Iz lokalnih medijev

Pri štirih letih ostala brez staršev, pri sedmih že pasla krave: Pretresljiva življenjska zgodba hčerke Krasa

Ko sta se njena starša leta 1930 odpravila v Argentino, je bila Vida Cotič stara komaj štiri leta. Skupaj s tremi sorojenci je ostala pri sorodnikih, njeno otroštvo pa so zaznamovali delo, odrekanje in odraščanje brez starševske bližine. Pozneje jo je pot vodila v vojni Rim, kjer je doživela bombardiranje in pisala pesmi, po vrnitvi na Goriško pa si je ustvarila družino ter se spoprijemala z novimi življenjskimi preizkušnjami. Ob stoletnici njenega rojstva je hčerka Liliana Visintin materine spomine zbrala v knjižici Vida, hči Krasa, ki so jo predstavili na Vrhu pri Gorici.

Na Vrhu, kjer se prepletajo zgodovina Krasa, slovenska kulturna dediščina in spomini na življenje ob meji, so se v četrtek, 12. novembra, zbrali obiskovalci kulturnega večera, posvečenega ženski, katere življenjska pot je bila vse prej kot običajna. V prostorih Slovenskega kulturnega in rekreacijskega društva Danica so predstavili knjižico Vida, hči Krasa, ki jo je ob stoletnici rojstva svoje matere Vide Cotič pripravila Liliana Visintin.

Dogodek je potekal v okviru Jesenskih večerov v Brajdi 2026, tradicionalnega niza kulturnih srečanj, s katerimi društvo Danica ohranja slovensko besedo, zgodovinski spomin in povezanost domačinov. Tokrat je bila v ospredju osebna pripoved, ki sega od predvojnega življenja na Vrhu do izseljevanja v Južno Ameriko, vojnih let v Italiji in povojnega vsakdana na Goriškem.

Vida Cotič je bila doma z Vrha, večino odraslega življenja pa je preživela v Romjanu, kjer si je z možem Mirkom Visintinom ustvarila družino. Rodili sta se jima hčerki Liliana in Claudia. Prav Liliana je desetletja pozneje poskrbela, da materina doživetja, spomini in pesmi niso ostali zgolj del družinske pripovedi.

Otroštvo, ki se je končalo mnogo prezgodaj

Vida Cotič se je rodila leta 1926 kot druga od štirih otrok v družini Cotič. Njeno zgodnje otroštvo je zaznamovala odločitev staršev, da zaradi iskanja boljšega življenja zapustita domači kraj. Leta 1930 sta odpotovala v Argentino, otroke pa prepustila v varstvo različnim sorodnikom. Vida je bila takrat stara komaj štiri leta.

Za deklico se je s tem začelo življenje, v katerem ni bilo veliko prostora za brezskrbno otroštvo. Odraščala je pri teti, že pri sedmih letih pa je morala vsako jutro gnati krave na pašo. Delo, ki je bilo za tedanje podeželsko življenje običajno, je zanjo pomenilo tudi zgodnje prevzemanje odgovornosti, kakršne danes povezujemo predvsem z odraslimi.

Njena zgodba odpira pogled v čas, ko so številne družine na Primorskem zaradi gospodarskih razmer in političnih pritiskov iskale prihodnost daleč od doma. Izseljevanje je pogosto pomenilo dolgotrajno ločitev družinskih članov, otroci, ki so ostali doma, pa so odraščali pri sorodnikih in pomagali pri vsakdanjih opravilih. V Vidinem primeru se je ločitev od staršev raztegnila čez večji del njenega odraščanja.

V družinskih spominih je ostala tudi bolečina zaradi izgubljene bližine. Po odhodu staršev v Argentino so se stiki z njima pretrgali. Šele mnogo let pozneje, ko je bila Vida že poročena, je dobila priložnost, da ju ponovno obišče.

Šestnajstletna je odšla v Rim, kjer je doživela vojno

Leta 1942, sredi druge svetovne vojne, je Vida pri šestnajstih letih zapustila domače kraje in se odpravila služit v Rim. Pot v italijansko prestolnico je bila zanjo predvsem iskanje dela in zaslužka, a se je znašla v mestu, ki so ga kmalu zaznamovale vojne nevarnosti.

Med bivanjem v Rimu je doživela tudi bombardiranje. Vojna, ki je močno posegla v življenje prebivalcev Evrope, je tako postala neposreden del njene mladosti. Kljub težkim razmeram je v sebi ohranila ustvarjalno žilico in začela pisati pesmi, med katerimi so bile tudi takšne s partizansko vsebino.

Po koncu vojne je še nekaj časa ostala v Rimu, kjer se je družila s pripadniki jugoslovanske misije. Njeno pesniško ustvarjanje je bilo povezano z doživljanjem časa, ki ga je zaznamoval odpor proti fašizmu, pa tudi z osebno izkušnjo mladega dekleta, ki je daleč od doma iskalo svojo življenjsko pot.

Prav pesmi so eden pomembnejših delov zapuščine, ki jo je hčerka vključila v knjižico. Ob življenjskih spominih razkrivajo tudi Vidin pogled na svet in njen odnos do zgodovinskih dogodkov, ki so oblikovali generacijo primorskih Slovencev.

Vrnitev domov, zakon in srečanje s starši v Argentini

Po vrnitvi na Goriško se je Vida čez nekaj let poročila z Mirkom Visintinom iz Dola, nekdanjim partizanom prekomorcem. Z njim je začela novo življenjsko obdobje, vendar preizkušenj še ni bilo konec.

Kmalu po poroki sta zakonca odpotovala v Argentino, kjer je Vida ponovno srečala starše. Po dolgih letih ločitve bi lahko pričakovali ganljivo družinsko snidenje, vendar so bili odnosi po družinskih spominih hladni. Ponovno srečanje tako ni izbrisalo posledic zgodnje ločitve, ki je zaznamovala njeno otroštvo.

Zakonca sta se nato vrnila na Goriško in si ustvarila družino. Rodili sta se jima hčerki Liliana in Claudia, družinsko življenje pa je bilo povezano z Romjanom, kjer je Vida preživela večino svojih poznejših let.

Tudi v odraslosti je morala pogosto sama nositi breme vsakdanjih obveznosti. Mirko je za nekaj časa odšel na delo na Švedsko, Vida pa je ostala doma in skrbela za družino. Takšna ločenost zaradi dela v tujini je bila značilna za številne povojne družine, v katerih so ženske poleg skrbi za otroke prevzemale še velik del gospodarskih in drugih opravil.

Mleko je nosila v Laško, po Krasu pa iskala ostaline prve svetovne vojne

Vidina življenjska zgodba je tudi pripoved o izjemni delavnosti. Da bi poskrbela za družino, je opravljala različna dela, med drugim je nosila mleko v Laško. Po Krasu je iskala tudi ostaline iz prve svetovne vojne, ki jih je bilo na območju nekdanjih bojišč še dolgo po koncu spopadov mogoče najti.

Kras je bil med prvo svetovno vojno prizorišče silovitih spopadov na soški fronti. V pokrajini so desetletja ostajali predmeti, povezani z vojno, njihovo zbiranje pa je bilo za nekatere prebivalce del preživetja. Vidino iskanje ostalin zato govori tudi o življenju na območju, kjer sta se zgodovina in vsakdanjik prepletala na zelo neposreden način.

Med njenimi dosežki je tudi gradnja doma. Po spominih, predstavljenih na kulturnem večeru, je Vida svojo hišo zgradila sama. Ta podatek še dodatno osvetljuje njeno vztrajnost in pripravljenost, da se spoprime z nalogami, ki so zahtevale veliko fizičnega dela in osebnega odrekanja.

Njeno življenje ni bilo zaznamovano z velikimi javnimi priznanji ali odmevnimi položaji. Bilo pa je polno izkušenj, ki so značilne za generacijo žensk, katerih delo je pogosto ostajalo v ozadju družinske in krajevne zgodovine. Prav zato je pomembno, da se takšne življenjske poti ohranijo tudi v pisni obliki.

Na Vrhu so njeni spomini ponovno oživeli

Predstavitev knjižice je potekala v prostorih društva Danica, kjer so obiskovalce najprej pozdravili pevci zbora Društva slovenskih upokojencev za Goriško pod vodstvom Aljoše Saksida. Zbor je nastopil tudi ob koncu večera in zapel skladbe, ki jih je uglasbil njegov zborovodja.

Med njimi je bila pesem Mama, za katero je besedilo napisala Liliana Visintin. Zazvenela je tudi pesem Prekleta goriška gospoda, katere besedilo je iz vrhovske zapuščine posredoval Mario Vižintin. Glasbeni del je tako dopolnil pripoved o ženski, katere spomini so tesno povezani z zgodovino domačega kraja in širšega goriškega prostora.

Zbrane je nagovorila predsednica društva Danica Viljena Devetak, ki je izrazila zadovoljstvo, da lahko društvo gosti predstavitev knjižice, v kateri se odraža tudi predvojno in povojno življenje na Vrhu. Večer je obogatil še krajši filmski zapis izpred več desetletij, na katerem skupina domačink in domačinov prepeva partizanske pesmi.

O življenju Vide Cotič sta se pogovarjali njena hčerka Liliana Visintin in kulturna delavka Nataša Paulin, ki je povezovala večer. Zaradi navzočnosti italijansko govorečih obiskovalcev je del pogovora potekal tudi v italijanščini. Takšna dvojezičnost je še ena od značilnosti prostora, kjer se slovenska kulturna dejavnost že dolgo prepleta z vsakdanjim življenjem obeh jezikovnih skupnosti.

Knjižica, ki ohranja tudi zgodovino kraja

Knjižica Vida, hči Krasa združuje osebne spomine, življenjske dogodke in pesmi Vide Cotič. Nastala je ob stoletnici njenega rojstva, vendar njen pomen presega družinski jubilej. V njej se namreč zrcalijo izkušnje ljudi, ki so živeli v času fašizma, druge svetovne vojne, povojnih migracij in gospodarskih stisk.

Zapisovanje takšnih pripovedi je pomembno tudi za razumevanje zgodovine slovenskih skupnosti v Italiji. Veliki zgodovinski dogodki so pogosto predstavljeni skozi politične odločitve, vojaške spopade in državne meje, precej redkeje pa skozi življenje posameznikov, ki so jih morali vsak dan občutiti na lastni koži. Vidina zgodba pokaže, kako so odločitve odraslih, vojna in iskanje dela vplivali na življenje deklice, ki je odraščala na Krasu.

Posebno vrednost ima dejstvo, da je spomine zbrala njena hčerka. Družinske pripovedi, ki se prenašajo med generacijami, lahko sčasoma zbledijo, če jih nihče ne zapiše. Z izdajo knjižice je Liliana Visintin materino življenjsko zgodbo ohranila tudi za ljudi, ki Vide niso osebno poznali.

Ob koncu predstavitve je obiskovalce povabila, naj knjižico odnesejo domov v zameno za prostovoljni prispevek. Zbrana sredstva bodo namenjena skladu za vzdrževanje spomenika narodnoosvobodilnega boja na Vrhu. Tako je predstavitev osebnih spominov dobila še dodatno povezavo z ohranjanjem krajevne zgodovinske dediščine.

Življenje, ki ne sme utoniti v pozabo

Zgodba Vide Cotič je zgodba o otroštvu brez staršev, o dekletu, ki je prezgodaj odraslo, in o ženski, ki je kljub številnim preizkušnjam vztrajala. Njeno življenje so zaznamovali odhodi in vrnitve, vojna, delo, družina in ustvarjanje. Ni bilo lahko, vendar je za seboj pustila spomine, ki danes pričajo o nekem drugem času.

Takšne pripovedi nas opominjajo, da zgodovine ne sestavljajo samo znana imena in veliki dogodki. Sestavljajo jo tudi življenja žensk in moških, ki so skrbeli za družine, odhajali v tujino, se vračali domov in z vsakodnevnim delom ohranjali svoje skupnosti.

Vida Cotič je bila ena izmed njih. Hčerka Krasa, ki jo je življenje vodilo daleč od doma, a je ostala povezana s pokrajino svojega otroštva. Sto let po njenem rojstvu njena zgodba živi naprej – v pesmih, spominih in knjižici, ki jo je z ljubeznijo pripravila njena hčerka.

 

Spletno uredništvo Goriške novice

Povezane objave

Back to top button