Dolenjski župan zavrnil srečanje z Janševo vlado: Državnemu vrhu očita molk ob sporni aferi

Medtem ko so se dolenjski župani ta teden sestali s predsednikom vlade Janezom Janšo in njegovimi ministri, je župan občine Mokronog – Trebelno Franc Glušič sprejel nenavadno odločitev. Srečanja se namenoma ni udeležil, čeprav bi bilo lahko pomembno tudi za razvoj njegove občine. S protestom je želel opozoriti na ravnanje predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića, ki se je znašel pod drobnogledom zaradi posnetkov dogovarjanja o zemljišču za gradnjo pravoslavne cerkve v Kranju.

Glušič je o svojih pomislekih pisal najvišjim predstavnikom države, vendar po poročanju Dela do petka ni prejel niti enega odgovora.

Sredin obisk vlade Janeza Janše na Dolenjskem, v Beli krajini in na Kočevsko-ribniškem je bil namenjen predvsem pogovorom o razvoju regije, infrastrukturnih naložbah, gospodarstvu in drugih vprašanjih, s katerimi se soočajo občine jugovzhodne Slovenije. Za župane so takšna srečanja priložnost, da svoje težave in razvojne načrte neposredno predstavijo predsedniku vlade ter pristojnim ministrom.

Toda med udeleženci srečanja je manjkal Franc Glušič, župan občine Mokronog – Trebelno. Njegova odsotnost ni bila posledica drugih obveznosti ali naključja, temveč zavestna protestna odločitev, s katero je želel poslati sporočilo slovenskemu političnemu vrhu.

Kot je v petek, 6. novembra, poročalo Delo, se je Glušič srečanju odpovedal zaradi ravnanja predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića in odzivanja najvišjih državnih predstavnikov na razkritja o domnevno spornih dogovorih glede občinskega zemljišča v Kranju.

Župan manjše dolenjske občine se je tako odločil za potezo, ki je v slovenski lokalni politiki precej neobičajna. Namesto da bi izkoristil priložnost za neposreden pogovor z vlado, je svojo odsotnost uporabil kot izraz nezadovoljstva nad politično kulturo in ravnanjem nosilcev najvišjih državnih funkcij.

Pismo predsednici republike, premierju in opoziciji

Glušič svojega protesta ni omejil zgolj na neudeležbo na vladnem srečanju. O svojih pomislekih je pisno obvestil tudi najvišje predstavnike slovenske politike, med njimi predsednico republike, predsednika vlade, vodjo opozicije in novomeškega župana.

V pismu je po poročanju Dela opozoril na odgovornost izvoljenih predstavnikov do državljanov in na pomen ravnanja, ki krepi zaupanje v državne institucije. Pri opisovanju dogajanja je uporabil tudi izraz »mafijsko obnašanje«, s katerim je izrazil svoje ogorčenje nad ravnanjem, ki ga razume kot nesprejemljivo za nosilce javnih funkcij.

Takšne besede imajo posebno težo, ker prihajajo od župana, ki pri vsakodnevnem delu potrebuje sodelovanje z državo. Občine so pri večjih razvojnih projektih pogosto odvisne od državnega sofinanciranja, usklajevanja z ministrstvi in odločitev državnih organov, zato so neposredni stiki z vlado zanje pomembni.

Glušič je s svojo odločitvijo pokazal, da je pripravljen politično opozorilo postaviti pred priložnost za srečanje z ministri. S tem je odprl tudi vprašanje, ali lahko lokalni predstavniki učinkovito opozarjajo na ravnanje državnih funkcionarjev in kakšen odziv lahko pričakujejo od institucij, na katere se obrnejo.

Od državnega vrha ni dobil odgovora

Eden najbolj izstopajočih delov zgodbe je odziv oziroma odsotnost odziva na županovo pismo. Po petkovem poročanju Dela Glušič od naslovnikov do takrat ni prejel niti pisnega odgovora.

To seveda samo po sebi še ne pomeni, da se naslovniki z njegovimi opozorili niso seznanili ali da se nanje ne nameravajo odzvati. Toda za župana, ki se je odločil za javno protestno gesto in svoje pomisleke naslovil na najvišje politične predstavnike, je bil takšen molk očitno dodatno razočaranje.

Primer odpira širše vprašanje odnosa med državno in lokalno politiko. Župani niso zgolj izvajalci občinskih projektov, temveč neposredno izvoljeni predstavniki prebivalcev, ki imajo pravico opozarjati tudi na ravnanje državnih institucij.

Odgovor na takšno opozorilo ne pomeni nujno strinjanja z njegovimi očitki. Pomeni pa možnost, da se odpre razprava o vprašanjih, ki zadevajo integriteto javnih funkcionarjev in zaupanje državljanov v politični sistem.

V ozadju posnetki dogovarjanja o zemljišču za pravoslavno cerkev

Povod za Glušičev protest je afera, ki je konec oktobra odmevala v slovenski javnosti. POP TV je 28. oktobra objavil posnetek srečanja predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića, kranjskega župana Matjaža Rakovca in predstavnikov srbske skupnosti v Kranju, na katerem so govorili o možnostih za gradnjo pravoslavne cerkve.

Na posnetku je Stevanović povedal, da je s pomočjo svojega položaja pridobil donatorja za nakup zemljišča, na katerem bi lahko zgradili cerkev. Kot potencialnega donatorja so mediji navedli poslovneža Mladena Milanovića iz Republike Srbske.

Razprava se je posebej zaostrila zaradi navedb o občinskem zemljišču, ki je po prostorskih načrtih namenjeno pokopališču. Udeleženci srečanja so govorili tudi o možnostih spremembe njegove namembnosti in postopku javne dražbe, na kateri bi zemljišče lahko prodali.

Na daljšem posnetku, ki ga je POP TV objavil 29. oktobra, je Stevanović med drugim govoril o možnosti, da bi župan zadržal podpis pogodbe, če bi na javni dražbi nekdo ponudil višjo ceno. Prav ta del pogovora je sprožil dodatna vprašanja o enakopravnosti potencialnih kupcev in dopustnosti vnaprejšnjega dogovarjanja o prodaji občinskega premoženja.

Pri tem je pomembno razlikovati med prizadevanji za gradnjo pravoslavne cerkve, ki sama po sebi niso sporna, in vprašanjem, ali bi bili pri morebitni prodaji občinskega zemljišča zagotovljeni zakoniti ter enaki pogoji za vse zainteresirane kupce.

Stevanović očitke zavrača, Rakovec zagotavlja zakonitost

Predsednik državnega zbora Zoran Stevanović je po objavi posnetkov zavrnil očitke o zlorabi položaja. Poudaril je, da je želel pomagati pravoslavni skupnosti, ki si že desetletja prizadeva za primeren verski objekt v Kranju, in da je pri svojem delu izvedel za morebitnega donatorja.

Po njegovih besedah v času pogovorov ni potekal noben razpis ali uradni postopek prodaje zemljišča. Zavrnil je razlago, da bi s svojimi dejanji komu zagotovil nezakonito prednost, in poudaril, da pri prizadevanjih za pomoč ljudem ne vidi ničesar spornega.

Tudi kranjski župan Matjaž Rakovec je zagotovil, da je ravnal v skladu z zakonodajo. Pojasnil je, da o prodaji občinskih zemljišč odloča mestni svet, njihovo vrednost določi cenilec, prodaja pa je mogoča samo z javno dražbo pod enakimi pogoji za vse zainteresirane.

Rakovec je zavrnil tudi navedbe, da bi komurkoli obljubil določeno zemljišče ali poseben položaj pri njegovem nakupu. Poudaril je, da so na srečanju govorili o različnih možnih lokacijah in postopkih, ne pa sprejemali dokončnih odločitev.

Oba osrednja akterja sta torej očitke o nepravilnostih zavrnila. Vprašanje morebitne odgovornosti je zato treba ločiti od političnih ocen, ki so se pojavile po objavi posnetkov.

Primer je prišel tudi pred Komisijo za preprečevanje korupcije

Dogajanje ni ostalo zgolj pri medijskem razkritju in političnih odzivih. Komisija za preprečevanje korupcije je po objavi posnetkov prejela več prijav, ki so se nanašale na domnevne dogovore glede zemljišča v Kranju.

Komisija je ob tem poudarila, da morajo javni funkcionarji ravnati v javnem interesu in spoštovati načela integritete. Njihov položaj jim ne sme omogočati zagotavljanja privilegijev posameznikom mimo predpisanih postopkov.

To je pomembno predvsem zaradi narave javne funkcije. Predsednik državnega zbora in župan imata različne pristojnosti, vendar morata oba pri svojem ravnanju upoštevati pravila, ki zagotavljajo transparentnost in enako obravnavo.

Prejem prijav pri KPK še ne pomeni ugotovljene kršitve. Pomeni pa, da so bila vprašanja o ravnanju funkcionarjev predložena pristojnemu organu, ki lahko presodi, ali obstajajo razlogi za nadaljnjo obravnavo.

Prav v tem širšem kontekstu je treba razumeti tudi protest dolenjskega župana. Njegova odločitev ni bila povezana z nasprotovanjem gradnji verskega objekta, temveč z vprašanjem odgovornosti najvišjih predstavnikov države.

Zakaj je župan manjše občine tvegal pomembno srečanje?

Mokronog – Trebelno je občina, ki se podobno kot številne druge manjše dolenjske občine sooča z zahtevnimi razvojnimi nalogami. Vlaganja v ceste, komunalno infrastrukturo, vrtce, šole in druge javne objekte zahtevajo precejšnja sredstva, ki jih občinski proračun ne more vedno zagotoviti sam.

Zato so srečanja z državnimi predstavniki za lokalno vodstvo pomembna. Župani lahko na njih opozorijo na konkretne težave, predstavijo projekte in pridobijo informacije o možnostih financiranja ali časovnicah državnih naložb.

Glušič se je kljub temu odločil, da se srečanja ne bo udeležil. Takšna poteza ne pomeni nujno prekinitve sodelovanja občine z vlado, je pa izrazito politično sporočilo. Župan je želel pokazati, da po njegovem mnenju vprašanja integritete in odgovornosti ne smejo ostati v ozadju zgolj zato, ker gre za visoke državne funkcionarje.

Ob tem je treba upoštevati, da se lokalni in državni interesi ne izključujejo. Župan lahko nasprotuje ravnanju posameznega politika, hkrati pa še naprej sodeluje z državnimi organi pri projektih, ki so pomembni za prebivalce njegove občine.

Prav zato je Glušičeva odločitev zanimiva: namesto običajne politične izjave je izbral konkretno dejanje, s katerim je opozoril na svoje nezadovoljstvo.

Protest odpira vprašanje politične odgovornosti

V Sloveniji se politične afere pogosto odvijajo skozi medijska razkritja, izjave strank in medsebojne očitke. Redkeje pa se zgodi, da bi župan zaradi ravnanja državnega funkcionarja protestno zavrnil srečanje z vlado.

Glušičeva poteza zato presega okvir ene občine. Opozarja na vprašanje, kakšne standarde ravnanja pričakujemo od ljudi, ki opravljajo najvišje državne funkcije, in kakšno odgovornost imajo politični predstavniki do javnosti.

Hkrati je pomembno, da se pri presoji očitkov spoštujejo dejstva in pristojnosti institucij. Posnetki in javne izjave so lahko podlaga za vprašanja o primernosti ravnanja, niso pa sami po sebi dokaz kaznivega dejanja ali korupcije. O morebitnih kršitvah morajo odločati pristojni organi.

Politična odgovornost pa ni nujno enaka pravni. Od nosilcev javnih funkcij lahko javnost pričakuje pojasnila in transparentno ravnanje tudi v primerih, ko kazenska ali druga pravna odgovornost ni ugotovljena.

Prav na to razliko opozarja dolenjska zgodba. Glušič se ni odločil čakati na zaključek vseh morebitnih postopkov, temveč je svoje nestrinjanje izrazil že ob javnem razkritju dogajanja.

Sporočilo iz Mokronoga, ki je seglo do državnega vrha

Vladni obisk jugovzhodne Slovenije je bil namenjen razvojnim vprašanjem regije, vendar je odsotnost enega od dolenjskih županov odprla povsem drugačno politično temo.

Franc Glušič je s protestno neudeležbo in pismom najvišjim predstavnikom države pokazal, da tudi lokalni politiki želijo vplivati na razpravo o integriteti in odgovornosti nosilcev javnih funkcij.

Njegovo opozorilo je dobilo dodatno težo zaradi dejstva, da po petkovem poročanju Dela od naslovnikov ni prejel odgovora. Čeprav se lahko ti nanj še odzovejo, je županovo nezadovoljstvo že postalo del širše javne razprave.

Vprašanje zdaj ni več samo, kako se bo razpletla zgodba o zemljišču za pravoslavno cerkev v Kranju, temveč tudi, kako se bodo državni predstavniki odzvali na opozorila, ki prihajajo iz lokalnega okolja.

Župan Mokronoga – Trebelnega se je odpovedal priložnosti za pogovor z vlado, da bi opozoril na nekaj, kar se mu zdi pomembnejše od enega političnega srečanja: na odgovornost ljudi, ki jim volivci zaupajo vodenje države.

Spletno uredništvo Naša Dolenjska