Kolumna

Nova polena naslednikov tistih, ki so bili leta 1991 proti vojaškemu proračunu

Slovenska vojska je zadnjih nekaj let ocenjena z negativno oceno za delovanje v vojni po standardih Nata. Vsa ta leta je bilo videti, da to nikogar posebej ne skrbi. Ob poročilu predsednika republike, kjer skupaj z načelnikom generalštaba in pristojnim ministrom predstavi oceno o pripravljenosti, običajno malo završi, potem pa zopet vse potihne in se nič bistveno ne spremeni. Letos je drugače, končno so odgovorni reagirali v obliki Zakona o zagotavljanju sredstev za investicije v Slovenski vojski, ki temu področju namenja 780 milijonov evrov v naslednjih šestih letih, kar pomeni stabilno dolgoročno financiranje Slovenske vojske.

Z zakonom se zagotavlja sredstva za: bojna vozila, letalstvo, transportna vozila, raketne sisteme, komunikacijsko informacijske sisteme, infrastrukturo in za pehotno orožje. Gre za nujna sredstva, ki jih vojska potrebuje za posodobitev obstoječih sredstev, naprav, sistemov in za nabave. Največ sredstev se namenja za bojna vozila, ki zagotavljajo varen prevoz pripadnikov slovenske vojske predvsem na misijah, kjer Slovenija sodeluje v okviru zveze Nato, Evropske unije in Organizacije združenih narodov.

Drugi večji delež bo namenjen letalstvu, kjer bo nabavljeno taktično transportno letalo, posodobljen pa bo helikopterski park, ki se uporablja tudi za reševanje v gorah, prevoze ponesrečencev in novorojenčkov v inkubatorjih ter za podporo drugih državnih organov. Manjši delež načrtovanih sredstev bo namenjenih drugim navedenim področjem.

Nasprotovanja vojaškemu proračunu v času slovenskega osamosvajanja
Ko danes listamo po Beli knjigi slovenske osamosvojitve, lahko vidimo kako (ne)enotna je bila slovenska politika in kako spretno je bilo treba krmariti, da smo dosegli končni cilj. Danes se seveda zgodovina ne ponavlja, ker smo že skoraj trideset let samostojna in neodvisna država, napisali smo demokratično ustavo in s tem vzpostavili ustavno demokracijo.

Ozadja djvu 2084367 mdr je hires jpeg0
Roman Jakič (levo), Gregor Golobič in Janez Kocijančič. (Foto: STA)

Predstave o delovanju ustavne demokracije so različne. Osnova je v tem, da se odloča v parlamentu po na volitvah izraženi volji ljudstva. Na volitvah volivci svojim predstavnikom podelijo pravico in dolžnost za odločanje o delovanju države in njeni varnosti. Odgovornost parlamentarnih političnih strank in poslancev teh strank je največja takrat, ko odločajo o strateško pomembnih materijah, ki so na dolgi ali na krajši rok pomembne za stabilnost in v končni fazi tudi za obstoj države. Odločanje o varnosti je zagotovo eno teh pomembnih področij, znotraj tega pa odločanje o usodi Slovenske vojske. Nekateri bi o teh rečeh odločali na ulicah, kot bomo videli v nadaljevanju pa to ne sodi niti na referendum, ki je sicer oblika neposrednega odločanja ljudstva.

Znano je dejstvo, ki je z dokumenti predstavljeno v zgoraj omenjeni Beli knjigi slovenske osamosvojitve, da so bile sile kontinuitete leta 1991 proti sprejetju vojaškega proračuna. Ta je bil s težkimi pogajanji in prepričevanji sprejet s pičlo večino tik pred osamosvojitveno vojno. Bližala se je torej vojna, kjer se je z vojaško silo branila samostojnost in neodvisnost Republike Slovenije, velik del politike pa je bil v nasprotju z voljo ljudstva, ki je bila izražena na plebiscitu, proti pomembni odločitvi o financiranju vojske. Zaradi njihovega zavlačevanja je bil v že tako težkih razmerah, ko je veljal embargo na nabavo orožja, še dodatno otežen nakup nujnih sredstev in oborožitve.

Odnos do Slovenske vojske danes
Slovenska vojska uživa v javnosti ves čas po osamosvojitvi visok ugled. To ni nič nenavadnega, saj so pripadniki te formacije del slovenskega naroda. Državljani Republike Slovenije, ki se vključijo v vojsko imajo družine in so v okolju bivanja spoštovani člani skupnosti. Tudi skozi zgodovino imamo Slovenci močno vojaško tradicijo. V vseh vojskah, ki je vključevala slovenski živelj, so bili Slovenci visoko motivirani, disciplinirani in zato med najboljšimi vojaki. Danes, ko imamo lastno vojsko, so Slovenci spoštovani med pripadniki tujih vojska predvsem na mirovnih misijah po svetu, pogosto pa se izkažejo kot odlični tudi v različnih mednarodnih vojaških poveljstvih in na šolanjih, ki se jih udeležujejo na različnih nivojih.

Tudi zaradi tega je nenavadno in žalosti dejstvo, da ima del politike do Slovenske vojske negativen odnos. Ta odnos se počasi a vztrajno širi tudi med ljudi. Odraz tega smo lahko gledali na obrobju letošnje proslave v počastitev praznika dneva državnosti, ko so vpili na gardiste, da so izdajalci, nekdo pa je proti njim celo pljunil. Nadaljevanje je bil odmeven očitek, da SV ni hotela prepeljati rizične nosečnice, ki je bila okužena s koronavirusom, kar se je izkazalo za laž. Iz medijev je prišla lažna novica, da je vojak s puško meril v civilista na obmejnem območju. Kljub temu, da je pri obtožbah sodeloval del politike s poslancem SD Matjažem Nemcem na čelu, tudi ta nesramna obtožba ni uspela. Zadnja, naravnost svinjarija, pa se je zgodila v oddaji Zadnja beseda na nacionalni televiziji, ko je neka obrobna pevka po imenu Jadranka Juras izrekla obtožbo, da slovenski vojaki na vojaških misijah po svetu pobijajo lokalno prebivalstvo.

Po tridesetih letih novo odkrito politično nasprotovanje obstoju Slovenske vojske
Kot rečeno, so si v času osamosvajanja sile kontinuitete na vse pretege prizadevale, da ministrstvo za obrambo in vojska ne bi dobili sredstev za zagotavljanje obrambe komaj rojene države. Takrat so to počeli dokaj prikrito, za obveščeno javnost pa so imeli enake razloge kot danes. Trdili so, da nismo vojaško ogroženi in da bistveno bolj potrebujemo sredstva za podporo gospodarstvu, za socialne transferje po težavah na jugoslovanskem trgu, za razvoj infrastrukture in zdravstva in podobno. Torej enake politične floskule, ki jih uporabljajo danes, ko trdijo, da je treba sredstva v času epidemije namenjati zdravstvu in gradnji domov za ostarele, niso nič novega. Le zastor so dvignili in zdaj te perfidnosti počnejo na odprti sceni.

Res imamo epidemiološko krizo, zaradi katere je zdravstvo na robu zmogljivosti in res se posledice epidemije kažejo tudi v gospodarstvu, ampak pomislimo kako stvari zares stojijo. Epidemije nimamo zato, ker je zdravstvo v slabem stanju, ampak ima zdravstvo težave zaradi epidemije. Širjenje epidemije bi lahko učinkoviteje obvladovali, če bi zares stopili skupaj in za trenutek odrinili boj za oblast vsaj na področju zavzemanja za zdravstvo. Opozicijsko rušenje vlade na plečih našega zdravja je podlo in škodljivo za vse nas. Po mojem osebnem prepričanju prav zaradi dvojnih sporočil o ukrepih proti širjenju epidemije, ki prihajajo iz medijev in opozicijskih vrst, nismo uspešni.

Če je zdravstvo v slabi kondiciji, je zaradi levih vlad iz preteklosti
Zdravstvo je na trenutni stopnji zato, ker so zanj desetletja skrbeli prav tisti, ki bi ga danes financirali s sredstvi namenjenimi obrambi. Kljub tem zavajanjem zdravstvo deluje in je zadostno financirano. Enako velja za domove starejših občanov. Tudi, če bi za oboje namenjali večja sredstva, zato v tem trenutku ne bi nič bolje delovali. So pa zagotovljena sredstva za obnovitve nekaterih zdravstvenih centrov. V načrtu sta gradnji novih infekcijskih klinik v Mariboru in Ljubljani, prav tako pa se načrtuje izgradnja domov za ostarele v praktično vseh regijah. Seveda ne bo šlo čez noč, ker nikoli ni šlo. Vse načrtovano je treba skrbno in preudarno implementirati v sistem. Zavedati se je namreč treba, da zgolj zgradbe ne bodo dovolj, ampak bo treba nabaviti tudi opremo in sredstva ter ustrezno usposobljene kadre. Povsem enako kot to velja za vojsko in vse druge sisteme.

Odnos, ki ga nekateri v javnosti izražajo do Slovenske vojske torej ni prišel sam od sebe, ampak ima korenine in usmeritve v delu politike, ki se do nje obnaša izrazito sovražno. Stranka Levica je v Državnem zboru praktično proti vsemu, kar je povezano s SV. Spomnimo se le nastopov Mihe Kordiša, ki ne zamudi nobene priložnosti za sovražni nastop zoper to pomembno državotvorno formacijo.

Po potrditvi zakona o zagotavljanju sredstev za investicije v Slovenski vojski je šla stranka Levica takoj v akcijo zbiranja podpisov za razpis referenduma, s katerim bi poskušali doseči razveljavitev te odločitve. Pri tem jih je v vseh pogledih podprla stranka Socialni demokrati, na njuni strani pa sta še preostali stranki iz famoznega četverčka pod dežnikom še bolj famoznega Jožeta Damijana, ki se jim je ponudil za šefa v namišljeni vladi, oni pa so ga poenoteni sprejeli.

Poenoteni in združeni v tako imenovano Koalicijo ustavnega loka si torej danes bistveno bolj odkrito, kot so to počeli akterji v času osamosvajanja, prizadevajo za propad Slovenske vojske. Ob tem demagoško ponavljajo, da niso proti vojski, ampak ne zaupajo vladi, ki bi jo lahko nezakonito izkoristila za svoje politične cilje. Ta krinka pade ob spoznanju, da je nastopil skrajni čas za investicije v vojski, sicer bo doživela kolaps. Prav tako je zagotovljen popoln nadzor nad delovanjem vojske, kar je podlaga za zaupanje. Torej se v vsem aktualnem dogajanju odloča o samem obstoju Slovenske vojske, ki je temeljni sestavni del državne tvorbe. Kot taka je vtkana v ustavni red. Kdor misli, da se vojsko zlorabi na podlagi zakonske ureditve pač ne sodi med razsodne.

Ustavni ščit pred Koalicijo ustavnega loka
Ustava govori o obrambi države v svojem 123. in 124. členu, način obrambe pa prepušča Zakonu o obrambi, ki se enako kot ustava sama sprejema in spreminja z dvotretjinsko večino v Državnem zboru. Kljub temu, da se ta zakon sprejema z enako večino kot ustava, ustava v 90. členu še enkrat zavaruje interes ohranitve obrambne pripravljenosti na ustrezni ravni. Tam je določeno, da  o zakonih, ki opredeljujejo nujne ukrepe za zagotovitev obrambe države, referendum ni dopusten. Referendum ni dopusten še o nekaterih drugih vitalnih interesih države in o človekovih pravicah in svoboščinah. Koaliciji, ki sama sebe imenuje koalicija ustavnega loka bo torej njene namere preprečila kar ustava. Ironija, mar ne?

Seveda je materija še mnogo širša, ampak že iz navedenega je jasno razvidno, da je investiranje v slovensko vojsko zanjo preživetvenega pomena.

Resna država mora skrbeti za vzporednost razvoja vseh pomembnih, zlasti pa bistvenih elementov državotvornosti in sistemov za preskrbo in obstoj. To trenutna vlada, kljub velikim obremenitvam zaradi koronavirusa, dela uspešno. Še nikoli nismo imeli toliko načrtovanih investicij in kljub mnogim birokratskim oviram kot tudi oviranju opozicije, priprave še nikoli niso potekale bolj tekoče. Nedvomno je skrb in panika opozicije osnovana prav na tem. Če bo šlo tako naprej, na volitvah nimajo velikih šans in bodo šli po razglasitvah rezultatov z odrov sklonjenih glav.

Nova polena pod noge ne škodujejo le Slovenski vojski, ampak se njihova dejanja odražajo mnogo širše. Ni jim uspelo leta 1991 in ne bo jim uspelo niti tokrat.

Davorin Kopše

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja


Poglejte tudi
Close
Back to top button