Informer
Spletni posrednik informacij

Evropska unija v krizi zaradi nepoznavanja razmer v posameznih državah, saj ne preverjajo lažnih novic

0

Medtem ko sta fašizem in nacionalsocializem kot totalitarni ideologiji in sistema po vsem svetu naletita na globok gnus, veljajo pri nas komunistični zločini kot povsem neprimerljivi z zločini, ki so jih zagrešili fašisti in nacionalsocialisti.

Pred tridesetimi leti je padla železna zaveza. Narodi, ki jih je komunizem zasužnjil, so si takrat priborili svobodo. Veliko zaslugo za to je imel brez dvoma tudi poljski papež Janez Pavel II., ki je na lastni koži izkusil nacionalsocializem in komunizem. Bil je najodločnejši nasprotnik rdeče diktature in sploh vseh režimov, ki so kršili človekove pravice. In v tem je bil brezkompromisen. Že njegova prva okrožnica Redemptor hominis (Človekov Odrešenik) zahteva spoštovanje človekovih pravic in svobodo veroizpovedi na celotnem svetu. Njen centralni stavek je: “Pot Cerkve je človek.”

V državah vzhodne Evrope, ki so pod močnejšim vplivom Putina, so človekove pravice bolj kršene kot drugod

Velik del evropskih držav, ki so živele za železno zavezo, je danes včlanjen v Evropsko zvezo, tudi nekdanji jugoslovanski republiki Slovenija in Hrvaška. V Ukrajini, Belorusiji in Rusiji, ki so prav tako stremele po svobodi, pa so stvari drugačne in stanje se slabša. Rusija je kršila ukrajinsko suverenost in njeno ozemeljsko nedotakljivost in s tem mednarodne pogodbe, saj je nezakonito zasedla in priključila Krim in Sevastopol.

Na čelu Rusije je prejšnji agent KGB Vladimir Putin, ki se zavzema za nekakšno novo Sovjetsko zvezo. Seznam kršitev človekovih pravic v današnji Rusiji je dolg. Pod Putinom živijo kritiki njegove politike v veliki nevarnosti. Spomnimo se umora žurnalistke Ane Stepanovne Politkovske oktobra 2006, umora opozicijskega prvaka Borisa Nemcova leta 2015 blizu Kremlja ter poskusa zastrupitve vodje opozicije Alekseja Navalnega, ki je sedaj spet za zapahi. Tudi Oleg Sencov, ki je nasprotoval zasedbi Krima, je bil obsojen na dvajsetleten strogi zapor. Utišati so hoteli tudi nasprotnike, ki jim je uspelo prebežati na zahod. Tako je bil npr. leta 2006 Aleksander Litvinenko zastrupljen s polonijem, marca 2018 pa v Salisburyju v Angliji z živčnim strupom novičok ruski dvojni agent Sergej Skripal in njegova hčerka, ki sta preživela.

Evropska unija v krizi tudi zaradi nepoznavanja razmer v posameznih državah, saj ne preverjajo lažnih novic

In vendar je danes tudi EU v krizi ̶ in to zaradi pomanjkanja razumevanja pri odgovornih na obeh straneh: v zahodni in vzhodni Evropi oz. v državah, ki so bile pod komunističnim jarmom po drugi svetovni vojni. Brez dvoma je tranzicija iz totalitarnega v demokratičen sistem dolgoročen projekt. Kljub napredku prihaja do zastojev, včasih gre kak korak tudi v napačno smer. Tranzicija iz totalitarnega v demokratičen sistem še ni povsem uspela oz. še ni zaključena – v eni državi bolj, v drugi manj. Še vedno je vsepovsod prisotna korupcija, stare sile so še prisotne (tudi na sodiščih: tako na Madžarskem, Poljskem kot v Sloveniji), pa tudi strah pred Rusijo, ki ga je ukrajinski primer samo še okrepil. Tudi nemško-ruski projekt gradnje plinovoda Severni tok, ki nasprotuje varnostnim interesom EU, ne vzbuja zaupanja.

20171113 00817442 scaled
Tamara Griesser Pečar (Foto: STA)

Na zahodu mnogokrat primanjkuje razumevanja za situacijo v prej komunističnih državah, predvsem tudi zaradi popolnega nepoznavanja razmer in težav. Prehitro in nepremišljeno se mnogokrat sodi. To se je pokazalo v zadnjih mesecih, ko so birokrati in komisarji v Bruslju nasedali lažem levičarskih blogerjev iz Slovenije. Temu so nasedli tudi ugledni časopisi in javne televizije, ker očitno nimajo več novinarjev, ki bi preverjali dejstva, kot je to bilo nekoč ̶ in kot bi to morali početi, če bi se držali pravil stroke (FAZ, Die Welt, ARD). Posebno nevednost (in neolikanost) pa je pokazal evropski komisar Frans Timmermans na obisku v Sloveniji, ko je odpovedal foto-termin s slovensko vlado oz. z ministrskim predsednikom Janezom Janšo.

timmermans
Frans Timmermans (Foto: Twitter)

Narodi so se osvobodili več ali manj sami in očitki na račun vzhodnih politikov, da so nacionalisti, niso vedno na mestu.

Velikokrat se odgovorni v EZ vmešavajo tudi v zadeve, ki niso v njihovi pristojnosti. Na drugi strani pa so vzhodne države sprejele tudi zakone, ki so za države z dolgo demokratičnoo tradicijo nesprejemljivi. Vzhodni politiki se tudi (neutemeljeno) bojijo za svojo neodvisnost ter nacionalno identiteto. Seveda je EZ od vsega začetka koncipirana kot nadnacionalna inštitucija, ki ima določene pristojnosti (Evropski parlament, Evropska komisija). Odgovorni in inštitucije v Bruslju bi se morali bolj truditi za boljše razumevanje vzhodno- in jugovzhodnoevropskih držav. S tem se bo tudi tam povečala pripravljenost, da sprejmejo odločitve Bruslja.

Evropski parlament je obsodil vse tri totalitarne sisteme, vendar komunizem ponekod še vedno velja za manj obsodbe vrednega

Evropski parlament je 2. aprila 2009 sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu ter v njej obsodil vse totalitarne in avtoritarne režime v Evropi in 23. avgust je bil razglašen za vseevropski dan spomina na njihove žrtve. Deset let pozneje, 19. septembra 2019, pa je Evropski parlament na iniciativo baltskih držav in Poljske to resolucijo še nadgradil. Sprejel je namreč Resolucijo o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope, ki so jo podprli poslanci Evropske ljudske stranke, socialdemokrati, liberalci, evropski konservativci. To je bil brez dvoma uspeh predstavnikov omenjenih držav, ki so trpele pod komunizmom. Predvsem v Sloveniji veljajo komunistična dejanja proti človekovim pravicam kot povsem neprimerljiva z dejanji fašistov in nacionalsocialistov.

Medtem ko nasledniki komunistov v Sloveniji odločajo o marsičem, v Nemčiji po letu 1990 niso bili nikoli na oblasti


Čeprav so tudi slovenski socialdemokrati podprli obe resoluciji, je v Sloveniji situacija še bolj zapletena. Parlament še vedno resolucij ni sprejel, predvsem pa ni obsodil komunizma. Prav za to pravzaprav gre. Zadnje mesece se situacija v Sloveniji celo zaostruje, predvsem tudi zato, ker se nekateri bojijo za svoje privilegije oz. ker obstaja možnost, da se ne bodo več tako brezobzirno napajali iz državnih korit. Vprašati se moramo tudi, zakaj imajo nekateri tako velike težave obsoditi vse totalitarne režime, ki so obvladovali slovenski prostor v dvajsetem stoletju. To je seveda tudi zato, ker so slovenski socialdemokrati nasledniki Komunistične partije oz. Zveze komunistov Slovenije, ki je bila na oblasti od konca druge svetovne vojne do osamosvojitve. Stranka se je samo (dvakrat) preimenovala.

kidric01
Tanja Fajon, Dejan Židan in Marko Koprivc se klanjajo komunističnemu klavcu Borisu Kidriču, ki je po vojni zagrešil številna hudodelstva zoper lasten narod. Foto: Nova24TV.

 

Če primerjamo to z (zahodno) Nemčijo, ugotovimo, da so bili tam socialdemokrati z Willijem Brandtom na čelu veliki nasprotniki komunistične ideologije. In ko se je Nemčija spet združila, komunisti niso postali del socialdemokratske stranke. SED (Sozialistische Einheitspartei Deutschlands, Stranka socialistične enotnosti Nemčije) se je preimenovala v PDS (Partei des Demokratischen Sozialismus, Stranka demokratičnega socializma), pozneje pa se je združila z nekaterimi somišljeniki na zahodu v stranko Levica. Na državni ravni niso bili nikoli na oblasti.

 

Razdvojenost, ki je prisotna še danes v Sloveniji in se trenutno še stopnjuje, je posledica krvave revolucije med drugo svetovno vojno ter obračunavanja po vojni: povojni umori, montirani procesi, množične kršitve človekovih pravic in beg številnih Slovencev, ki so nasprotovali komunistični ideologiji, v tujino. Stranka, ki je povzročila vse te množične kršitve človekovih in državljanskih pravic, se za to ni nikoli opravičila ̶ niti nihče od odgovornih za to ni bil obtožen na sodišču. Doživeli pa smo, da so se pred kratkim vidni predstavniki Socialnih demokratov, ki neprestano poudarjajo človekove pravice, klanjali pred spomenikom enega od odgovornih za omenjene kršitve.

 

Tamara Griesser Pečar, Časnik

Objavite komentar