Ponovni pojav gobavosti v Evropi: Ali obstaja tveganje za Slovenijo?

V Evropi so se po več desetletjih znova pojavili primeri gobavosti, kar je sprožilo vprašanja o možnosti širjenja te okužbe tudi v Sloveniji. Pred kratkim so na Hrvaškem potrdili primer gobavosti pri moškem iz Nepala, ki že več let živi v Splitu, pred tem pa so po 44 letih zabeležili dva potrjena primera tudi v Romuniji. To je razumljivo vzbudilo pozornost javnosti in tudi nekaj skrbi. Kakšna je torej resnična nevarnost za našo državo?

Predsednica zdravniške zbornice in infektologinja prof. dr. Bojana Beović poudarja, da v Sloveniji že dolgo ni bilo primerov gobavosti, a popolna brezbrižnost kljub temu ni na mestu. Živimo namreč v povezanem globalnem svetu, kjer se lahko bolezni, ki smo jih v našem okolju praktično izkoreninili, znova pojavijo zaradi potovanj in migracij.

Kaj sploh je gobavost?

Gobavost ali lepra (Hansenova bolezen) je kronična bakterijska okužba, ki jo povzroča bakterija Mycobacterium leprae. Najpogosteje prizadene kožo, periferni živčni sistem (živce, ki potekajo zunaj možganov in hrbtenjače), sluznico nosu ter včasih tudi oči. Značilni so svetlejši ali rdečkasti kožni madeži z zmanjšanim občutkom, otrplost ali mravljinčenje v dlaneh in stopalih, šibkost mišic ter postopno izgubljanje občutka za bolečino. Če bolezen dlje časa ostane nezdravljena, lahko pride do poškodb živcev, deformacij in trajnih invalidnosti.

Pomembno je razumeti, da gobavost ni zelo nalezljiva. Bakterija se prenaša predvsem z drobnimi kapljicami pri kašljanju in kihanju, in še to pri dolgotrajnem in tesnem stiku z nezdravljenim bolnikom. Inkubacijska doba je zelo dolga – od več mesecev do celo več let – zato bolezen napreduje počasi.

Danes gobavost uspešno zdravimo z kombinacijo treh antibiotikov (t. i. MDT – multidrug therapy), najpogosteje z rifampicinom, dapsonom in klofaziminom, zdravljenje pa traja od približno 6 mesecev do 1–2 let, odvisno od oblike bolezni. Po začetku ustreznega zdravljenja bolnik zelo hitro preneha biti kužen, bolezen pa je povsem ozdravljiva, če se zdravi pravočasno.

Gobavost v Evropi: od srednjega veka do današnjih sporadičnih primerov

Gobavost je bila v srednjem veku ena najbolj strašljivih bolezni v Evropi – ob kuge so jo uvrščali med najnevarnejše. Število bolnikov se je začelo močno zmanjševati nekje med 14. in 16. stoletjem, verjetno zaradi kombinacije izboljšanih življenjskih razmer, sprememb v populaciji (tudi zaradi črnih koz in kuge) ter pojava drugih bolezni, kot je tuberkuloza, ki je “konkurirala” isti populaciji.

Danes velja, da je lokalni prenos gobavosti v Evropi praktično prenehal. Sodobne raziskave ugotavljajo, da so skoraj vsi novi primeri, ki jih danes odkrijejo v evropskih državah, povezani z ljudmi, ki so nekoč živeli ali potovali v endemične države (kjer je gobavost še vedno prisotna), ne pa z okužbami, ki bi nastale tukaj.

To ne pomeni, da gobavosti v Evropi ni, pomeni pa, da je izjemno redka in da gre skoraj vedno za uvožene primere. Slovenija in druge evropske države so v okviru strategij Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) že dolgo pod pragom, kjer gobavost ni več javnozdravstveni problem (manj kot 1 primer na 10.000 prebivalcev). Večina držav je ta cilj dosegla že okoli leta 2010.

Primeri na Hrvaškem in v Romuniji – kaj se dogaja v naši soseščini?

Nedavni primer na Hrvaškem je bil potrjen pri moškem, državljanu Nepala, ki že več let živi v Splitu. Hrvaški mediji poročajo, da je šlo za prvi primer gobavosti po več desetletjih v tej državi. Pred tem so v Romuniji po več kot 40 letih potrdili primere gobavosti: romunski minister za zdravje je potrdil en primer v Cluju ter sporočil, da še tri ženske, vse iz Azije in zaposlene v wellness centru, obravnavajo kot sumljive primere.

Skupna točka teh primerov je pomembna za razumevanje tveganja: ne gre za “nenaden povratek gobavosti v Evropo” v smislu širjenja med domačim prebivalstvom, ampak za posamezne uvožene primere, povezane z ljudmi, ki prihajajo iz držav, kjer gobavost še vedno obstaja.

Trenutno stanje v Sloveniji

Infektologinja Bojana Beović je poudarila, da v Sloveniji trenutno ni zabeleženih primerov gobavosti in da bolezen pri nas velja za izjemno redko.

“Tudi trenutno v Sloveniji ni nobenega takšnega primera,” je jasno povedala v izjavi za javnost.

Na voljo so tudi podatki SZO za t. i. zanemarjene tropske bolezni, kjer Slovenija več let zapored poroča 0 novih primerov gobavosti, kar pomeni, da nimamo aktivnega lokalnega prenosa bolezni.

Bakterija Mycobacterium leprae, ki povzroča gobavost, se prenaša kapljično, predvsem s kašljem ali kihanjem, vendar je za prenos potreben dolgotrajen in tesen stik z okuženo, nezdravljeno osebo.

“Bolezen je kužna, vendar pa bistveno manj, kot je bil na primer covid-19,” pojasnjuje Beovićeva.

V dobro urejenih zdravstvenih sistemih, kjer bolnik hitro pride do diagnoze in zdravljenja, je možnost širjenja bolezni zelo majhna.

Ali primeri v sosedstvu pomenijo tveganje za Slovenijo?

Na Hrvaškem so zabeležili primer gobavosti, vendar ta za Slovenijo trenutno ne predstavlja večje grožnje. Primeri, kot so hrvaški in romunski, so predvsem opomnik, da živimo v globalnem svetu, kjer lahko bolezni iz drugih delov sveta pridejo tudi v našo regijo. Beovićeva poudarja, da “živimo v globalnem svetu, v katerem ljudje potujejo in migrirajo”, zato ni mogoče reči, da se gobavost v Evropi ne more več pojaviti.

Tveganje za širjenje te bolezni je večje pri ljudeh, ki živijo v slabših higienskih razmerah in nimajo dostopa do zdravstvenih storitev, vendar to ni edini dejavnik. Ključno je predvsem to, da se morebitne primere prepozna pravočasno in jih ustrezno zdravi, s čimer se tveganje za prenos praktično odpravi. To pomeni, da za splošno prebivalstvo v Sloveniji gobavost trenutno ne predstavlja pomembnega tveganja, je pa pomembno, da zdravstveni sistem ostane pozoren, predvsem pri ljudeh, ki prihajajo iz endemičnih območij ali so tam dalj časa živeli.

Zdravljenje in preprečevanje

Čeprav gobavost v ljudeh še vedno vzbuja strah zaradi zgodovinskega slovesa in stigme, je pomembno sporočilo današnjega časa, da to ni neozdravljiva bolezen. Z zgodnjo diagnozo in pravilnim zdravljenjem je napoved dobra, večje deformacije in invalidnost pa so posledica predvsem pozne prepoznave in nezdravljene, napredovale bolezni.Vizita+1

Preventivni ukrepi vključujejo splošne higienske standarde, vendar še bolj pomembna sta dostop do zdravnika in ozaveščenost. Če ima nekdo dalj časa trajajoče kožne spremembe, otrplost ali nenavadne senzorične motnje, zlasti če je živel ali potoval v endemične države (deli Azije, Afrike, Južne Amerike), je smiselno, da se posvetuje z zdravnikom. Ti znajo danes bolezen prepoznati in imajo na voljo učinkovito terapijo.

Gobavost danes: globalna bolezen, lokalno zelo redka

Svetovna zdravstvena organizacija poroča, da so v letu 2024 po svetu zabeležili približno 172.000 novih primerov gobavosti, največ v državah, kot so Indija, Brazilija in Indonezija. To pomeni, da gobavost globalno še zdaleč ni izginila, a se kot javnozdravstveni problem danes pojavlja predvsem v določenih delih sveta, ne pa v državah, kot je Slovenija.

Za nas je ključnega pomena, da informacije ostanejo mirne, realne in strokovne: gobavost je bolezen, ki jo poznamo, razumemo, znamo diagnosticirati in zdraviti. Posamezni primeri v Evropi so resni in zahtevajo pozorno, strokovno obravnavo, ne pa panike. Za Slovenijo je tveganje v tem trenutku nizko, a v dobi globalnih potovanj nobena država ni »otok«. Ravno zato je pomembno, da se o takih primerih govori jasno in brez senzacionalizma.

Spletno uredništvo