Merzu se maje položaj: V CDU vse glasnejše vprašanje, ali Nemčija potrebuje novega kanclerja

Nemški kancler Friedrich Merz je po novih hudih volilnih porazih svoje CDU pod največjim pritiskom, odkar je prevzel vodenje nemške vlade. V javnomnenjskih raziskavah njegovo delo pozitivno ocenjuje le še 13 odstotkov vprašanih, CDU je na deželnih volitvah doživela rezultate, ki so bili še pred kratkim skoraj nepredstavljivi, razprava o Merzovi politični prihodnosti pa se je preselila tudi v njegove lastne vrste. Vodilni krščanski demokrati mu javno zagotavljajo podporo, toda iz stranke prihajajo tudi sporočila, da pri vprašanju prihodnjega vodenja ne sme biti tabujev. Kancler vztraja, da ostaja, toda razprava, ki je bila še pred nekaj meseci predvsem špekulacija političnih komentatorjev, je postala resen problem CDU.

Friedrich Merz je po zadnjih deželnih volitvah stopil pred javnost in priznal nekaj, čemur se nemški kancler v tako občutljivem trenutku težko izogne: zvezna politika je prispevala k katastrofalnim rezultatom njegove CDU, svojo vlogo pri tem pa ima tudi sam. Hkrati je odločno zavrnil možnost, da bi zaradi porazov odprl vprašanje svojega položaja. Napovedal je nadaljevanje reform in dal jasno vedeti, da namerava ostati tako nemški kancler kot predsednik CDU.

Toda razprave s tem ni končal. Prav nasprotno. Po rezultatih CDU v zadnjih tednih se vprašanje Merzove politične prihodnosti pojavlja vse pogosteje tudi znotraj stranke, ki jo vodi. V ozadju niso samo slabe ankete, ampak konkretni volilni rezultati, ob katerih se poslanci CDU začenjajo spraševati tudi o lastni politični prihodnosti. ARD je v svoji analizi opozoril, da bi ob rezultatu, kakršnega je CDU dosegla v Saški-Anhalt, na prihodnjih zveznih volitvah sedež v Bundestagu lahko izgubilo približno 50 do 60 sedanjih poslancev Unije.

Ko politična kriza začne ogrožati poslanske mandate, razprava o voditelju praviloma ni več samo vprašanje osebnih simpatij.

Rezultati, ki jih CDU še pred kratkim skoraj ni mogla predstavljati

Največji udarec je prišel na deželnih volitvah. V Saški-Anhalt je CDU doživela hud padec, nato pa je sledila Mecklenburg-Predpomorjanska, kjer je stranka zbrala vsega 4,9 odstotka glasov in prvič v svoji 81-letni zgodovini ostala pred vrati katerega od deželnih parlamentov. Merz je rezultat sam opisal kot katastrofo.

Tudi volitve v Berlinu in Mecklenburg-Predpomorjanski so pokazale širšo težavo obeh strank zvezne koalicije. V Mecklenburg-Predpomorjanski je AfD z okoli 38 odstotki postala najmočnejša stranka, SPD ministrske predsednice Manuele Schwesig pa je z okoli 36 odstotki končala tik za njo. V Berlinu je največ glasov dobila Levica z okoli četrtino glasov, medtem ko sta CDU in SPD ostali precej šibkejši. AfD je tudi tam povečala podporo.

Deželnih volitev seveda ni mogoče preprosto enačiti z zveznimi. Volivci odločajo tudi o lokalnih kandidatih, regionalnih problemih in deželnih vladah. Toda ko ista stranka v kratkem obdobju doživi več velikih padcev, postane težko trditi, da zvezna politika pri tem nima nobene vloge. Merz je to po zadnjih volitvah priznal tudi sam.

Še bolj problematično za kanclerja je, da je njegova osebna podpora nižja od podpore stranki. V reprezentativni raziskavi Deutschlandtrend, ki jo je Infratest-Dimap izvedel za ARD v začetku septembra, je samo 13 odstotkov vprašanih menilo, da Merz dobro opravlja svoje delo.

V CDU postaja vprašanje kanclerja tudi vprašanje političnega preživetja poslancev

Še pred nekaj meseci je bilo mogoče govorice o Merzovi zamenjavi zavrniti kot običajne politične špekulacije. Zdaj je položaj drugačen. ARD poroča, da je Unija, ki je na zadnjih zveznih volitvah dosegla 28,6 odstotka, v aktualnih nacionalnih meritvah zdrsnila na približno 21 odstotkov. Še slabši so bili nekateri deželni rezultati, Merzove osebne ocene pa so nižje tudi od teh številk.

Za poslance CDU in CSU ima takšno gibanje zelo konkretne posledice. Če bi Unija na prihodnjih zveznih volitvah dosegla samo okoli 17 odstotkov, kolikor je dobila na volitvah v Saški-Anhalt, ARD ocenjuje, da bi približno 50 do 60 sedanjih poslancev izgubilo mandate. Prav zato nezadovoljstvo z vodstvom ni več samo ideološka razprava o smeri stranke, temveč lahko za posamezne politike pomeni vprašanje njihovega obstanka v Bundestagu.

Günter Krings, ki vodi skupino poslancev CDU iz Severnega Porenja-Vestfalije v Bundestagu, je po volilnih porazih dejal, da pri razmišljanju o prihodnji organizaciji vodstva »nič ne sme biti tabu«, tudi morebitna ločitev funkcij predsednika CDU in kanclerja. Hkrati ni pozval k takojšnji Merzovi zamenjavi in je opozoril, da stranka s takšnim modelom v preteklosti ni imela dobrih izkušenj.

Že dejstvo, da se o takšni možnosti javno govori, pa kaže, kako daleč se je razprava premaknila.

CDU-jevi ministrski predsedniki stopili za Merza – toda dvomov niso utišali

Merz ima tudi močno podporo znotraj CDU. Vseh osem ministrskih predsednikov iz vrst krščanskih demokratov je sredi septembra objavilo skupno izjavo, v kateri so zavrnili kadrovske razprave in poudarili potrebo po stabilni ter sposobni zvezni vladi. Med podpisniki so bili tudi politiki, ki se jih v razpravah pogosto omenja kot pomembne figure prihodnosti CDU, med njimi severnorenško-vestfalski ministrski predsednik Hendrik Wüst.

Izjava je bila za Merza pomembna, vendar razprav ni končala. Nemški mediji poročajo, da del nezadovoljstva ostaja predvsem med poslanci in v strankarski bazi, kjer se slabši volilni rezultati občutijo neposredno. ARD je že poleti pisal o Merzovi načeti avtoriteti in nezadovoljstvu zaradi njegovega načina vodenja, kadrovskih odločitev ter komunikacije med vlado, poslansko skupino in stranko.

Tudi koalicijska SPD dogajanje pozorno spremlja. Njen parlamentarni sekretar Dirk Wiese je v času stopnjevanja razprave dejal, da ima vtis, da so živci v CDU precej napeti, in koalicijskega partnerja pozval, naj se znova osredotoči na skupno delo.

To je za Merza še posebej občutljivo. Nemška vlada ne potrebuje samo enotnosti CDU in CSU, temveč tudi sodelovanje s socialdemokrati. Merz se je po zadnjih volilnih porazih SPD celo javno zahvalil, ker vztraja v koaliciji.

Če bi Merz odšel – kdo bi ga sploh lahko nasledil?

Ko se začne razprava o zamenjavi kanclerja, se neizogibno pojavi naslednje vprašanje: kdo bi prišel namesto njega? V nemških političnih razpravah se trenutno najpogosteje pojavlja ime Hendrika Wüsta, ministrskega predsednika Severnega Porenja-Vestfalije. ARD ga opisuje kot enega od možnih naslednikov, vendar je njegova situacija zapletena, saj ga aprila 2027 čakajo pomembne deželne volitve.

V različnih nemških medijih se kot potencialni kandidati omenjajo tudi bavarski ministrski predsednik in vodja CSU Markus Söder ter nekateri drugi vidni politiki Unije. Toda pomembneje od imen je dejstvo, da se za zdaj nihče od morebitnih naslednikov ni javno postavil proti Merzu in zahteval njegovega položaja. To močno omejuje možnost hitre zamenjave.

Za vsakega potencialnega naslednika je tveganje veliko. Če bi se odkrito postavil proti kanclerju in ga ne bi uspel zamenjati, bi lahko resno poškodoval lastno politično prihodnost. Če Merz pozneje sam pade, pa je lahko politično ugodneje, da kandidat do zadnjega trenutka ostane zunaj neposrednega spopada.

Zato je mogoče razumeti nenavadno situacijo v CDU: o Merzovi prihodnosti se veliko govori, kandidatov, ki bi odkrito zahtevali njegovo mesto, pa skoraj ni.

Nemškega kanclerja ni mogoče preprosto odstaviti na sestanku CDU

Tudi če bi se razpoloženje znotraj stranke obrnilo proti Merzu, nemška ureditev namerno otežuje hitro odstavljanje kanclerja. Nemška povojna ustava je bila oblikovana tudi na podlagi izkušenj politične nestabilnosti Weimarske republike, zato Bundestag kanclerju ne more preprosto izglasovati nezaupnice in nato šele začeti iskati njegovega naslednika.

Osrednji mehanizem je konstruktivna nezaupnica. Bundestag lahko kanclerja zamenja samo tako, da z absolutno večino vseh poslancev hkrati izvoli novega kanclerja. Tako je bilo leta 1982, ko je Helmut Kohl zamenjal Helmuta Schmidta.

Druga možnost je, da Merz sam odstopi. Tudi to ne bi avtomatično pomenilo predčasnih volitev. Ko je leta 1974 Willy Brandt odstopil s položaja kanclerja, je vladajoča koalicija nadaljevala delo, Bundestag pa je deset dni pozneje za novega kanclerja izvolil Helmuta Schmidta.

Tretja pot je glasovanje o zaupnici, ki lahko pod določenimi pogoji pripelje do razpustitve Bundestaga in predčasnih volitev. Merz je možnost glasovanja o zaupnici doslej zavračal, prav tako trenutno ni znakov množičnega odhajanja koalicijskih poslancev.

Zakaj Merza kljub slabim številkam ni preprosto zamenjati

Tu pridemo do paradoksa trenutne nemške politične krize. Merz je politično oslabljen, vendar to še ne pomeni, da obstaja parlamentarna večina za njegovo zamenjavo. CDU in CSU bi morali najprej doseči dogovor o nasledniku, nato pa bi bilo treba zagotoviti dovolj glasov v Bundestagu. Ker koalicijo sestavljajo CDU/CSU in SPD, bi bila pri urejeni zamenjavi znotraj obstoječe koalicije pomembna tudi pripravljenost socialdemokratov sodelovati z novim kanclerjem.

Predčasne volitve prav tako niso nujno privlačna možnost za vladajoče stranke. Trenutne ankete so slabe tako za Unijo kot za SPD, zato bi lahko obe z volitvami tvegali dodatne izgube. DW zato ocenjuje, da je konstruktivna nezaupnica proti Merzu v trenutnih razmerah malo verjetna, čeprav politična dinamika ostaja nestabilna.

Prav zaradi tega se lahko kancler znajde v položaju, ko je njegova avtoriteta resno načeta, vendar ima še vedno dovolj institucionalne in politične podpore, da ostane na položaju.

Največji problem za Merza morda ni vprašanje, ali bo jutri še kancler

Razprava o zamenjavi lahko zato nekoliko zakrije še pomembnejše vprašanje: koliko politične moči ima Merz še za izvajanje svoje politike. Njegova vlada se pripravlja na reforme pokojninskega, zdravstvenega in sistema dolgotrajne oskrbe, pri katerih so interesi CDU, CSU in SPD pogosto različni. Po zadnjih volitvah se je odpor do nekaterih reform okrepil tudi znotraj koalicijskih strank.

Kancler, katerega osebna podpora je zelo nizka in čigar stranka je pravkar doživela serijo težkih volilnih porazov, težje zahteva disciplino od poslancev, deželnih organizacij in koalicijskih partnerjev. Vsak naslednji spor se zato lahko spremeni tudi v novo razpravo o njegovem položaju.

Merz vztraja, da reforme mora izpeljati in da se vprašanje njegove zamenjave ne postavlja. Njegovi podporniki opozarjajo, da menjava kanclerja sama po sebi ne bi rešila gospodarskih, demografskih in socialnih težav Nemčije. Kritiki znotraj in zunaj CDU pa opozarjajo na izgubljeno zaupanje in slabe volilne rezultate. Gre za dve različni vprašanji: ali bi zamenjava Merza rešila probleme države in ali CDU še verjame, da jih lahko politično preživi z njim na čelu.

Merz ostaja kancler, toda vprašanje njegove prihodnosti ne bo kar izginilo

Za zdaj Friedrich Merz ostaja nemški kancler in predsednik CDU. Osem krščanskodemokratskih ministrskih predsednikov mu je javno izrazilo podporo, koalicijska SPD ne napoveduje izstopa iz vlade, v Bundestagu pa ni oblikovane večine za novega kanclerja. To so pomembna dejstva, zaradi katerih bi bilo prezgodaj pisati, da je njegova zamenjava že odločena.

Toda prav tako ni več mogoče prezreti političnih opozoril. Merzova osebna podpora je padla na izjemno nizko raven, CDU je doživela zgodovinske deželne poraze, posamezni predstavniki stranke javno govorijo o možnostih, ki so bile še pred kratkim tabu, nemški mediji pa že analizirajo potencialne naslednike.

Zato stavek, da »kancler ni nezamenljiv«, v sedanjem Berlinu ni več zgolj politična domislica. Nemški sistem sicer zagotavlja, da kanclerja ni mogoče odstaviti čez noč, toda nobena ustavna zaščita mu ne more zagotoviti politične avtoritete v lastni stranki.

Merz bo zato moral v prihodnjih mesecih dokazovati nekaj težjega od tega, da lahko formalno ostane v kanclerskem uradu: da ima za svojo politiko še dovolj podpore v CDU, poslanski skupini in koaliciji, da lahko Nemčijo dejansko vodi.

Spletno uredništvo