Pred 160 leti so Beneški Slovenci čez noč postali Italijani: Plebiscit, ki še danes odpira vprašanja

Pred natanko 160 leti se je v Benečiji zgodil zgodovinski preobrat, ki je usodno zaznamoval tamkajšnje Slovence. Na plebiscitu 21. in 22. oktobra 1866 so prebivalci glasovali o priključitvi Kraljevini Italiji, uradni rezultati pa so pokazali skoraj popolno podporo. Toda za številkami se skriva precej bolj zapletena zgodba. Beneški Slovenci so se znašli v novi državi, kjer je njihov jezik postopoma izgubljal prostor v javnem življenju, zgodovinarji pa opozarjajo, da glasovanje ni pomenilo svobodne izbire med Italijo in Avstrijo.

Obletnica zato ni le spomin na pomemben zgodovinski dogodek, temveč tudi priložnost za razmislek o usodi slovenske skupnosti, ki je kljub številnim pritiskom ohranila svojo identiteto.

Dva oktobrska dneva, ki sta spremenila zgodovino Benečije

Leto 1866 je bilo za prebivalce Beneške Slovenije prelomno. Evropa je doživljala velike politične spremembe, na Apeninskem polotoku pa je potekal proces združevanja italijanskih dežel v enotno državo. V okviru tretje italijanske vojne za neodvisnost se je spreminjalo razmerje moči med Avstrijskim cesarstvom, Prusijo in Kraljevino Italijo, posledice teh dogodkov pa so občutili tudi Slovenci na zahodnem robu slovenskega narodnega prostora.

Dne 21. in 22. oktobra 1866 je v Benečiji potekal plebiscit o priključitvi Kraljevini Italiji. Glasovanje je zajelo širše območje Benečije, vključno s slovenskimi kraji v današnji Videmski pokrajini. Njegov uradni izid je bil izrazito naklonjen priključitvi Italiji, toda zgodovinske okoliščine kažejo, da je bilo vprašanje precej bolj zapleteno, kot bi bilo mogoče sklepati zgolj iz volilnih številk.

Za Beneške Slovence je priključitev pomenila začetek novega političnega obdobja. Skupnost, ki je stoletja živela v obmejnem prostoru in ohranjala svoj jezik ter posebnosti, se je znašla pod oblastjo države, ki je svojo identiteto gradila predvsem na italijanskem jeziku in nacionalnem povezovanju.

Danes, ob 160. obletnici, se zato ponovno odpira vprašanje, kaj je plebiscit dejansko pomenil za prebivalce slovenskih vasi in dolin ter kako je vplival na njihovo življenje v naslednjih desetletjih.

Skoraj vsi glasovali za Italijo, toda kaj je pomenil njihov glas?

Uradni rezultati plebiscita so bili izjemno enostranski. Po podatkih, ki jih navajajo zgodovinske raziskave, je v slovenskih krajih Videmske pokrajine za priključitev Italiji glasovalo 3.697 volivcev, proti pa je bil zabeležen samo en glas. Na ravni celotne Videmske pokrajine je bilo za priključitev 105.386 glasov, proti 36, neveljavnih pa 15.

Takšen rezultat bi na prvi pogled lahko razumeli kot dokaz skoraj popolnega soglasja prebivalstva. Vendar zgodovinarji opozarjajo, da ga ni mogoče razlagati brez upoštevanja takratnih političnih in pravnih razmer.

Zgodovinska razprava, objavljena v Zgodovinskem časopisu, pojasnjuje, da plebiscit ni bil glasovanje, na katerem bi prebivalci svobodno izbirali med nadaljnjo pripadnostjo Avstriji in priključitvijo Italiji. Meddržavni dogovori in mirovne pogodbe so usodo ozemlja v bistvenem že določili, plebiscit pa je imel predvsem vlogo potrditve politične spremembe.

Pomembno je tudi, kdo je sploh lahko glasoval. Glasovalna pravica ni bila splošna v današnjem pomenu besede. Ženske niso sodelovale, med moškimi pa je bila udeležba vezana na starost in določene izjeme. Zato rezultat ne izraža neposrednega mnenja vseh prebivalcev, temveč glasove takratnih upravičencev.

Zgodovinarji poleg tega opozarjajo na politično ozračje, v katerem je glasovanje potekalo. Priključitev Italiji je bila predstavljena kot del širšega procesa narodnega združevanja, kar je pomembno vplivalo na razumevanje in izvedbo plebiscita.

Beneški Slovenci so živeli v posebnem zgodovinskem prostoru

Beneška Slovenija obsega slovensko govoreča območja na skrajnem vzhodu današnje Italije, predvsem v Nadiških in Terskih dolinah ter delu Rezije. Gre za prostor, ki je bil skozi stoletja povezan tako s slovenskim kulturnim okoljem kot s političnimi in gospodarskimi središči severne Italije.

Posebnost Beneških Slovencev je bila njihova dolgotrajna zgodovinska povezanost z Beneško republiko. Tamkajšnje skupnosti so v različnih obdobjih uživale določene oblike lokalne samouprave in posebne pravice, ki so bile povezane tudi z njihovim obmejnim položajem.

Po propadu Beneške republike konec 18. stoletja je območje prehajalo med različne oblasti, naposled pa postalo del Avstrijskega cesarstva. Toda zgodovinski spomin na prejšnje ureditve in lokalne posebnosti je ostal pomemben del identitete prebivalcev.

Priključitev Italiji leta 1866 zato ni pomenila zgolj spremembe državne meje. Prinesla je novo upravno ureditev, drugačen odnos do jezika in postopno vključevanje v državni sistem, ki je bil zgrajen okoli italijanske narodne ideje.

Za prebivalce, katerih vsakdanji jezik je bila slovenščina oziroma njena krajevna narečja, je to odprlo vrsto vprašanj o položaju njihove skupnosti v novi državi.

Jezik je postopoma izgubljal prostor v javnem življenju

Ena najpomembnejših dolgoročnih posledic priključitve Italiji je bil položaj slovenskega jezika. V naslednjih desetletjih so se Beneški Slovenci soočali z vse močnejšim pritiskom italijanskega upravnega in šolskega sistema, v katerem slovenščina ni imela enakovrednega položaja.

Proces ni bil enkraten in ni potekal povsem enako v vseh krajih. Vendar je postopno omejevanje možnosti za javno uporabo slovenščine vplivalo na šolanje, uradovanje in družbeni položaj slovenskega prebivalstva.

Posebno pomembno vlogo pri ohranjanju jezika so imeli duhovniki. V številnih krajih so pri verskem pouku in pridigah še naprej uporabljali jezik domačinov, s čimer so pomagali ohranjati tudi pismenost in kulturno povezanost skupnosti.

Zgodovinski pregled, ki ga objavlja kulturno-informacijski portal Benečije, posebej poudarja prav vlogo domače duhovščine pri ohranjanju slovenskega jezika po priključitvi Italiji.

Položaj se je še zaostril v poznejših obdobjih, predvsem v času fašizma, ko je italijanska država izvajala izrazito politiko raznarodovanja slovenskega in drugih manjšinskih prebivalstev. Prepovedi, omejitve in pritiski na javno uporabo jezika so pustili posledice, ki jih ni mogoče razumeti ločeno od predhodnega razvoja po letu 1866.

Zakaj je zgodovinska razprava o plebiscitu še vedno pomembna?

Vprašanje plebiscita iz leta 1866 ni zgolj vprašanje številk in datumov. V središču zgodovinske razprave je predvsem razumevanje političnih razmer, v katerih so prebivalci Benečije postali del Kraljevine Italije.

Zgodovinar Karel Šiškovič je v razpravi o Beneški Sloveniji med letoma 1866 in 1918 poudaril, da so plebisciti v procesu italijanskega združevanja pogosto služili potrjevanju že izvršenih političnih dejstev. Po njegovi razlagi je imel beneški plebiscit dvojni pomen: na eni strani je potrjeval nadaljevanje italijanskega združevanja, na drugi pa je nova država vključila tudi prebivalstvo, ki ni bilo italijanske narodnosti.

Takšna ugotovitev je pomembna, ker opozarja na razliko med državnim združevanjem in narodnostno sestavo prebivalstva. Meje novih držav se v 19. stoletju niso vedno oblikovale tako, da bi se ujemale z jezikovnimi in kulturnimi mejami.

Tudi pravnozgodovinske raziskave opozarjajo, da so bili meddržavni dogovori o pripadnosti Benečije sprejeti pred oktobrskim glasovanjem. Zato plebiscita ni mogoče preprosto predstavljati kot odločitve, s katero so Beneški Slovenci izbirali med dvema enakovrednima državnima možnostma.

To ne pomeni, da je mogoče iz današnje perspektive zanesljivo ugotoviti, kako bi glasovali vsi prebivalci v drugačnih okoliščinah. Pomeni pa, da je treba uradni rezultat obravnavati skupaj z zgodovinskim kontekstom, ne kot samostojen dokaz njihovega narodnega prepričanja.

Kljub pritiskom so ohranili jezik in identiteto

Zgodovina Beneških Slovencev po letu 1866 ni samo zgodba o izgubljanju pravic in pritiskih. Je tudi zgodba o vztrajnosti skupnosti, ki je kljub zahtevnim političnim razmeram ohranila svoj jezik, običaje in kulturne posebnosti.

V številnih vaseh Nadiških in Terskih dolin so se slovenska narečja prenašala predvsem v družinskem in krajevnem okolju. Pomembno vlogo so imeli domača kulturna društva, cerkvene skupnosti, posamezni izobraženci in ljudje, ki so si prizadevali za ohranjanje kulturnega izročila.

Beneška Slovenija je tudi danes prostor bogate jezikovne raznolikosti. Krajevni govori, ljudsko petje, običaji, kulinarika in zgodovinski spomin predstavljajo pomemben del njene identitete. Prav ta dediščina povezuje tamkajšnje Slovence z drugimi slovenskimi skupnostmi v Italiji in s Slovenijo.

Toda ohranjanje jezika ni samoumevno. Izseljevanje, staranje prebivalstva in spreminjanje vsakdanjih jezikovnih navad predstavljajo izzive, s katerimi se srečujejo številne manjše jezikovne skupnosti po Evropi.

Zato so kulturne ustanove, društva, izobraževalne pobude in medgeneracijsko prenašanje jezika še naprej izjemno pomembni za prihodnost Beneške Slovenije.

Meja, ki je razdelila slovenski narodni prostor

Priključitev Benečije Italiji je pomembna tudi z vidika širše slovenske zgodovine. Slovensko govoreče prebivalstvo je v 19. stoletju živelo na območjih različnih zgodovinskih dežel, pri čemer so politične meje pogosto potekale skozi jezikovno povezan prostor.

Leta 1866 se je del Slovencev znašel v italijanski državi, medtem ko so drugi ostali pod avstrijsko oblastjo. S tem so se razlike v političnem in kulturnem razvoju posameznih slovenskih območij še povečale.

V desetletjih, ki so sledila, so prebivalci na obeh straneh meje živeli v različnih šolskih, upravnih in političnih sistemih. To je vplivalo tudi na oblikovanje narodne zavesti, možnosti kulturnega organiziranja in ohranjanje jezika.

Za Beneške Slovence je bila posebej zahtevna okoliščina, da so bili številčno razmeroma majhna skupnost v državi, ki je svojo identiteto povezovala z italijanskim narodnim združevanjem.

Kljub temu so se kulturne vezi s slovenskim prostorom ohranjale. Sčasoma so dobile nove oblike, zlasti z razvojem organiziranega kulturnega delovanja, čezmejnega sodelovanja in prizadevanj za priznanje manjšinskih pravic.

Sto šestdeset let pozneje ostaja pomembno vprašanje prihodnosti

Obletnica plebiscita je priložnost za razmislek o tem, kako so odločitve velikih držav in političnih voditeljev vplivale na življenje majhnih skupnosti. Za prebivalce Beneške Slovenije leto 1866 ni bilo zgolj leto spremembe oblasti, temveč začetek obdobja, ki je močno zaznamovalo njihov jezikovni in kulturni razvoj.

Danes so razmere drugačne. Slovenija in Italija sta članici Evropske unije, čezmejno sodelovanje je bistveno lažje kot v preteklosti, slovenska manjšina v Italiji pa ima zakonsko priznane oblike varstva. Kljub temu zgodovinske posledice nekdanjih politik niso povsem izginile.

Prihodnost Beneške Slovenije je zato povezana predvsem z vprašanjem, kako ohraniti živo uporabo slovenskih narečij in jezika med mlajšimi generacijami. Kulturna dediščina lahko ostane del identitete le, če se prenaša naprej in če ima prostor tudi v sodobnem vsakdanjem življenju.

Zgodovina plebiscita iz leta 1866 pri tem ponuja pomembno sporočilo. Uradne številke in politične odločitve lahko povedo veliko o nastajanju držav, ne povedo pa vedno celotne zgodbe ljudi, ki so v teh državah živeli.

Pred 160 leti so Beneški Slovenci postali del Italije. Njihova nadaljnja zgodovina pa dokazuje, da sprememba državne meje sama po sebi ne izbriše jezika, spomina in pripadnosti. Prav v tem je največji pomen letošnje obletnice: ne le v spominjanju preteklosti, temveč v vprašanju, kako bo slovenska beseda v Benečiji živela tudi prihodnjih 160 let.

Spletno uredništvo Naša Primorska