»Cerkev in država sta ločeni.« Tako se začne 7. člen slovenske ustave, stavek, ki ga pozna skoraj vsakdo. Toda nekaj dni pred štirimi referendumi se je v kampanjo vključila tudi Katoliška cerkev v Sloveniji. Slovenska škofovska konferenca vernikov ni zgolj pozvala, naj se referendumov udeležijo, ampak jim je predstavila tudi zelo jasno priporočilo, kako naj glasujejo: proti noveli zakona o parlamentarni preiskavi ter za predloge glede socialne pomoči, lokalne volilne pravice in ukinitve obveznega RTV-prispevka.
Ali je takšno neposredno politično usmerjanje vernikov sploh združljivo z ustavno ločitvijo Cerkve in države? Odgovor ni tako preprost, kot bi se morda zdelo – in predvsem ni odgovor, da Cerkev o politiki ne sme govoriti.
Slovenska škofovska konferenca (SŠK) je pred nedeljskimi referendumi objavila poziv katoličanom, naj se glasovanja udeležijo. Če bi se sporočilo pri tem končalo, posebne dileme skoraj ne bi bilo. Udeležba na volitvah in referendumih je del demokratičnega procesa, k njej pa ljudi pozivajo številne organizacije, združenja in predstavniki civilne družbe.
Toda slovenski škofje so šli precej dlje. Vernikom so priporočili tudi konkretne odgovore na vsa štiri referendumska vprašanja.
Škofje vernikom: enkrat PROTI, trikrat ZA
Po pozivu SŠK naj bi volivci na zakonodajnem referendumu o noveli zakona o parlamentarni preiskavi glasovali PROTI, na treh posvetovalnih referendumih pa ZA.
To pomeni podporo pogojevanju denarne socialne pomoči za delovno sposobne osebe brez objektivnih ovir z opravljanjem družbeno koristnega dela, podporo predlogu, da bi na lokalnih volitvah volili slovenski državljani in državljani drugih članic EU, ne pa državljani tretjih držav, ter podporo ukinitvi obveznega plačevanja prispevka za programe RTV Slovenija.
SŠK je svoja priporočila tudi vsebinsko utemeljila. Pri parlamentarni preiskavi med drugim opozarja na pomen nadzora oblasti, pri socialni pomoči poudarja odgovornost posameznika in skupnosti, pri lokalni volilni pravici vprašanje državljanstva, pri RTV-prispevku pa svobodo izbire in odgovorno upravljanje javnih sredstev.
To torej ni več zgolj poziv: »Pojdite na referendum in odločite po svoji vesti.« Gre za javno politično stališče organizirane verske skupnosti o konkretnih referendumskih vprašanjih.
In tu se pojavi vprašanje, ki ga bo ob takšnem pozivu verjetno zastavil marsikdo: mar nista Cerkev in država v Sloveniji ločeni?
Kaj v resnici pomeni 7. člen ustave?
Slovenska ustava je glede tega zelo jasna, vendar je pomembno prebrati celoten člen. V 7. členu določa:
»Država in verske skupnosti so ločene. Verske skupnosti so enakopravne; njihovo delovanje je svobodno.«
Prav drugi del je ključen. Ločitev Cerkve in države namreč ne pomeni, da verske skupnosti nimajo pravice sodelovati v javni razpravi. Nasprotno: njihovo delovanje je svobodno, njihovi člani in predstavniki pa imajo tako kot drugi pravico do svobode izražanja.
Tudi slovensko Ustavno sodišče je pri razlagi načela ločenosti poudarilo, da država in verske skupnosti niso tako ločene, da med njimi ne bi bilo nikakršnih stikov ali sodelovanja. Bistvo načela je predvsem nevtralnost države do različnih verstev in svetovnih nazorov, avtonomnost verskih skupnosti ter preprečevanje, da bi se država poistovetila z določeno vero ali versko skupnostjo.
Zato iz 7. člena ni mogoče izpeljati prepovedi, po kateri škof, duhovnik ali škofovska konferenca ne bi smeli izraziti mnenja o referendumu.
S pravnega vidika Cerkev s samim pozivom vernikom, kako naj glasujejo, ne krši avtomatično ustavnega načela ločenosti države in verskih skupnosti.
Toda s tem razprava še zdaleč ni končana.
Če lahko govorijo sindikati in nevladniki, lahko tudi Cerkev
Pri tem je pomembna še ena demokratična primerjava. Pred volitvami in referendumi svoja stališča redno predstavljajo sindikati, delodajalske organizacije, nevladne organizacije, interesna združenja, društva, akademiki in druge skupine.
Verskim skupnostim bi bilo težko odreči pravico, ki jo imajo drugi deli civilne družbe zgolj zato, ker so verske.
Katoliška cerkev ima zato v demokratični družbi pravico reči, da nekemu zakonu nasprotuje ali neko referendumsko rešitev podpira. Enako pravico imajo islamska skupnost, druge verske skupnosti, ateistična združenja ali katerakoli druga civilnodružbena organizacija.
Ločitev Cerkve in države torej ni ločitev Cerkve od družbe.
Prav tako posamezni verniki s članstvom v verski skupnosti seveda ne izgubijo svojih političnih pravic. Na volišču je vsak vernik državljan z enakim glasom kot vsi drugi.
Toda zakaj potem vernikom povedati, katere odgovore naj obkrožijo?
Pravno dovoljenje pa še ne pomeni, da je vsaka oblika političnega angažiranja verske institucije tudi družbeno neproblematična.
Tu je bistvena razlika med pozivom »udeležite se referenduma in odločite po svoji vesti« ter sporočilom, ki vnaprej priporoči štiri konkretne odgovore. Slednje je že zelo neposreden poseg v politično razpravo.
Še posebej zanimivo je, da vsa štiri nedeljska vprašanja niso neposredno verska ali moralno-teološka vprašanja. Med njimi so ureditev parlamentarnih preiskav, pogoji za socialno pomoč, lokalna volilna pravica in način financiranja RTV Slovenija.
Prav pri takšnih temah se zato legitimno zastavlja vprašanje, zakaj bi morala imeti cerkvena hierarhija enotno priporočilo, kako naj katoličan glasuje.
Katoličani namreč niso politično homogena skupina. Lahko imajo različna stališča do javne radiotelevizije, socialne države, pravic tujcev ali parlamentarnega nadzora oblasti – in zaradi tega niso nič manj katoličani.
Škofovsko priporočilo ni navodilo, ki bi vernike zavezovalo
Tudi to je treba povedati jasno. Stališče Slovenske škofovske konference ni navodilo, ki bi ga moral katoliški volivec upoštevati. Glasovanje je osebno in tajno.
Katoličan lahko torej brez kakršnekoli pravne ovire glasuje popolnoma nasprotno od priporočila škofovske konference. Politična odločitev posameznika ostaja njegova.
Prav tajnost glasovanja je eden ključnih varovalnih mehanizmov demokracije: nihče – ne država, delodajalec, politična stranka, sindikat, družina in tudi ne verska skupnost – nima pravice od volivca zahtevati, da razkrije, kako je glasoval.
Zato je izraz »Cerkev je vernikom ukazala, kako morajo glasovati« premočan. Pravilneje je reči, da jim je javno priporočila konkretno glasovanje.
Ločitev deluje tudi v drugo smer
Ob tej razpravi pa obstaja še druga plat 7. člena, ki se pogosto izgubi. Če od države zahtevamo, da se ne vmešava v verska vprašanja in da nobene vere ne privilegira, lahko hkrati pričakujemo tudi jasno institucionalno razlikovanje med versko avtoriteto in politično oblastjo.
To ne pomeni političnega molka Cerkve. Pomeni pa, da mora biti vedno jasno, kdaj govori verska skupnost kot eden od udeležencev javne razprave in kdaj bi se lahko ustvarjal vtis, da verska pripadnost narekuje določeno politično izbiro.
Ta meja je veliko bolj subtilna od preprostega vprašanja, ali je nekaj dovoljeno ali prepovedano.
Cerkev je lahko politični glas – ne more pa biti politična oblast
Nedeljski poziv slovenskih škofov zato sam po sebi ni dokaz, da je bila kršena ustavna ločitev Cerkve in države. Verske skupnosti imajo pravico sodelovati v javnem življenju, zagovarjati vrednote in izraziti stališča tudi o političnih vprašanjih.
Toda enako legitimno je vprašanje, ali je primerno, da cerkvena hierarhija pri štirih konkretnih referendumskih vprašanjih svojim vernikom praktično pripravi priporočeno kombinacijo glasov.
Meja je pomembna. Država ne sme odločati, kaj morajo verniki verovati. Cerkev pa nima državne oblasti in njena politična priporočila nimajo nobene zavezujoče moči.
Morda je prav zato bistvo ustavne ločitve najlažje razumeti takole: Cerkev ima pravico povedati svoje mnenje, država ga ne sme privilegirati, zadnja beseda pa ne pripada ne škofom ne politikom.
Pripada volivcu – samemu in za zagrinjalom.
Spletno uredništvo
