti držav. Za pregon posameznikov so pristojni drugi sodni mehanizmi, med njimi Mednarodno kazensko sodišče.

Generali ostajajo na oblasti, begunci pa čakajo na vrnitev

Eden najbolj bolečih vidikov današnje odločitve je dejstvo, da so številni odgovorni za obdobje vojaškega nasilja še vedno povezani z oblastjo v Mjanmaru. Amnesty International opozarja, da je Min Aung Hlaing, nekdanji vrhovni poveljnik oboroženih sil, ki so izvajale operacije proti Rohingom, danes predsednik države.

To dodatno otežuje vprašanje, kako bo Mjanmar izpolnil obveznosti iz sodbe. Od države se namreč zahteva, da prepreči ponovitev genocida, zagotovi pravice žrtvam in omogoči vrnitev beguncev, medtem ko se politične in vojaške strukture, povezane s preteklimi zločini, niso povsem umaknile iz oblasti.

Tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča je leta 2024 zahteval izdajo naloga za prijetje Mina Aung Hlainga zaradi domnevne odgovornosti za zločine proti človečnosti, povezane z deportacijo in preganjanjem Rohingov. Po podatkih Amnesty International odločitev o tej zahtevi še ni bila javno objavljena. V Argentini so medtem v ločenem postopku leta 2025 izdali naloge za prijetje več oseb, povezanih z domnevnimi zločini.

Za begunce v Bangladešu pa je najpomembnejše precej preprostejše vprašanje: ali se bodo lahko vrnili domov in živeli brez strahu? Njihova prihodnost bo odvisna od dejanske varnosti, spoštovanja državljanskih pravic in politične pripravljenosti za izvajanje mednarodnih obveznosti.

Sodba je izrečena. Pravica za žrtve pa se šele začenja.

Današnja odločitev je pomemben trenutek za mednarodno pravo, vendar predvsem za ljudi, ki so izgubili svoje bližnje, domove in občutek varnosti. Po letih zanikanja in pravnih postopkov je najvišje sodišče Združenih narodov ugotovilo, da je bila nad Rohingi izvršena ena najhujših oblik mednarodnega zločina.

Toda sodba ne more obuditi ubitih otrok, izbrisati spominov na nasilje ali povrniti let, ki so jih begunci preživeli v taboriščih. Lahko pa pomeni začetek odgovornosti, brez katere se podobni zločini prepogosto ponavljajo.

Največji preizkus mednarodne skupnosti zato prihaja šele zdaj. Ne bo dovolj, da svet sodbo pozdravi kot zgodovinsko. Njena resnična vrednost se bo pokazala v tem, ali bodo Rohingi dobili možnost varnega življenja, vrnitve domov in poprave krivic, ki so jih utrpeli.

Genocid ni zgolj beseda v sodni odločbi. Za njim stojijo ljudje, ki so jih ubili zaradi njihove pripadnosti, otroci, ki so odraščali brez staršev, in družine, ki že skoraj desetletje čakajo, da bi se lahko vrnile na svojo zemljo. Prav zato današnja sodba ne sme ostati samo zgodovinski dokument, temveč mora postati tudi podlaga za dejansko zaščito preživelih.

 

Spletno uredništvo

Povezane objave

Back to top button