Kdo sploh še želi biti poslanec? Štirje zavrnili mandat, v parlamentu pa vse več vprašanj o političnih pritiskih in spoštovanju volivcev

Poslanski mandat je bil nekoč vrhunec politične kariere, danes pa se v Sloveniji dogaja nekaj, kar bi še pred leti veljalo za skoraj nepredstavljivo. Po odstopu poslanca Borisa Mijiča so v stranki Resnica kar štirje kandidati zapored zavrnili možnost, da bi zasedli poslanski sedež. Nekateri so se sklicevali na osebne in poklicne razloge, drugi na razočaranje nad dogajanjem v državnem zboru in nestrinjanje s politično usmeritvijo stranke. Šele peta kandidatka je bila pripravljena sprejeti mandat.

Toda zgodba presega težave ene politične stranke.

Ob podobnih zapletih pri Demokratih in javnih opozorilih o pritiskih se odpira precej resnejše vprašanje: ali poslanci še predstavljajo voljo volivcev ali pa vse pomembnejšo vlogo pri njihovih odločitvah igrajo strankarska vodstva?

Štirje so rekli ne, šele peta kandidatka je sprejela mandat

V stranki Resnica, ki jo vodi Zoran Stevanović, so po odstopu poslanca Borisa Mijiča potrebovali več kot dva tedna, da so našli kandidata, pripravljenega zasesti izpraznjeni poslanski sedež. Dogajanje je pritegnilo veliko pozornosti, saj so se pravici do mandata drug za drugim odpovedovali kandidati, ki so na letošnjih državnozborskih volitvah nastopili na strankini listi.

Mijičev odstop je sledil javnim razkritjem in očitkom o poslovanju njegovega podjetja, davčnih dolgovih ter odnosu do zaposlenih. Vodstvo Resnice ga je izključilo iz stranke in pozvalo k odstopu s poslanske funkcije. Mijič je 12. oktobra podal odstopno izjavo, s čimer se je začel postopek iskanja njegovega naslednika.

Prvi na vrsti je bil Slavko Moharič, ki je svojo odločitev o zavrnitvi mandata javno predstavil v čustvenem nastopu. Povedal je, da ga je razočaralo dogajanje v državnem zboru in da se želi posvetiti lokalni politiki. Ob tem je zavrnil ugibanja, da bi se mandatu odpovedal zaradi pritiskov.

Za njim je možnost prevzema poslanske funkcije zavrnil podjetnik Mirko Radujković. Pojasnil je, da ob vodenju lastnega podjetja ne bi mogel odgovorno opravljati poslanskega dela. Kot je dejal, bi mandat v drugačnih okoliščinah z veseljem sprejel, vendar se je odločil, da bo nadaljeval svojo podjetniško pot.

Tretja je mandat zavrnila Marjana Matjašič. Njena odločitev je bila politično posebej odmevna, saj je poleg nezadovoljstva z odnosom vodstva stranke izpostavila tudi nestrinjanje s sodelovanjem Resnice s koalicijo pod vodstvom predsednika SDS Janeza Janše.

Poslanskemu sedežu se je nato odpovedala še Anita Bratinščak Hanželič. Šele peta kandidatka, Martina Haring, je 27. oktobra na Državni volilni komisiji podpisala izjavo o sprejemu mandata. Po napovedih bo njen mandat potrjen na izredni seji državnega zbora v torek, 3. novembra.

Stranka je po razrešitvi zapleta sporočila, da je Haringova odlična okrepitev njihove ekipe, in poudarila, da ostajajo povezani ter odporni proti pritiskom. Toda štiri zaporedne zavrnitve so odprle vprašanja, ki jih prihod nove poslanke sam po sebi ne more odpraviti.

Zakaj kandidirati, če funkcije pozneje ne želiš sprejeti?

V parlamentarnih demokracijah kandidatura za poslanca pomeni pripravljenost prevzeti odgovornost za sprejemanje zakonov, nadzor nad izvršno oblastjo in zastopanje interesov državljanov. Poslanski mandat ni zgolj politična priložnost ali priznanje za strankarsko pripadnost, temveč javna funkcija, povezana z velikimi pristojnostmi in odgovornostmi.

Prav zato zaporedno zavračanje mandatov vzbuja vprašanje, kako resno politične stranke in posamezni kandidati razumejo odločitev za nastop na volitvah. Če nekdo kandidira, vendar pozneje ugotovi, da poslanskega dela ne more uskladiti s svojimi poklicnimi obveznostmi, se zastavlja vprašanje, ali bi moral takšne okoliščine premisliti že pred kandidaturo.

Toda položaj ni vedno tako preprost. Od kandidature do možnosti prevzema mandata se lahko spremenijo osebne okoliščine, politična razmerja, usmeritev stranke ali posameznikovo razumevanje njenega delovanja. Pravica do zavrnitve mandata je zato pomembna tudi kot varovalo osebne in politične svobode.

Težava nastane, kadar se zavrnitve vrstijo in javnost ne dobi jasnega odgovora, ali gre za naključje, slabo pripravljeno kandidatno listo ali globlje težave znotraj stranke. V primeru Resnice so kandidati navedli različne razloge, zato njihovih odločitev ni mogoče samodejno pripisati enotnemu vzroku.

Nekdanji poslanec in glavni tajnik SD Dušan Kumer je za Dnevnik ocenil, da takšno dogajanje kaže na neodgovoren odnos do volivcev. Poudaril je, da poslanska funkcija ni članstvo v zasebnem krogu, temveč ena najpomembnejših nalog zakonodajne veje oblasti.

Po njegovem mnenju je odgovornost tako na kandidatih kot na strankah, ki jih uvrščajo na svoje liste. Stranka mora namreč že pred volitvami vedeti, koga predlaga volivcem in ali so ti ljudje pripravljeni prevzeti delo, za katero kandidirajo.

Ko kandidatka zavrne mandat zaradi politične smeri svoje stranke

Med štirimi zavrnitvami v Resnici posebej izstopa odločitev Marjane Matjašič. Ta ni govorila zgolj o osebnih razlogih, temveč je javno izrazila nestrinjanje s političnimi potezami stranke in njenim sodelovanjem z vladajočo koalicijo.

Po poročanju N1 in Dnevnika je Matjašičeva pojasnila, da ne podpira sodelovanja Resnice s koalicijo pod vodstvom Janeza Janše. To je pomembna okoliščina, saj odpira vprašanje, kaj se zgodi, kadar se politična usmeritev stranke po volitvah razlikuje od pričakovanj posameznih kandidatov.

Volivci na parlamentarnih volitvah ne odločajo samo o imenih kandidatov, temveč tudi o programih in političnih usmeritvah strank. Toda po volitvah se lahko oblikujejo koalicije in politična sodelovanja, ki jih vsi kandidati ali volivci določene liste niso pričakovali.

Če posameznik meni, da bi s prevzemom mandata moral podpirati politične odločitve, s katerimi se ne strinja, se znajde pred zahtevno dilemo. Mandat lahko sprejme in poskuša svoja stališča uveljavljati znotraj poslanske skupine, lahko deluje neodvisneje ali pa se funkciji odpove.

Matjašičeva se je odločila za zadnjo možnost. S tem je izgubila priložnost za neposredno parlamentarno delovanje, hkrati pa se je izognila položaju, v katerem bi morala vsakodnevno usklajevati svoja prepričanja z odločitvami stranke.

Njena odločitev zato ni zgolj še ena zavrnitev v nizu. Pomeni tudi opozorilo, da politična soglasja znotraj strank niso samoumevna in da lahko razlike med predvolilnimi pričakovanji ter povolilnimi odločitvami povzročijo resne notranje napetosti.

Poslanec ni last predsednika stranke

Eno temeljnih načel slovenskega parlamentarnega sistema je, da poslanci niso pravno vezani na navodila svojih strank. Ustava Republike Slovenije v 82. členu določa, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila.

To pomeni, da poslanec po potrditvi mandata ni zgolj predstavnik stranke, na katere listi je bil izvoljen. Njegova odgovornost je širša, saj pri odločanju sodeluje kot predstavnik vseh državljanov, ne glede na to, komu so ti namenili svoj glas.

V praksi imajo politične stranke seveda pomembno vlogo. Oblikujejo poslanske skupine, usklajujejo glasovanja, določajo politične prioritete in sklepajo dogovore z drugimi strankami. Takšno sodelovanje je običajen del parlamentarnega sistema in omogoča učinkovitejše zakonodajno delo.

Toda razlika med političnim usklajevanjem in pritiskom na posameznega poslanca je bistvena. Stranka lahko od svojih predstavnikov pričakuje podporo programu, ne more pa jim pravno odvzeti mandata zgolj zato, ker se ne strinjajo z njenimi odločitvami.

Prav zato so javna opozorila o morebitnih pritiskih pomembna. Če bi se izkazalo, da vodstva strank skušajo vplivati na to, kdo bo prevzel poslanski mandat, z nedopustnimi pritiski ali pogojevanjem, bi to odpiralo vprašanja o spoštovanju svobodnega poslanskega mandata.

Pri tem je treba poudariti, da takšni pritiski v primeru vseh kandidatov Resnice niso dokazani. Nasprotno, več kandidatov jih je izrecno zanikalo. Toda sama razprava kaže, kako občutljivo je razmerje med političnimi strankami in ljudmi, ki v njihovem imenu kandidirajo na volitvah.

Podobna vprašanja tudi pri Demokratih in Tei Košir

Dogajanje v Resnici ni edini primer, ki je v zadnjem času odprl vprašanja o odnosu med poslanci in vodstvi političnih strank. Veliko pozornosti je pritegnila tudi zgodba nekdanje poslanke Demokratov Tee Košir, ki je javno spregovorila o pritiskih in zapletih ob svojem političnem delovanju.

Koširjeva je po odhodu z ministrstva za zdravje sprva napovedovala vrnitev v državni zbor kot nepovezana poslanka, nato pa se je poslanskemu mandatu odpovedala. V javnih nastopih je opisovala okoliščine, zaradi katerih se je odločila, da ne bo nadaljevala parlamentarne poti.

Njena zgodba se od dogajanja v Resnici razlikuje, saj je sama javno govorila o pritiskih, medtem ko so kandidati Resnice, ki so bili o tem vprašani, takšne razloge zavračali. Zato primerov ni mogoče enačiti, lahko pa ju obravnavamo kot del širše razprave o notranjih odnosih v političnih strankah.

Nekdanji poslanec SDS Miha Brejc je za Dnevnik ocenil, da dogajanje pri Resnici in Demokratih kaže na pretiran vpliv predsednikov strank. Po njegovem mnenju bi morali voditelji strank bolj spoštovati vrstni red kandidatov, ki izhaja iz volilnih rezultatov, in njihove samostojne odločitve.

Brejc je bil posebej kritičen do Zorana Stevanovića in Anžeta Logarja, saj meni, da njun način vodenja strank odpira vprašanja o spoštovanju volilne volje. Gre za njegovo politično oceno, ne za ugotovitev, da sta voditelja strank v konkretnih primerih ravnala nezakonito.

Toda vprašanje ostaja: koliko prostora imajo posamezni poslanci za lastno presojo, kadar se njihova stališča razlikujejo od odločitev strankarskega vodstva?

Ali stranke na kandidatne liste uvrščajo ljudi, ki jih sploh poznajo?

Politolog Miro Haček je v analizi za N1 opozoril na možnost, da so težave Resnice povezane tudi z načinom oblikovanja kandidatnih list. Po njegovi oceni se je pri stranki pokazalo, da je bila lista morda pripravljena prehitro in brez dovolj temeljitega poznavanja kandidatov.

To odpira pomembno vprašanje notranjega delovanja političnih strank. Kandidatna lista ni zgolj formalni seznam imen, potreben za sodelovanje na volitvah, temveč predstavlja ljudi, ki lahko v določenih okoliščinah prevzamejo odgovornost za odločanje o najpomembnejših državnih vprašanjih.

Če stranke pri izbiri kandidatov dajejo prednost hitremu zapolnjevanju volilnih okrajev pred preverjanjem njihove pripravljenosti, strokovnosti in političnih stališč, lahko težave nastanejo šele po volitvah. Takrat namreč kandidati, ki morda niso pričakovali izvolitve, nenadoma dobijo možnost prevzema poslanske funkcije.

Kumer je za Dnevnik pojasnil, da so v času njegovega delovanja v Socialnih demokratih kandidatne liste oblikovali po notranjih strankarskih volitvah. Iz širšega nabora zainteresiranih posameznikov so izbrali kandidate, za katere so ocenili, da so primerni za nastop na parlamentarnih volitvah.

Po njegovem mnenju se danes v nekaterih novih političnih strankah dogaja, da vodstva kandidatov niti ne poznajo dovolj dobro. Takšne okoliščine lahko povzročijo razhajanja glede političnih ciljev, pričakovanj in pripravljenosti za opravljanje javne funkcije.

Seveda hitra rast nove stranke sama po sebi še ne pomeni slabega izbora kandidatov. Prav tako dolgoletno delovanje stranke ne zagotavlja, da pri njej ne bo notranjih sporov. Toda primer Resnice kaže, kako pomembno je, da so kandidati pred volitvami seznanjeni z odgovornostmi, ki jih lahko doletijo.

Državni zbor kot prizorišče obračunavanj namesto razprav?

Ob vprašanju zavračanja poslanskih mandatov se odpira še širša razprava o ugledu državnega zbora. Ta je po ustavni ureditvi osrednji zakonodajni organ države, v katerem se sprejemajo zakoni, nadzoruje delo vlade in razpravlja o ključnih družbenih vprašanjih.

Toda javna podoba parlamenta je pogosto povezana z ostrimi besednimi spopadi, proceduralnimi zapleti in medsebojnimi obtožbami. Takšni dogodki praviloma pritegnejo več medijske pozornosti kot vsebinsko delo parlamentarnih odborov, priprava zakonodaje ali zahtevne razprave o javnih politikah.

Kumer je za Dnevnik ocenil, da se je raven parlamentarnega dialoga v zadnjem obdobju močno poslabšala. Opozoril je na primere omejevanja razprav, izklapljanja mikrofonov in sporov glede vodenja sej, ki po njegovem mnenju zmanjšujejo ugled državnega zbora.

Po njegovi oceni se poslanci vse pogosteje ukvarjajo z medsebojnimi obračunavanji in manj z vsebinskimi vprašanji. Takšno ravnanje lahko vpliva na to, kako državljani razumejo parlamentarno delo, pa tudi na pripravljenost posameznikov, da se odločijo za politično kariero.

Ob tem je pomembno razlikovati med legitimnim političnim konfliktom in ravnanji, ki otežujejo normalno delovanje institucij. Demokratični parlament je prostor različnih mnenj, zato so ostri spori o zakonih in političnih odločitvah pričakovani. Težava nastane, kadar način razprave zasenči njeno vsebino.

Če javnost parlamentarno delo spremlja predvsem skozi prizmo žalitev, osebnih sporov in proceduralnih obračunov, se lahko izgublja zavedanje, da poslanci sprejemajo odločitve, ki neposredno vplivajo na življenje prebivalcev.

Ali je poslanska funkcija res izgubila ugled?

Zavračanje mandatov v Resnici je sprožilo tudi razpravo o tem, ali poslanska funkcija v Sloveniji izgublja privlačnost. Nekdanji poslanec Dušan Kumer meni, da se je pomen poslanskega dela v javnosti zmanjšal in da kandidatura ne uživa več takšnega ugleda kot nekoč.

Toda štiri zavrnitve v eni politični stranki same po sebi še ne dokazujejo splošnega upada ugleda poslanske funkcije. Za takšno ugotovitev bi potrebovali širše raziskave javnega zaupanja, podatke o pripravljenosti ljudi za politično sodelovanje in primerjavo z drugimi parlamentarnimi obdobji.

Dogajanje v Resnici lahko pojasnjuje več dejavnikov hkrati: osebne okoliščine kandidatov, njihove poklicne obveznosti, razočaranje nad parlamentarno politiko, nestrinjanje s strankarsko usmeritvijo in morebitne organizacijske slabosti pri pripravi kandidatne liste.

Kljub temu je razprava o ugledu parlamenta upravičena. Če politična funkcija postane sinonim za stalne spore, javne diskreditacije in podrejanje posameznikov strankarskim interesom, lahko to vpliva na pripravljenost ljudi, da se vključijo v politiko.

Posebej pomembno je vprašanje, ali politične stranke privabljajo ljudi, ki želijo dejavno sodelovati pri oblikovanju javnih politik, ali pa kandidature včasih postanejo predvsem sredstvo za doseganje strankarskih volilnih ciljev.

Ugled institucije namreč ni odvisen zgolj od njenega formalnega položaja, temveč tudi od ravnanja ljudi, ki jo predstavljajo. Poslanci ga gradijo z odgovornim delom, spoštovanjem pravil, kakovostnimi razpravami in pripravljenostjo prevzeti odgovornost za svoje odločitve.

Volivci izberejo predstavnike, stranke pa odločajo o politični poti

Slovenski volilni sistem temelji na sorazmernem predstavništvu, pri katerem imajo politične stranke pomembno vlogo pri oblikovanju kandidatnih list. Volivci z glasovanjem vplivajo na razdelitev mandatov in na to, kateri kandidati so izvoljeni.

Kadar poslancu mandat predčasno preneha, se njegovo mesto praviloma zapolni po zakonsko določenem postopku na podlagi rezultatov volitev. Če naslednji upravičeni kandidat mandata ne sprejme, se postopek nadaljuje z naslednjim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje.

Takšen sistem zagotavlja, da se izpraznjeni sedež praviloma zapolni brez novih splošnih volitev. Toda hkrati pomeni, da lahko do poslanskega mandata pride kandidat, ki na volitvah ni bil med prvimi po doseženem rezultatu znotraj ustreznega vrstnega reda za nadomeščanje.

V primeru Resnice so bile potrebne kar štiri zavrnitve, preden je naslednja kandidatka sprejela mandat. Postopek je potekal v okviru zakonskih pravil, vendar je razkril pomembno politično vprašanje: kako zagotoviti, da bodo kandidati na volilnih listah dejansko pripravljeni prevzeti odgovornost, če se jim ponudi priložnost?

Odgovornost za takšen položaj ni zgolj na posameznikih. Politične stranke odločajo, koga bodo povabile na svoje liste, kako bodo predstavile svoje programe in kakšna pričakovanja bodo postavile pred kandidati.

Volivci pa imajo pravico pričakovati, da kandidature niso zgolj formalnost, temveč resna odločitev za morebitno opravljanje javne funkcije.

Martina Haring prihaja v parlament, vprašanja pa ostajajo

Po štirih zavrnitvah bo poslanski mandat v Resnici prevzela Martina Haring, magistrica poslovnih ved, ki ima po navedbah stranke izkušnje na področju javnih naročil, zdravstva in delovanja javnih sistemov.

Na letošnjih državnozborskih volitvah je kandidirala v volilnem okraju Ptuj 3, kjer je prejela 799 glasov oziroma 6,09 odstotka glasov volivcev. S sprejemom mandata bo nadomestila Borisa Mijiča, ki je po izključitvi iz stranke odstopil s poslanske funkcije.

V Resnici njen prihod predstavljajo kot pomembno okrepitev poslanske skupine. Toda politični pomen zapleta presega vprašanje, kdo bo zasedel izpraznjeni sedež. Štiri zaporedne zavrnitve so namreč pokazale, da imajo lahko stranke resne težave z zagotavljanjem kontinuitete parlamentarnega zastopstva.

Odprta ostajajo tudi vprašanja o notranjem delovanju političnih strank, odnosu med vodstvi in kandidati ter o tem, kako pomembna je pri sprejemanju poslanskih funkcij politična samostojnost posameznika.

Čeprav so kandidati Resnice zavrnili navedbe o pritiskih, primeri iz drugih strank kažejo, da se v slovenski politiki pojavljajo tudi javna opozorila o vplivanju na odločitve poslancev. Prav zato je pomembno, da se takšne trditve obravnavajo resno, vendar na podlagi preverljivih dejstev.

Težava ni samo v štirih zavrnitvah, temveč v odnosu do demokracije

Dogajanje v Resnici je mogoče razumeti kot nenavaden politični zaplet, ki se je po več zavrnitvah vendarle razrešil. Toda vprašanja, ki jih je odprl, so precej širša in pomembna za delovanje parlamentarnega sistema.

Poslanski mandat ni osebna nagrada, ki jo posameznik sprejme ali zavrne brez širših posledic za politično zastopstvo. Prav tako ni last strankarskega predsednika, ki bi lahko sam odločal, kdo sme v parlament in kako mora glasovati.

Gre za ustavno funkcijo, katere temelj je zaupanje volivcev. Politične stranke so pri oblikovanju parlamenta nepogrešljive, vendar mora njihova organizacijska moč ostati združljiva s svobodnim mandatom poslancev in spoštovanjem volilnih rezultatov.

Zavrnitev mandata je lahko povsem legitimna osebna odločitev. Prav tako je lahko izraz politične načelnosti, kadar kandidat meni, da se ne more več poistovetiti z usmeritvijo stranke. Toda kadar se takšne odločitve vrstijo, je upravičeno vprašati tudi stranko, kako je izbirala svoje kandidate in kakšna pričakovanja jim je predstavila.

Zgodba o štirih zavrnitvah v Resnici zato ni zgolj nenavadna epizoda slovenske politike. Je povod za razmislek o tem, kako resno politične stranke jemljejo svoje kandidatne liste, koliko samostojnosti imajo posamezniki in kako ravnanje izvoljenih predstavnikov vpliva na zaupanje v državni zbor. Martina Haring bo predvidoma zasedla izpraznjeni sedež, toda vprašanje, ali slovenski parlamentarizem dovolj spoštuje volivce in svobodo poslanskega mandata, ostaja odprto.

 

Spletno uredništvo