Razkritja iz Vatikana: Nova odkritja o Veroniki Deseniški

V zgodovini slovenskega prostora le redka imena tako vztrajno prehajajo med dejstvi in legendami kot Veronika Deseniška in Friderik II. Celjski. Mlada ženska nejasnega plemiškega rodu in dedič ene najmočnejših rodbin srednje Evrope sta ljubimca, ki sta presežka svojega časa. Njuna zgodba je preplet političnih spletk, osebnih tragedij, cerkveno-sodniških zaslišanj in nenavadno trdovratne naklonjenosti.

Ta zgodba je že stoletja tema ljudskega izročila in umetnosti, sedaj pa dobiva nove razsežnosti zahvaljujoč arhivskim dokumentom iz Vatikana. Ali Veronika res počiva v kraju, kjer si je tudi Friderik želel počivati? Kdo je bila Veronika Deseniška in zakaj je njuna ljubezen postala simbol večne ljubezni že 600 let?

Ljubezenska zgodba v dolini Gračnice

Dolina Gračnice je prostor, kjer čas teče počasneje. Med gostimi gozdovi in kamnitimi ostanki kartuzijanskega samostana v Jurkloštru se je morda pred šestimi stoletji odvijala ljubezenska zgodba, ki še danes buri domišljijo. Zgodba o Veroniki Deseniški in Frideriku II. Celjskem, zaljubljencih, ki sta se odločila ljubiti kljub pravilom, družbenim pričakovanjem in političnim težnjam.

Razkritja iz Vatikana

Pred kratkim so v vatikanskih arhivih odkrili dokument, ki ga je v Vatikan poslal Friderik II. manj kot desetletje po Veronikini smrti. V njem prosi, da ga po smrti pokopljejo v kapeli kartuzijanskega samostana v Jurkloštru, kjer naj bi bila pokopana tudi Veronika.

“In je prosil, naj ga po smrti pokopljejo prav v kapeli kartuzijanskega samostana v Jurkloštru. Navedel je točno določeno mesto. Ta intimna želja Friderika se zdi kot prepričljiv argument v prid tezi, da je zato želel biti pokopan prav v tej kapeli, ker je dal sem prekopati svojo ljubljeno Veroniko, kamor jo je prenesel iz Braslovč nekaj let po tem, ko so jo pokopali,”

razlaga predstojnica Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta Mija Oter Gorenčič, ki upa, da se bodo kmalu lotili tudi arheoloških izkopavanj.

“Če odkrijemo žensko okostje, potem lahko skoraj stoodstotno potrdimo, da gre za Veroniko. Na ozemlju samostana se pač žensk ni pokopavalo.”

Veronikina resnična identiteta

Zgodba Veronike in Friderika ostaja preplet dejstev in legend. Pater dr. Karel Gržan je prvi, ki je javno postavil hipotezo, da sta se zaljubljenca skrivala v Jurkloštru, vendar za to ni neposrednih zgodovinskih dokazov. Eden najnovejših prebojev v raziskovanju je teza, da Veronika ni bila preprosta Zagorka, temveč vojvodinja iz nižjega plemstva.

“Imamo ohranjeno lastniško gradivo, zapis iz junija leta 1425, kjer je Friderik preko svojega odposlanca zaprosil beneško republiko za podelitev zatočišča, azila. Ker Herman grozi njemu in njegovi soprogi. Torej lahko domnevamo, da sta bila tistega leta Friderik in Veronika že poročena,”

pojasnjuje mag. Damir Žerič, višji kustos Pokrajinskega muzeja Celje.

Tragična usoda ljubezni

Celjski grofi so svoj vzpon gradili s premišljenimi poročnimi zvezami. Veronikin prihod v življenje Friderika je sprožil pravi politični vihar. Friderikov oče, Herman II. Celjski, je zgodbo vzel v svoje roke. Porušil je grad Fridrihštajn, kjer sta zaljubljenca našla zatočišče, Friderika je zaprl, Veroniki pa sodil zaradi čarovništva. Čeprav je bila oproščena, je bila njena usoda zapečatena: po ukazu Hermana sta jo viteza utopila v lesenem čebru.

Večna ljubezen

Po Veronikini smrti se Friderik nikoli več ni poročil. Po nekaterih virih naj bi si v bližini kartuzije zgradil prebivališče in daroval številne darove v njen spomin. Zgodba še danes privablja obiskovalce in raziskovalce. Janko Cesar, direktor Zavoda Odon Jurklošter, je prepričan, da zgodba o ljubezni privlači ljudi, ker je polna skrivnostnosti in čustev.

“Ta zgodba je ravno prav skrivnostna, tragična, dramatična in ima elemente neke brezpogojne ljubezni. Tudi zato je tako privlačna,”

meni Špela Hribernik, ki se rada prelevi v vlogo Veronike Deseniške za obiskovalce.

Ljubezen kot izbira

Čeprav ne poznamo vseh dejstev, je jasno, da je njuna ljubezen preživela stoletja. Ne zato, ker bi bila popolna, temveč zato, ker je bila človeška. Bila je kratkega veka, a polna strasti, ki jo ljudje včasih zaman iščemo. Prava ljubezen je izbira, ne samo romantičen sen. In morda z neslišnim šepetom podobne modrosti danes vsakemu, ki želi prisluhniti, šepeta ženska, ki je zaupala, ljubila in kljub smrti dosegla večnost.

Spletno uredništvo Naša Ljubljana