»Kdor lahko dela, naj za socialno pomoč tudi nekaj naredi.« Na prvi pogled je težko najti preprostejši in politično privlačnejši argument. Toda drugo vprašanje, o katerem bomo odločali na nedeljskih referendumih, je precej bolj zapleteno. Volivci bomo odločali, ali naj se pravica do denarne socialne pomoči za delovno sposobne ljudi brez objektivnih ovir za delo pogojuje z aktivnim opravljanjem družbeno koristnega dela.
Zagovorniki govorijo o pravičnosti, odgovornosti in ohranjanju delovnih navad, nasprotniki pa opozarjajo na stigmatizacijo najrevnejših, možnost ustvarjanja poceni delovne sile in spreminjanje socialne pomoči v plačilo za delo. Toda obstaja še pomembnejše vprašanje: ali država za ljudi, ki delo neupravičeno zavračajo, danes res nima nobenega mehanizma? Preverili smo zakonodajo – in odgovor je pomemben pred nedeljskim glasovanjem.
V nadaljevanju naše serije o štirih referendumih, ki bodo v nedeljo, 11. oktobra, danes podrobneje preverjamo drugo referendumsko vprašanje. Za razliko od včerajšnjega zakonodajnega referenduma o parlamentarnih preiskavah gre tokrat za posvetovalni referendum, zato rezultat sam po sebi ne bo spremenil veljavnega zakona. Volivci bomo državnemu zboru sporočili, kakšno prihodnjo ureditev podpiramo.
Referendumsko vprašanje se glasi: »Ali ste za to, da se pravica do denarne socialne pomoči za delovno sposobne osebe, ki nimajo objektivnih ovir za delo, pogojuje z njihovim aktivnim opravljanjem družbeno koristnega dela?« Vprašanje je kratko in na prvi pogled zelo jasno. Toda prav tisto, česar v njem ni, je lahko za odločitev enako pomembno kot tisto, kar v njem piše.
ZA ali PROTI – kaj pravzaprav izbiramo?
Če volivec obkroži ZA, izrazi podporo načelu, da bi moral delovno sposoben prejemnik denarne socialne pomoči, ki nima objektivnih ovir za delo, za ohranitev te pravice aktivno opravljati družbeno koristno delo. Če obkroži PROTI, takšnemu dodatnemu pogojevanju denarne socialne pomoči nasprotuje. Pomembno pa je razumeti, da volivci v nedeljo ne bomo odločali o izdelanem zakonu, v katerem bi bila pravila že natančno določena, ampak o splošni politični usmeritvi.
Zato na glasovnici ni odgovora na vrsto zelo konkretnih vprašanj. Ne vemo, koliko ur družbeno koristnega dela bi moral prejemnik opraviti, katera dela bi bila primerna, kdo bi jih zagotavljal in nadzoroval, kako bi bilo urejeno zavarovanje pri delu in po kakšnih merilih bi država ugotavljala, kdo ima »objektivne ovire za delo«. Prav tako ni določeno, kaj bi se zgodilo, če za upravičenca primernega družbeno koristnega dela sploh ne bi bilo. Če bo referendumska usmeritev pozneje prenesena v zakonodajo, bo moral zakonodajalec odgovore na vsa ta vprašanja šele oblikovati.
Najmočnejši argument ZA: zakaj bi nekdo delal, drugi pa prejemal pomoč?
Argument zagovornikov je razumljiv in ga ni smiselno podcenjevati. Če nekdo lahko dela, vendar dalj časa živi od denarne socialne pomoči in brez utemeljenega razloga ne poskuša izboljšati svojega položaja, se človeku, ki vsak dan hodi v službo in s svojim delom ter davki financira tudi socialni sistem, upravičeno zastavlja vprašanje pravičnosti. Zagovorniki zato poudarjajo, da namen družbeno koristnega dela ne bi bil kaznovanje ljudi v stiski, ampak aktiviranje delovno sposobnih upravičencev, ohranjanje njihovih delovnih navad in lažja vrnitev na trg dela.
Takšen argument je politično učinkovit tudi zato, ker temelji na načelu vzajemnosti: skupnost ti pomaga, ko pomoč potrebuješ, ti pa skupnosti po svojih sposobnostih nekaj vrneš. Toda za presojo predloga ni dovolj vprašanje, ali se nam takšno načelo zdi pravično. Preveriti je treba tudi, kaj od prejemnika socialne pomoči zahteva že sedanja ureditev. In prav tukaj postane referendumska razprava precej bolj zapletena.
Ali danes res lahko zavrneš delo in še naprej brez težav prejemaš socialno pomoč?
Odgovor je ne. To je eno najpomembnejših dejstev pri celotnem referendumskem vprašanju. Zakon o socialno varstvenih prejemkih že zdaj določa tako imenovane krivdne razloge. Do denarne socialne pomoči ni upravičena oseba, ki nima dovolj sredstev iz razlogov, na katere je lahko vplivala, zakon pa med drugim upošteva tudi primere, ko posameznik brez utemeljenega razloga zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki bi lahko pripeljale do zaposlitve oziroma izboljšanja njegovega socialnega položaja.
Med krivdnimi razlogi je tudi neizvrševanje dogovora o aktivnem reševanju socialne problematike. Posledice niso zgolj simbolične, saj lahko vplivajo na upravičenost do denarne socialne pomoči oziroma na njen izračun. Tudi sodna praksa kaže primere, ko je bilo pri posamezniku zaradi neizpolnjevanja dogovorjenih aktivnosti ugotovljeno, da obstaja krivdni razlog. Zato predstava, da današnja ureditev človeku omogoča, da preprosto izjavi, da ne bo delal ničesar, država pa mu mora ne glede na njegovo ravnanje še naprej izplačevati socialno pomoč, ni natančen opis veljavnega sistema.
Socialna pomoč že danes ni brezpogojni denar
Pogoji za pridobitev denarne socialne pomoči so precej širši, kot se pogosto sliši v političnih razpravah. Delovno sposobna brezposelna oseba mora biti praviloma prijavljena v ustrezni evidenci Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, izpolnjevati mora dohodkovne in premoženjske pogoje ter aktivno reševati svojo socialno problematiko. Pri odločanju se upoštevajo prihodki, prihranki, premoženje, družinski položaj in morebitni krivdni razlogi.
Že temeljno načelo Zakona o socialno varstvenih prejemkih določa, da je vsakdo po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Državna pomoč je namenjena tistemu, ki si preživetja ne more zagotoviti sam in na svoj položaj ni mogel oziroma ne more ustrezno vplivati. Denarna socialna pomoč torej že po sedanji ureditvi ni zamišljena kot brezpogojni dohodek za človeka, ki se je prostovoljno odločil, da ne bo delal.
Od 1. aprila letos osnovni znesek minimalnega dohodka za samsko odraslo osebo znaša 507,43 evra mesečno. Namen tega denarja ni zagotavljanje udobnega življenjskega standarda, ampak pokrivanje minimalnih življenjskih potreb. Prav zato je bistveno vprašanje referendumskega predloga, ali naj država denar, katerega osnovni namen je preprečiti, da človek ostane brez sredstev za preživetje, dodatno poveže z obveznim opravljanjem dela.
Če postane delo pogoj, kje se konča socialna pomoč in začne zaposlitev?
Družbeno koristno delo samo po sebi ni problematično. Prostovoljstvo, vključevanje v lokalno skupnost ter različni programi socialne in delovne aktivacije lahko človeku pomagajo pri ohranjanju delovnih navad, socialnih stikov in postopni vrnitvi na trg dela. Povsem drugačno vprašanje pa nastane, če zavrnitev takšnega dela pomeni izgubo denarja, namenjenega osnovnemu preživetju. Takrat sodelovanje ni več zgolj prostovoljna aktivacija, ampak postane pogoj za ohranitev socialne pravice.
In prav tukaj referendumsko vprašanje pušča največ praznega prostora. Če bi moral človek delati za 507 evrov mesečne pomoči, bi moral zakon določiti, koliko dela je za ta znesek sorazmerno. Ali bi šlo za nekaj ur na teden ali za bistveno večji obseg? Če bi nekdo redno čistil javne površine, pomagal pri vzdrževanju občinske infrastrukture ali opravljal druga dela, ki jih sicer opravljajo zaposleni, bi se pojavilo vprašanje, kdaj družbeno koristno delo postane običajno delo, za katero bi moral človek prejemati plačo, prispevke, dopust, bolniško odsotnost in pokojninsko dobo.
Enako pomembno je vprašanje odgovornosti. Nekdo bi moral zagotoviti primerna delovna mesta, preveriti usposobljenost ljudi, poskrbeti za varnost pri delu, voditi evidence in presojati upravičene odsotnosti. Če občina ali druga organizacija za posameznika primernega dela ne bi imela, bi moralo biti jasno, da zaradi tega ne more izgubiti sredstev za preživetje. Vse to je mogoče zakonsko urediti, vendar v nedeljo ne bomo glasovali o takšni podrobno izdelani ureditvi.
»Delovno sposoben« še ne pomeni človeka brez težav
Posebej občutljiv je izraz »delovno sposobne osebe, ki nimajo objektivnih ovir za delo«. Med popolnoma zdravim človekom, ki zavrača vsako ponujeno delo, in osebo, ki je formalno razglašena za nezmožno za delo, obstaja zelo široka skupina ljudi. Dolgotrajno brezposelni se lahko spopadajo z nizko izobrazbo, starostjo, zadolženostjo, neurejenim bivanjem, skrbjo za družinske člane, psihosocialnimi težavami, preteklimi odvisnostmi ali zdravstvenimi omejitvami, ki še ne pomenijo formalno priznane nezmožnosti za delo.
Zato oznaka »delovno sposoben« sama po sebi še ne pomeni »brez težav zaposljiv«. Če bi država socialno pomoč vezala na obvezno delo, bi bilo izjemno pomembno, kdo bi presojal objektivne ovire in kako široko bi jih razumel. Slabo postavljena merila bi lahko sistem, namenjen sankcioniranju tistih, ki delo brez razloga zavračajo, razširila tudi na ljudi, katerih ovire so resnične, vendar jih je bistveno težje dokazati z enim zdravniškim potrdilom ali odločbo.
Bi lahko dobili poceni delovno silo namesto novih zaposlitev?
Naslednji pomemben pomislek ne zadeva samo prejemnikov socialne pomoči, ampak tudi ljudi, ki so zaposleni. Če bi večje število upravičencev začelo opravljati družbeno koristna dela, bi moral zakon zelo jasno preprečiti, da bi takšno delo nadomeščalo redna delovna mesta. V nasprotnem primeru bi lahko nastal precej nenavaden sistem: človek bi opravljal delo, ki ga nekdo drug opravlja v rednem delovnem razmerju, vendar bi namesto plače prejemal socialno pomoč.
Če občina denimo vsak dan potrebuje človeka za čiščenje parka, vzdrževanje zelenic ali druga redna opravila, je upravičeno vprašanje, ali gre še za družbeno koristno aktivacijo ali pa v resnici obstaja potreba po delovnem mestu. Takšna ureditev bi brez dovolj strogih varovalk lahko ustvarila celo napačno spodbudo za javne ustanove ali druge izvajalce, da del nalog opravijo s prejemniki socialnih transferjev namesto z dodatnimi zaposlenimi. Ukrep, predstavljen kot spodbujanje dela, tako ne bi smel postati način zmanjševanja potrebe po plačanem delu.
Država instrumente za aktivacijo že ima
To ne pomeni, da je sedanji sistem popoln ali da v njem ni zlorab. Pomeni pa, da pri odločanju ne začenjamo na praznem listu papirja. Brezposelni imajo že danes obveznosti do Zavoda za zaposlovanje, sistem socialnih transferjev pozna krivdne razloge, obstajajo različni programi aktivne politike zaposlovanja, socialne aktivacije in javnih del, zakonodaja pa omogoča sankcioniranje posameznikov, ki brez upravičenega razloga ne izpolnjujejo dogovorjenih obveznosti.
Zato bi bil za presojo potrebe po novem ukrepu izjemno pomemben še en podatek: koliko ljudi v Sloveniji je dejansko sposobnih delati, nima objektivnih ovir, brez upravičenega razloga zavrača aktivnosti za zaposlitev in kljub temu dolgoročno prejema denarno socialno pomoč? Skupno število vseh prejemnikov tega odgovora ne daje. Če želimo spreminjati socialni sistem zaradi določene skupine, bi bilo smiselno najprej natančno vedeti, kako velika ta skupina sploh je in zakaj obstoječi mehanizmi pri njej ne delujejo.
68.000 prejemnikov ni 68.000 ljudi, ki nočejo delati
V javni razpravi se pojavlja podatek o nekaj več kot 68.000 prejemnikih denarne socialne pomoči julija letos, vendar te številke ni mogoče enačiti s številom delovno sposobnih ljudi, ki bi lahko delali, pa tega nočejo. Med prejemniki so ljudje v različnih življenjskih položajih, zakonodaja pa razlikuje med delovno sposobnimi, nezaposljivimi, nezmožnimi za delo in drugimi kategorijami. Tudi višina pomoči ni za vse enaka, saj je odvisna od sestave gospodinjstva, prihodkov in drugih okoliščin.
Uporaba skupnega števila prejemnikov kot dokaza, koliko ljudi »živi od države, čeprav bi lahko delali«, bi bila zato zavajajoča. Če je namen referendumskega predloga doseči predvsem ljudi, ki lahko delajo, pa tega brez utemeljenega razloga nočejo, bi morali razpravljati o podatkih prav za to skupino. Brez njih je težko vedeti, ali rešujemo velik sistemski problem ali politično zelo odmeven, vendar številčno bistveno manjši pojav.
Občutek nepravičnosti je resničen – toda ali predlog rešuje pravi problem?
Ni težko razumeti zaposlenega človeka z nizko plačo, ki vstaja zgodaj, dela polni delovni čas in konec meseca komaj poravna stroške, nato pa dobi občutek, da nekdo drug delo zavrača in kljub temu prejema pomoč države. Tak občutek nepravičnosti je legitimen in socialni sistem mora biti zasnovan tako, da solidarnost ne postane izgovor za zavračanje vsake osebne odgovornosti.
Toda prav zato je pomembno ločiti med občutkom in dejansko zakonodajo. Država že danes od delovno sposobnih brezposelnih zahteva aktivnost in pozna posledice neupravičenega zavračanja obveznosti. Nedeljsko vprašanje zato v resnici ni: »Ali naj nekdo, ki noče delati, neomejeno prejema socialno pomoč?« Če bi bilo vprašanje tako zastavljeno, bi bila odločitev bistveno preprostejša. V resnici odločamo o tem, ali naj se ob že obstoječih pogojih in sankcijah uvede še novo načelo, po katerem bi bila pravica do minimalnih sredstev za preživetje vezana na aktivno opravljanje družbeno koristnega dela.
Kaj pomeni PROTI in kaj ZA?
Glas PROTI ne pomeni podpore zlorabam socialnega sistema in ne pomeni, da delovno sposobnemu človeku ni treba iskati zaposlitve. Te obveznosti obstajajo že danes. Pomeni nasprotovanje dodatnemu pogoju, po katerem bi bilo prejemanje denarne socialne pomoči vezano na aktivno opravljanje družbeno koristnega dela. Med argumenti za takšno odločitev so predvsem že obstoječi mehanizmi aktivacije in sankcioniranja, nedorečenost prihodnje izvedbe, nevarnost poseganja v minimum za preživetje ter potreba po jasnih varovalkah, da družbeno koristno delo ne bi nadomeščalo rednih zaposlitev.
Glas ZA pomeni podporo političnemu načelu, da mora delovno sposoben človek brez objektivnih ovir za delo v zameno za denarno socialno pomoč aktivno prispevati skupnosti. Zagovorniki v tem vidijo večjo pravičnost do zaposlenih in davkoplačevalcev, spodbujanje odgovornosti ter način, kako dolgotrajno brezposelne ohranjati aktivne. Ker gre za posvetovalni referendum, pa bi morala konkretna zakonodaja – če bi politika sledila takšnemu izidu – šele določiti, kako bi sistem dejansko deloval in katere varovalke bi vseboval.
Preden obkrožimo, je vredno poznati tudi vprašanje, ki ga na glasovnici ni
Razpravo je najlažje skrčiti na dve karikaturi: na eni strani naj bi bili »lenuhi, ki živijo na račun države«, na drugi »brezčutna država, ki reveže sili delati za drobiž«. Resničnost socialnega sistema je bistveno bolj zapletena.
Solidarnost ne pomeni pravice do tega, da človek brez razloga zavrača vsako možnost za izboljšanje svojega položaja, vendar tudi revščina sama po sebi ne dokazuje nepripravljenosti za delo.
In prav zato se pred nedeljskim glasovanjem postavlja vprašanje, ki ga na glasovnici ne bomo našli: če država že danes lahko ukrepa proti ljudem, ki brez upravičenega razloga zavračajo aktivnosti, ki bi jih lahko pripeljale do zaposlitve, ali potrebujemo nov pogoj za vse, ki bi sodili v predlagano kategorijo – ali bi morala država najprej dosledneje uporabiti instrumente, ki jih že ima?
Na to vprašanje mora vsak volivec odgovoriti sam.
Jutri bomo v tretjem delu naše referendumske serije preverili lokalno volilno pravico tujcev. Kdo lahko danes voli župana in občinski svet, kdo bi po predlagani spremembi to pravico izgubil in predvsem – koliko ljudi bi sprememba dejansko prizadela?
Spletno uredništvo
