Šest ur burne parlamentarne razprave ni bilo dovolj za odgovor na vprašanje, ki ga opozicija postavlja Janševi vladi: kdo je sprejel odločitev, da Slovenija ne podpre skupne izjave Evropske unije proti širitvi izraelskih naselbin na zasedenem Zahodnem bregu? Zunanji minister Tone Kajzer vztraja, da ni šlo za veto ali blokado in da Slovenija svoje zunanjepolitične usmeritve ni spremenila. Toda skupna izjava EU27 zaradi odsotnosti soglasja ni bila sprejeta, opozicija pa zdaj zahteva dokumente in odgovore.
Hkrati se odpira še druga zgodba: kdo je vedel za nenapovedano srečanje predsednika DZ Zorana Stevanovića s predsednikom parlamenta Republike Srbske Nenadom Stevandićem in po kakšnih pravilih je bilo to srečanje sploh organizirano?
Nova oblast je v nekaj mesecih na področju zunanje politike naredila več potez, ki jih opozicija razume kot odmik od smeri prejšnje vlade. Janševa vlada to zanika in zagotavlja, da temeljna slovenska stališča ostajajo nespremenjena.
Toda zadnji spor ni več samo razprava o tem, kakšna naj bo slovenska zunanja politika. Postaja tudi vprašanje, kako se odločitve o njej sprejemajo in kdo zanje prevzema politično odgovornost.
Prav to je bilo v ospredju skupne seje odborov DZ za zunanjo politiko in zadeve EU, ki so jo zahtevale opozicijske Svoboda, SD in Levica. Povod je bila odločitev Slovenije, da ne podpre skupne izjave EU o nezakonitem širjenju izraelskih naselbin na okupiranem Zahodnem bregu.
Šest ur razprave, osnovno vprašanje pa je ostalo
Opozicijo je zanimalo nekaj zelo konkretnega: kdo je sprejel odločitev?
Je odločitev sprejel premier Janez Janša? Je zanjo odgovoren zunanji minister Tone Kajzer oziroma njegovo ministrstvo? Je o spremembi stališča odločala vlada?
Po šestih urah razprave opozicija zatrjuje, da jasnega odgovora še vedno ni dobila. Kajzer je na seji zavračal že samo formulacijo, da je Slovenija uporabila veto oziroma blokirala izjavo. Poudaril je, da se slovenska zunanjepolitična stališča niso spremenila ter da država še vedno podpira rešitev dveh držav in mir na Bližnjem vzhodu.
Toda politično neprijetno dejstvo za vlado ostaja: predvidena izjava v imenu vseh 27 članic ni bila objavljena, ker zanjo ni bilo potrebnega soglasja. Izjava je bila nato podana le v imenu visoke zunanjepolitične predstavnice EU Kaje Kallas. Po poznejših informacijah predloga ni podprla niti Češka.
Vlada ima seveda pravico spreminjati poudarke zunanje politike. Toda če sprejme odločitev, zaradi katere skupnega evropskega stališča ni mogoče sprejeti, je legitimno vprašanje, kdo je odločitev sprejel in na podlagi kakšne presoje.
Prav tu opozicija zahteva več transparentnosti.
Kajzer: Izjave ne prinašajo miru
Vlada svoje ravnanje vsebinsko zagovarja. Kajzer je že konec avgusta pojasnil, da dodatna evropska izjava po oceni Slovenije ne bi prinesla dodane vrednosti in ne bi spremenila razmer na terenu. Zavzel se je za tako imenovano »tiho diplomacijo«.
Premier Janša je bil še neposrednejši. Dejal je, da je vlada Slovenijo umaknila iz »začaranega kroga izgubljanja kredibilnosti« zaradi po njegovem mnenju nenehnih in nesorazmernih obsodb Izraela. Kritiziral je tudi dvojna merila evropske zunanje politike.
To je jasno politično stališče in vlada ga ima pravico zagovarjati.
Toda prav zato je toliko težje razumeti, zakaj naj bi bilo vprašanje o tem, kdo je formalno sprejel konkretno odločitev, tako težko odgovoriti.
Če je šlo za premišljeno spremembo pristopa, jo je nekdo moral potrditi. Če je šlo za odločitev zunanjega ministrstva, je mogoče povedati, kdo jo je sprejel. Če je bila usklajena s premierjem ali vlado, je mogoče povedati tudi to.
Transparentnost ne pomeni, da se mora opozicija z odločitvijo strinjati. Pomeni, da mora biti mogoče ugotoviti, kdo je zanjo odgovoren.
Opozicija: Čigave interese zastopa vlada?
Prav zato so bili predstavniki Svobode, SD in Levice dan po prekinjeni seji še ostrejši.
Poslanka Levice Nataša Sukič je kot nesprejemljivo izpostavila dejstvo, da so poslanci in slovenska javnost za slovensko ravnanje izvedeli iz tujih medijev. Pri tem se je sklicevala na zakon o zunanjih zadevah in ministrovo obveznost obveščanja parlamenta.
Poslanec Svobode Dušan Stojanovič je že med sejo opozarjal, da ni dobro, če bi Slovenija postala vzvod tretje države pri uveljavljanju njenih interesov in s tem dodatno slabila moč Evropske unije. Andreja Katič iz SD pa je vprašala, ali je bila odločitev sprejeta v interesu Slovenije ali aktualne izraelske vlade.
To so politični očitki opozicije, ne ugotovljena dejstva. Toda vlada jih lahko najbolj prepričljivo zavrne prav z jasnimi odgovori o postopku odločanja.
Namesto tega je seja po šestih urah ostala brez zaključka.
Tudi predsednica republike proti odločitvi vlade
Kritika slovenskega ravnanja pri izraelskih naselbinah ni omejena na opozicijske stranke.
Predsednica republike Nataša Pirc Musar je javno ocenila, da bi morala Slovenija skupno izjavo EU podpreti. Iz njenega urada so poudarili, da je širjenje izraelskih naselbin na zasedenem Zahodnem bregu v nasprotju z mednarodnim pravom, spodkopava rešitev dveh držav in zmanjšuje možnosti za trajen mir.
To ustvarja nenavadno zunanjepolitično sliko. Vlada zagotavlja, da Slovenija še naprej podpira mednarodno pravo in rešitev dveh držav, hkrati pa ni podprla konkretne skupne izjave EU, namenjene obsodbi širjenja naselbin.
Kajzer odgovarja, da ponavljanje izjav nima učinka. Kritiki vlade odgovarjajo, da je pri mednarodnem pravu pomembno tudi politično sporočilo in enotnost EU.
To je legitimno politično nesoglasje. Manj razumljivo pa je, da še vedno obstaja spor že o tem, kako in na kateri ravni je bila slovenska odločitev sprejeta.
Štirje sklepi ostali brez glasovanja
Po šestih urah je predsednik odbora za zunanjo politiko Franc Breznik iz SDS skupno sejo prekinil. Nadaljevanje naj bi sledilo, natančen termin pa morata določiti predsednika obeh odborov.
Poslanci zato niso glasovali niti o štirih sklepih, ki jih je predlagala opozicija.
Med drugim je želela vlado pozvati, naj državnemu zboru nemudoma posreduje vse informacije o ravnanju Slovenije med usklajevanjem evropske izjave. Predlagala je tudi poziv k preklicu odločitve glede skupne izjave, obsodbo širjenja izraelskih naselbin ter zahtevo, naj Slovenija dosledno zagovarja mednarodno pravo in rešitev dveh držav.
Ko se bo seja nadaljevala, bo zato vlada težko ostala samo pri splošnih razlagah o »tihi diplomaciji«. Opozicija zahteva podatke o konkretnem postopku, ne zgolj politične razlage, zakaj se vlada z izjavo ni strinjala.
Medtem nova vprašanja za predsednika državnega zbora
Skoraj istočasno se je odprla še druga zgodba, povezana z mednarodnimi stiki slovenskih državnih institucij.
Predsednik DZ Zoran Stevanović je 27. avgusta v prostorih parlamenta sprejel predsednika Narodne skupščine Republike Srbske Nenada Stevandića. Obisk ni bil vnaprej javno napovedan, iz kabineta predsednika DZ pa so ga opisali kot neformalno srečanje in neformalno izmenjavo mnenj.
Po srečanju je Stevandić povedal, da sta govorila o regionalnih odnosih, Daytonskem sporazumu in položaju Republike Srbske, Stevanoviću pa se je zahvalil za razumevanje politike Republike Srbske.
Zdaj želi Svoboda vedeti, kako je bil obisk organiziran in ali so bila spoštovana pravila DZ o mednarodni dejavnosti.
Dvanajst vprašanj za Stevanovića
Vodja poslanske skupine Svoboda Borut Sajovic je predsedniku DZ poslal dopis z 12 vprašanji. V njem opozarja, da srečanje odpira vprašanja o spoštovanju pravil za mednarodno dejavnost parlamenta in o skladnosti takšnega ravnanja z zunanjepolitičnimi usmeritvami države.
Stevanovićeva razlaga, da je šlo za neformalno srečanje, opozicije ni prepričala.
Sajovic opozarja, da oznaka »neformalno« sama po sebi ne more pomeniti možnosti za obhod pravil, ki veljajo za mednarodne stike predsednika državnega zbora. Po njegovih besedah pravilnik DZ kategorije neformalnih srečanj s tujimi gosti oziroma delegacijami v prostorih parlamenta sploh ne pozna.
Svoboda zato zahteva, da se vprašanje Stevandićevega obiska in izvajanja pravilnika o mednarodni dejavnosti uvrsti na eno prihodnjih sej kolegija predsednika DZ.
Tudi tukaj bo bistven odgovor precej preprost: kdo je srečanje organiziral, po katerem postopku in kdo je bil o njem obveščen?
Dve zgodbi, isto vprašanje
Blokada evropske izjave in Stevanovićevo srečanje s Stevandićem sta vsebinsko dve različni zgodbi. Prvo vodi v razpravo o Izraelu, Palestini in slovenski vlogi v EU, drugo v odnose z Republiko Srbsko ter pravila parlamentarne diplomacije.
Toda povezuje ju isto vprašanje.
Kako transparentno se v Sloveniji trenutno vodi zunanja politika?
Janševa vlada ima vso pravico spremeniti poudarke politike svojih predhodnikov. Lahko meni, da javne obsodbe Izraela niso učinkovite. Lahko daje večjo težo tihi diplomaciji. Lahko išče drugačne sogovornike in drugačna zavezništva. To so politične odločitve oblasti, ki je dobila mandat volivcev.
Toda mandat za vodenje države ni mandat za nejasnost pri sprejemanju odločitev.
Če Slovenija prepreči soglasje pri skupni evropski izjavi, ima parlament legitimno pravico izvedeti, kdo je odločitev sprejel. Če predsednik državnega zbora v prostorih parlamenta sprejme visokega predstavnika tujega političnega subjekta, je legitimno vprašati, po kakšnem postopku je bilo srečanje organizirano.
Opozicija bo morala svoje politične očitke dokazovati, vlada in predsednik DZ pa imata možnost, da dvome odpravita z dokumenti in jasnimi odgovori.
Po šestih urah parlamentarne razprave jih pri prvi zgodbi še ni bilo dovolj.
In prav to je trenutno za Janševo vlado večji problem od same kritike opozicije: če je bila odločitev o slovenski zunanji politiki premišljena, zakonita in sprejeta po pravilnih postopkih, bi moralo biti precej preprosto povedati, kdo jo je sprejel in zakaj.
Spletno uredništvo
