Skrivnost italijanske vasi, kjer ženske množično dočakajo sto let: Znanstvenike presenetila njihova življenjska navada

V majhni gorski vasi Bolotana na italijanskem otoku Sardinija znanstveniki raziskujejo nenavaden pojav: izjemno veliko žensk, ki dočakajo sto let ali več. Nova raziskava kaže, da bi se lahko vas uvrstila med svetovna območja izjemne dolgoživosti. Posebno pozornost raziskovalcev ne vzbujajo le prehrana, gibanje in morebitni genetski dejavniki, temveč tudi močne vezi med ženskami, njihova samostojnost in občutek pripadnosti skupnosti.

Ali se del skrivnosti dolgega življenja skriva prav v prijateljstvu in medsebojni podpori?

Majhna vas z nenavadno velikim številom stoletnic

V osrednjem delu Sardinije, med griči in gorami pokrajine Marghine, leži Bolotana, naselje z nekaj več kot 2.200 prebivalci. Na prvi pogled gre za značilno italijansko vas s strmimi ulicami, tradicionalnimi hišami in umirjenim vsakdanjim življenjem. Toda demografski podatki kažejo, da je v tem kraju nekaj nenavadnega: izjemno veliko žensk živi sto let ali več.

O zanimivem pojavu danes poroča britanski Guardian, ki je obiskal prebivalke Bolotane in predstavil ugotovitve nove raziskave znanstvenikov z Univerze v Sassariju in Univerze Alabama v Birminghamu. Raziskava, objavljena v znanstveni reviji Frontiers in Aging, je pokazala, da je dolgoživost žensk v tem kraju izjemna tudi v svetovnem merilu.

Po ugotovitvah raziskovalcev približno 13,8 odstotka žensk iz preučevane skupine, ki dočakajo 70 let, živi do stotega leta. Takšna ocena Bolotano uvršča na drugo mesto na svetu po dolgoživosti žensk, takoj za Hongkongom. Raziskovalci sicer še preverjajo, kateri dejavniki so povezani s tako izrazitim pojavom.

Vas bi lahko postala novo tako imenovano modro območje, torej geografsko območje, kjer ljudje nadpovprečno pogosto dočakajo visoko starost. Toda takšna oznaka še ni dokončno potrjena, saj znanstveniki nadaljujejo preučevanje demografskih podatkov in možnih vzrokov dolgoživosti.

Sestri, stari 101 in 99 let, še vedno živita samostojno

Med najbolj zanimivimi prebivalkami Bolotane sta sestri Giovanna in Mariangela Marras. Giovanna je stara 101 leto, Mariangela pa 99 let. Kljub visoki starosti še vedno živita dejavno in samostojno, ohranjata zanimanje za svet ter uživata v vsakdanjih opravilih.

Njuna življenjska zgodba je vse prej kot običajna. Giovanna se je kot mlado dekle preselila v Cagliari, kjer se je izučila za šiviljo, pozneje pa sta sestri v domačem kraju skupaj vodili uspešno krojaško dejavnost. Po upokojitvi sta potovali po svetu in ostali radovedni ter odprti za nova doživetja.

Nobena od njiju se ni poročila. Obe sta bili odločni, da bosta živeli po svojih pravilih, in sta ohranili veliko mero samostojnosti. Mariangela še danes sama opravlja nakupe, kar v hriboviti vasi pomeni tudi redno hojo po strmih ulicah.

Sestri še vedno kuhata zase in uživata raznoliko prehrano. Na njunem jedilniku so tudi meso, sir in vino, kar kaže, da njun način prehranjevanja ni zasnovan na strogi izključitvi posameznih skupin živil. Znanstveniki pa opozarjajo, da iz primera posameznih stoletnic ni mogoče sklepati, da določena živila ali navade neposredno podaljšujejo življenje.

Šest stoletnic v kraju z nekaj več kot 2.000 prebivalci

V Bolotani trenutno živi šest žensk, ki so že dopolnile sto let. Najstarejši sta Tonia Giglio in Maddalena Falchi, obe stari 102 leti, medtem ko je Giovanna Marras s 101 letom tretja najstarejša.

Do konca letošnjega leta naj bi sto let dopolnili še dve prebivalki, v prihodnjem letu pa še dve, med njima tudi Mariangela Marras. Tako bi se lahko število stoletnic v vasi še povečalo.

Pri odkrivanju posebnosti Bolotane je pomembno vlogo odigral Tore Pedde, predsednik lokalnega kulturnega združenja Orminas. Dolgo je pregledoval zgodovinske demografske arhive in sledil podatkom o ljudeh, rojenih v kraju, tudi če so se pozneje preselili drugam.

Njegovo delo je pokazalo, da je med prebivalci, rojenimi med letoma 1900 in 1925, kar 38 ljudi dočakalo več kot sto let. Stopnja dolgoživosti je bila po teh podatkih približno 57 odstotkov višja od italijanskega nacionalnega povprečja.

Zanimivo je tudi, da je bil zgodovinski vzorec sprva drugačen. V starejših generacijah je bilo med najstarejšimi prebivalci več moških, nato pa se je v začetku 20. stoletja razmerje začelo spreminjati. Ženske so postopoma postale izrazito številčnejše med najstarejšimi prebivalci, ta trend pa se nadaljuje še danes.

Je skrivnost v močnih vezeh med ženskami?

Ena najbolj zanimivih ugotovitev raziskovalcev se nanaša na odnose med ženskami v vasi. Giovanni Mario Pes, eden od vodilnih raziskovalcev dolgoživosti na Sardiniji in soustvarjalcev koncepta modrih območij, je med prebivalkami opazil izrazit občutek povezanosti in medsebojne podpore.

Raziskovalci zato preučujejo možnost, da bi lahko močne družbene vezi prispevale k njihovemu dobremu počutju in dolgemu življenju. Pomembno pa je poudariti, da za zdaj ne gre za dokazan vzročno-posledični odnos. Dejstvo, da so ženske povezane in dolgo živijo, samo po sebi še ne dokazuje, da prav prijateljstvo povzroča njihovo dolgoživost.

Kljub temu je vprašanje zanimivo, saj številne raziskave na področju javnega zdravja že dolgo opozarjajo na pomen socialnih odnosov. Osamljenost in pomanjkanje podpore sta lahko povezana s slabšim počutjem, medtem ko redni stiki z drugimi ljudmi pomagajo ohranjati občutek pripadnosti in življenjskega smisla.

V Bolotani je povezanost med generacijami še vedno pomemben del vsakdanjega življenja. Starejši ljudje niso nujno odmaknjeni od skupnosti, temveč ostajajo dejavni člani družinskega in sosedskega okolja.

Stoletnica, ki je začela študirati nemščino v devetdesetih

Med prebivalkami, ki navdušujejo raziskovalce, je tudi Filomena Scarpa, nekdanja učiteljica jezikov, ki je januarja dopolnila sto let. Kljub visoki starosti ostaja izjemno dejavna in radovedna.

V devetdesetih letih svojega življenja se je začela učiti nemščino, dolgo pa je bila tudi strastna bralka. Zaradi težav z enim očesom zdaj ne more več brati toliko kot nekoč, kar jo žalosti, vendar še vedno išče načine, kako ostati dejavna.

Dvakrat tedensko obiskuje osebnega trenerja, saj ne želi večino časa presedeti. Njena zgodba kaže, da so lahko telesna dejavnost, zanimanje za učenje in občutek osebnega cilja prisotni tudi v zelo visoki starosti.

Pri tem seveda ni mogoče trditi, da prav učenje jezika ali vadba dvakrat tedensko zagotavljata dolgo življenje. Gre za posamezne življenjske navade, ki jih raziskovalci obravnavajo skupaj z drugimi dejavniki, med drugim genetiko, prehrano, zdravstveno oskrbo in življenjskim okoljem.

Hribi, domača hrana in vsakodnevno gibanje

Bolotana leži na razgibanem območju, kjer so ulice pogosto strme. Prebivalci se zato že pri običajnih dnevnih opravkih veliko gibljejo. Hoja do trgovine, obisk prijateljev ali opravki po vasi zahtevajo več telesnega napora kot v povsem ravninskem okolju.

Raziskovalci preučujejo tudi prehranske navade prebivalcev. Številne družine še vedno uživajo sadje in zelenjavo z domačih vrtov, jedilnik pa vključuje tudi tradicionalna sardinska živila.

Sardinija je že desetletja predmet znanstvenih raziskav zaradi izjemne dolgoživosti v nekaterih njenih krajih. Prvo znano modro območje na otoku so raziskovalci prepoznali pred več kot 25 leti, vendar je bila njegova posebnost predvsem visoka dolgoživost moških.

Bolotana je drugačna. Tu izstopajo ženske, kar odpira nova vprašanja o vplivu genetike, življenjskih razmer, socialnih odnosov in drugih dejavnikov. Znanstveniki zato preučujejo družinska drevesa stoletnic in iščejo morebitne skupne značilnosti.

Župan poudarja pomen skupnosti in skrbi za starejše

Župan Bolotane Francesco Manconi meni, da je eden od pomembnih razlogov za kakovost življenja starejših prebivalcev tesna povezanost skupnosti. Po njegovih besedah so v kraju močno prisotni družinska naklonjenost, prijateljski odnosi in skrb za starejše.

Pomemben cilj skupnosti je tudi omogočiti starejšim, da čim dlje ostanejo v svojih domovih. Takšno okolje lahko ljudem pomaga ohranjati samostojnost, poznane dnevne navade in občutek varnosti.

Tudi domačini poudarjajo odločnost starejših žensk. Mnoge se kljub visoki starosti ne odpovedujejo svojim zanimanjem, opravilom in družabnemu življenju. Želijo ostati dejavne in ohraniti čim več nadzora nad lastnim vsakdanom.

Toda raziskovalci opozarjajo, da je treba vse te ugotovitve obravnavati previdno. Dolgoživost je zapleten pojav, na katerega vpliva več dejavnikov hkrati, in še ni mogoče določiti enega samega razloga, zaradi katerega ženske v Bolotani tako pogosto dočakajo sto let.

Kaj nas lahko nauči vas stoletnic?

Zgodba Bolotane je privlačna prav zato, ker ne ponuja čudežnega recepta, posebne diete ali skrivnostnega pripravka za dolgo življenje. Namesto tega odpira vprašanja o vsakdanjih navadah, ki jih ljudje pogosto jemljemo za samoumevne: rednem gibanju, druženju, samostojnosti, zanimanju za svet in občutku, da smo del skupnosti.

Znanstveniki bodo morali še ugotoviti, koliko k izjemni dolgoživosti prispevajo dedni dejavniki in koliko okolje, življenjski slog ter družbeni odnosi. Pomembno je tudi, da se posameznih zgodb stoletnic ne spreminja v univerzalna zdravstvena priporočila.

Morda je največje sporočilo Bolotane prav to, da dolgo življenje ni nujno povezano z odrekanjem vsem užitkom, temveč tudi z ohranjanjem dejavnosti, radovednosti in človeških vezi. Sestri, ki pri skoraj sto in več kot sto letih še vedno kuhata, nakupujeta in živita po svojih pravilih, sta lep opomin, da se zanimanje za življenje ne konča z določeno starostjo.