Evropska rudarjenja: Med zelenim prehodom in krizo vodnih virov

Evropska komisija se je znašla v središču polemik zaradi načrtov za pospešeno odpiranje novih rudnikov, ki bi zadovoljili naraščajoče potrebe po kritičnih mineralih. Po podatkih nove analize organizacije Watershed Investigations je več kot polovica izmed 33 novih ali razširjenih rudnikov, ki jih Evropska komisija obravnava kot strateške projekte, lociranih na območjih, ki so v zadnjih dveh desetletjih doživljala izrazito izsuševanje.

Poleg tega skoraj polovica teh rudnikov leži na območjih, ki so v zadnjih mesecih doživela sušne razmere, četrtina pa na območjih, ki jih evropske institucije že danes uvrščajo med vodno najbolj obremenjene. To odpira temeljno vprašanje, kako uravnotežiti zeleni prehod in zaščito vse bolj omejenih vodnih virov, poroča Guardian.

Kritična potreba po mineralih

Evropska komisija je letos določila 47 strateških projektov, med katerimi je kar 33 rudnikov. Ti projekti so deležni hitrejše obravnave pri pridobivanju dovoljenj, politične podpore in v nekaterih primerih celo evropskega financiranja.

Povpraševanje po kritičnih mineralih, kot so grafit, litij in kobalt, se je od leta 2010 potrojilo. Zaradi razvoja umetne inteligence, baterij, električnih vozil, vetrnih elektrarn in obrambne industrije naj bi se do leta 2030 ponovno več kot podvojilo. Do leta 2050 naj bi se potrebe po teh mineralih povečale za skoraj 500 odstotkov v primerjavi z letom 2020.

Evropska unija si želi zmanjšati odvisnost od uvoza in razviti lastne vire. Vendar se tu pojavi problem, saj je rudarstvo ena najbolj vodno intenzivnih industrij. Voda je potrebna za predelavo rude, zatiranje prahu, upravljanje odpadkov in izčrpavanje rudniških jam.

Vodni izzivi na jugu Evrope

Šest izmed strateških rudnikov je načrtovanih v najbolj vodno obremenjenih delih Španije, dodatni projekti pa nastajajo tudi na Portugalskem in v Grčiji. Te tri države so že sedaj med desetimi evropskimi državami z največjimi težavami zaradi pomanjkanja vode.

Leta 2024 je morala Katalonija zaradi najhujše suše v zgodovini razglasiti izredne razmere, v Andaluziji so uvedli omejitve porabe vode, na Portugalskem pa je bilo leta 2022 kar 96 odstotkov ozemlja prizadetega zaradi hude ali izjemne suše.

Ta dejstva sprožajo zaskrbljenost pri okoljevarstvenikih in širši javnosti.

Pravno zaledje in okoljske skrbi

Posebno skrb med okoljevarstveniki povzroča načrt Evropske komisije za prenovo okvirne vodne direktive, ki je eden najpomembnejših evropskih zakonov za zaščito rek, podtalnice in mokrišč. Spremembe naj bi zmanjšale birokratske ovire in olajšale dostop do strateških mineralov.

Evropsko rudarsko združenje Euromines si že dlje časa prizadeva za te spremembe, zlasti za daljše roke za doseganje ciljev glede kakovosti voda, večjo pravno predvidljivost in spremembe pri izvajanju načela, da se stanje vodnih teles ne sme poslabšati.

Okoljske organizacije opozarjajo, da bi takšne spremembe lahko pomembno oslabile varovalke, ki danes ščitijo evropske vodne vire.

Kritični glasovi

Med najostrejšimi kritiki je direktor Inštituta Združenih narodov za vodo, okolje in zdravje, Kaveh Madani. Po njegovem mnenju so sedanje zaščite že zdaj precej šibke in polne vrzeli.

“Pospeševanje rudarskih projektov na vodno obremenjenih območjih z rahljanjem okoljskih varovalk je oblika ruske rulete,” opozarja Madani.

Po njegovih besedah lahko projekt kratkoročno zdi gospodarsko koristen, vendar lahko ena sama večja napaka povzroči dolgoročno škodo ljudem, rekam, podtalnici in ekosistemom.

“Posledice so lahko trajne ali celo nepopravljive,” dodaja.

Evropska komisija in rudarska podjetja

Evropska komisija zavrača kritike. Poudarja, da so vse strateške projekte pregledali neodvisni strokovnjaki in da bodo morali še naprej spoštovati evropsko okoljsko zakonodajo. Tudi rudarska podjetja poudarjajo, da uporabljajo zaprte sisteme kroženja vode, izvajajo monitoring in pripravljajo okoljske študije, ki naj bi zmanjšale tveganja. Vendar okoljevarstveniki opozarjajo, da vprašanje ni le tehnologija, temveč predvsem lokacija.

Evropa se zato sooča s paradoksom zelenega prehoda. Za proizvodnjo baterij, sončnih panelov, umetne inteligence in električnih vozil potrebuje vedno več kritičnih mineralov. Za njihovo pridobivanje pa potrebuje ogromne količine vode – dobrine, ki je na jugu Evrope vse manj.

Spletno uredništvo