Vlada je sprejela spremembe pravil sodelovanja med policijo in državnim tožilstvom, ki so že sprožile oster odziv državnih tožilcev. Med najbolj spornimi novostmi je omejitev obveznih navodil tožilcev pri odločanju o trajanju policijskega pridržanja. Pravosodni minister Franci Matoz zagotavlja, da želi vlada izboljšati učinkovitost postopkov, zagotoviti sledljivost odločitev in jasneje določiti odgovornost posameznih institucij.
Društvo državnih tožilcev Slovenije pa opozarja, da spremembe posegajo v zakonsko določeno razmerje med policijo in tožilstvom ter da je uredba po njihovi oceni nezakonita. V ospredju tako ni zgolj vprašanje, kdo mora komu poslati pisno navodilo, temveč tudi, kdo nadzira izvajanje prisilnih ukrepov in kako je zagotovljeno varstvo pravic posameznika.
Vlada posegla v občutljivo razmerje med dvema institucijama
Vlada je 15. oktobra sprejela spremembe uredbe o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih pristojnih organov pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj. Predpis je bil v Uradnem listu objavljen 19. oktobra, veljati pa bo začel 3. novembra 2026. Gre za spremembe pravil, ki določajo, kako si policija in tožilstvo izmenjujeta informacije, kako poteka usmerjanje predkazenskih postopkov ter kakšne so obveznosti posameznih institucij pri sprejemanju pomembnih odločitev.
Na prvi pogled gre za organizacijska in postopkovna vprašanja, ki jih večina državljanov pri vsakodnevnem življenju ne opazi. Toda pravila sodelovanja med policijo in tožilstvom imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju zakonitosti kazenskih postopkov. Policija je pristojna za odkrivanje kaznivih dejanj, zbiranje obvestil in izvajanje zakonsko določenih ukrepov, državno tožilstvo pa odloča o kazenskem pregonu ter ima pomembno vlogo pri usmerjanju predkazenskih postopkov.
Sodelovanje med institucijama mora biti učinkovito, vendar tudi jasno pravno urejeno. Če pristojnosti niso dovolj natančno razmejene ali če se pojavijo različne razlage predpisov, lahko to vpliva na potek preiskav, odgovornost za sprejete odločitve in varstvo človekovih pravic. Prav zato je pomembno, da so spremembe takšnih pravil pravno utemeljene in da ne ustvarjajo dodatnih nejasnosti.
Vlada poudarja potrebo po učinkovitejšem delovanju, državni tožilci pa opozarjajo, da so njihove pristojnosti že določene z Zakonom o kazenskem postopku. Spor tako odpira vprašanje, ali nova uredba zgolj natančneje ureja sodelovanje ali pa posega v razmerje, ki ga lahko spreminja samo zakonodajalec.
Največ polemik zaradi pridržanja osumljencev
Ena najpomembnejših sprememb zadeva obvezna navodila državnega tožilca pri odvzemu prostosti. Po novi ureditvi bodo obvezna navodila tožilca glede ukrepov ob odvzemu prostosti izrecno izvzemala odločanje o času trajanja policijskega pridržanja po drugem odstavku 157. člena Zakona o kazenskem postopku.
To pomeni, da državni tožilec policiji glede trajanja takšnega pridržanja ne bo mogel dajati obveznih navodil na enak način kot doslej. Prav ta sprememba je sprožila vprašanje, ali bo policija pri odločanju o nadaljevanju pridržanja pridobila več samostojnosti, tožilstvo pa izgubilo del vpliva na ravnanje v predkazenskem postopku.
Policija lahko pod zakonsko določenimi pogoji osumljencu odvzame prostost in ga pridrži največ 48 ur. Toda to ne pomeni, da lahko vsakogar avtomatično zadrži za celotno obdobje. Pridržanje mora biti ves čas zakonito, potrebno in utemeljeno, oseba pa ima tudi pravico do pravnega varstva.
Prav zato je razmerje med policijo in tožilstvom pri takšnih odločitvah občutljivo. Policisti so pogosto prvi na kraju dogodka, zbirajo informacije in presojajo okoliščine, državni tožilci pa imajo pomembno vlogo pri ocenjevanju pravne podlage za nadaljnji kazenski pregon. Njihove odločitve se lahko razlikujejo, saj vsak organ opravlja svojo nalogo.
Vprašanje ni, ali bi morala policija imeti dovolj pooblastil za učinkovito preiskovanje kaznivih dejanj. Ta pooblastila že ima in jih mora izvajati v skladu z zakonom. Pomembnejše je, kako zagotoviti, da se ob različnih strokovnih ocenah odločitve sprejemajo zakonito, pravočasno in ob jasni odgovornosti.
Ali lahko uredba spreminja pristojnosti, ki jih določa zakon?
Društvo državnih tožilcev Slovenije je do sprememb izrazito kritično. V svojem odzivu je poudarilo, da sodelovanje s policijo ocenjuje kot korektno in na zelo visoki ravni, morebitna nesoglasja pa po njihovih navedbah rešujejo konstruktivno. Ob tem so opozorili, da so vloga državnega tožilca v predkazenskem postopku in njegove pristojnosti v razmerju do policije jasno določene z Zakonom o kazenskem postopku.
Njihov osrednji očitek je pravne narave. Menijo namreč, da je sprememba nepotrebna in da je z vidika hierarhije pravnih aktov v očitnem nasprotju z zakonom. Zato uredbo ocenjujejo kot nezakonito.
Takšno opozorilo je treba obravnavati resno, vendar hkrati poudariti, da gre za pravno stališče društva državnih tožilcev, ne za pravnomočno ugotovitev pristojnega sodišča. O morebitni nezakonitosti oziroma neskladnosti podzakonskega predpisa bi lahko dokončno odločali pristojni organi v ustreznem postopku.
V slovenskem pravnem sistemu mora biti uredba skladna z ustavo in zakoni. Vlada lahko s podzakonskimi predpisi podrobneje ureja izvajanje zakonov, ne more pa samostojno spreminjati zakonsko določenih pristojnosti ali ustvarjati novih pooblastil, za katera nima ustrezne zakonske podlage.
Prav zato je pomembno vprašanje, ali nova uredba zgolj pojasnjuje razmejitev odgovornosti ali dejansko spreminja položaj državnega tožilca v predkazenskem postopku. Če gre za prvo, mora vlada jasno pojasniti pravno podlago. Če pa sprememba posega v zakonsko ureditev, se odpira vprašanje, zakaj ni bila pripravljena sprememba zakona in izvedena širša parlamentarna razprava.
Tožilci bodo morali navodila posredovati hitreje
Spremembe ne zadevajo samo pridržanja osumljencev, temveč tudi vsakodnevno komunikacijo med policijo in državnim tožilstvom. Med novostmi je skrajšanje določenega roka za posredovanje navodil s petih na tri dni. Če bo državni tožilec obvezno navodilo glede ukrepov ob odvzemu prostosti podal ustno, bo moral najpozneje v dvanajstih urah sestaviti uradni zaznamek in ga nemudoma posredovati policiji.
Nova ureditev predvideva tudi spremembe pri zaprosilih za strokovna mnenja in pri pisnem dokumentiranju posameznih odločitev. Namen takšnih pravil je po pojasnilih ministrstva zagotoviti večjo preglednost in sledljivost postopkov.
Načeloma je zahteva po dokumentiranju odločitev razumljiva. Pri kazenskih postopkih, še posebej kadar gre za posege v osebno svobodo, mora biti mogoče naknadno preveriti, kdo je odločitev sprejel, na kakšni podlagi in kdaj. Takšna sledljivost je pomembna za nadzor nad zakonitostjo dela vseh vpletenih organov.
Toda hkrati se odpira vprašanje, ali bodo dodatne formalne obveznosti dejansko izboljšale kakovost postopkov. Če bodo tožilci več časa namenjali pripravi zaznamkov in administrativnemu evidentiranju že sprejetih odločitev, lahko to vpliva tudi na razpoložljivi čas za vsebinsko obravnavo kazenskih zadev.
Pri tem ni odločilno zgolj število dokumentov, temveč njihova uporabnost. Pisna sled je lahko pomembno jamstvo odgovornosti, vendar sama po sebi še ne zagotavlja, da je bila odločitev pravilna ali da je bil postopek izveden učinkovito.
Minister Matoz zavrača očitke o obračunavanju s tožilstvom
Pravosodni minister Franci Matoz je v oddaji 24UR ZVEČER zavrnil očitke, da gre pri spremembah za obračunavanje s tožilstvom. Po njegovih besedah policija in tožilstvo dobro sodelujeta, namen nove ureditve pa je predvsem izboljšanje obveščenosti javnosti in jasnejša odgovornost za sprejete odločitve.
Minister je opozoril na primere, ko naj bi tožilstvo policiji ustno naročilo izpustitev osumljencev, policija pa je bila pozneje deležna kritik zaradi takšne odločitve. Po njegovem mnenju je zato pomembno, da je mogoče jasno ugotoviti, kdo je sprejel posamezno odločitev in kakšni so bili razlogi zanjo.
Matoz zagotavlja, da spremembe ne bodo povzročile dodatne birokracije. Obveznost priprave uradnega zaznamka predstavlja kot način zagotavljanja sledljivosti, ne kot dodatno administrativno breme. Opozarja tudi na obsežne kazenske ovadbe in primere, v katerih se tožilstvo po opravljenem policijskem delu odloči, da ne bo predlagalo pripora ali nadaljevalo kazenskega pregona.
Njegova pojasnila odpirajo pomembno vprašanje odgovornosti. Če policija in tožilstvo različno ocenita okoliščine primera, mora biti jasno, kdo je odločitev sprejel. Vendar je treba razlikovati med odgovornostjo za odločitev in pravico do njene vsebinske presoje. Dejstvo, da je odločitev zapisana, še ne pomeni, da je bila zakonita ali strokovno pravilna.
Prav tako javna obveščenost ne more biti neomejena. Predkazenski postopki pogosto vključujejo občutljive osebne podatke, še nezaključene preiskave in informacije, katerih prezgodnje razkritje bi lahko škodovalo postopku ali poseglo v pravice osumljencev in drugih oseb. Zato mora biti tudi obveščanje javnosti skladno z zakonskimi omejitvami.
Kdo bo odgovarjal, če bo osumljenec neupravičeno pridržan?
Najpomembnejši vidik nove ureditve je njen morebitni vpliv na pravice posameznikov. Odvzem prostosti je eden najresnejših posegov države v človekove pravice, zato morajo biti pogoji zanj jasno določeni in strogo nadzorovani.
Če policija presodi, da so izpolnjeni pogoji za pridržanje, državni tožilec pa meni drugače, se pojavi vprašanje, kako bo nesoglasje rešeno in kdo bo prevzel odgovornost za nadaljnje ravnanje. Nova uredba omejuje možnost obveznega tožilskega navodila glede trajanja policijskega pridržanja, vendar to ne odpravlja zakonskih pogojev za pridržanje ali pravic pridržane osebe.
Policija torej tudi po začetku veljavnosti uredbe ne bo mogla osumljencev zadrževati brez zakonske podlage. Še vedno bo morala spoštovati pravila Zakona o kazenskem postopku, ustavne pravice posameznika in predpisane možnosti pravnega varstva.
Vendar pravna varovala niso pomembna samo na papirju. Njihova učinkovitost je odvisna tudi od tega, kako hitro in dosledno delujejo v praksi. Če pride do neupravičenega odvzema prostosti, lahko posledice za posameznika nastanejo že pred morebitno poznejšo ugotovitvijo nepravilnosti.
Zato je upravičeno vprašanje, ali nova ureditev zagotavlja dovolj jasno razmejitev odgovornosti v primerih, ko policija in tožilstvo različno ocenita potrebo po nadaljevanju pridržanja. Prav na to bi morala vlada odgovoriti s konkretnimi pravnimi pojasnili, ne zgolj s splošnimi zagotovili o učinkovitejšem delu.
Manj usmerjanja ali jasnejša odgovornost?
Nova uredba spreminja tudi določbo, po kateri je doslej veljalo, da državni tožilec prevzame usmerjanje predkazenskega postopka že s tem, ko ga policija obvesti o kaznivem dejanju. Po novi ureditvi samo obvestilo ne bo več samodejno pomenilo, da je tožilec prevzel usmerjanje postopka.
Pravica državnega tožilca do usmerjanja policije ostaja, spreminja pa se način, kako se takšno usmerjanje vzpostavi oziroma evidentira. Vlada želi s tem pojasniti odgovornost posameznih organov, vendar tožilci opozarjajo na tveganje poseganja v zakonsko določeno razmerje.
Takšna sprememba ima lahko pomembne praktične posledice. Če je jasno, kdaj tožilec prevzame usmerjanje, je lažje določiti odgovornost za nadaljnje odločitve. Po drugi strani pa lahko nejasnosti glede trenutka prevzema usmerjanja povzročijo vprašanja, kdo mora ukrepati v posamezni fazi predkazenskega postopka.
Pri preiskovanju zahtevnejših kaznivih dejanj je sodelovanje med policijo in tožilstvom še posebej pomembno. Preiskave gospodarskega kriminala, korupcije, organiziranega kriminala in drugih kompleksnih kaznivih dejanj pogosto zahtevajo pravočasno pravno presojo dokazov, usklajevanje različnih preiskovalnih dejanj in natančno spoštovanje procesnih pravil.
Zato bo pomembno spremljati, ali bodo spremembe sodelovanje res poenostavile ali pa bodo ustvarile dodatna vprašanja glede pristojnosti in odgovornosti.
Učinkovitost države se ne meri samo po hitrosti postopkov
Vlada spremembe utemeljuje s potrebo po učinkovitejšem delovanju institucij. Toda učinkovitost kazenskega postopka ni odvisna samo od hitrosti izmenjave navodil ali števila pripravljenih uradnih zaznamkov. Pomembni so tudi zakonitost zbranih dokazov, strokovna presoja, spoštovanje pravic osumljencev in sposobnost institucij, da kazenske zadeve uspešno pripeljejo do sodne obravnave.
Hitrejše odločanje je lahko koristno, če pomeni manj nepotrebnega čakanja in boljše sodelovanje med policijo in tožilstvom. Toda pospeševanje postopkov ne sme povzročiti slabše pravne presoje ali zmanjšanja odgovornosti za posege v človekove pravice.
Pri tem je pomembno tudi zaupanje javnosti. Državljani upravičeno pričakujejo, da bodo policija, tožilstvo in sodišča delovali strokovno, zakonito in brez političnih pritiskov. Če med institucijami nastanejo javna nesoglasja glede temeljnih pravil sodelovanja, lahko to zaupanje oslabi.
Prav zato bi bilo pomembno, da vlada in pristojni organi javnosti podrobneje pojasnijo, kako bodo nove določbe delovale v konkretnih primerih. Splošne navedbe o učinkovitosti in preglednosti niso dovolj, kadar spremembe zadevajo odvzem prostosti in usmerjanje kazenskih preiskav.
Pred začetkom veljavnosti ostajajo pomembna vprašanja
Nova uredba bo začela veljati 3. novembra, zato bo mogoče njene dejanske učinke ocenjevati šele po začetku uporabe. Že zdaj pa je jasno, da so spremembe sprožile pomemben strokovni spor med vlado in predstavniki državnega tožilstva.
Na eni strani je argument, da je treba odgovornost za odločitve jasneje določiti in zagotoviti njihovo sledljivost. Na drugi strani je opozorilo, da podzakonski predpis ne sme posegati v zakonsko določene pristojnosti državnih tožilcev. Obe vprašanji sta pomembni, vendar zahtevata natančno pravno presojo.
Od vlade je zato upravičeno pričakovati jasno pojasnilo, zakaj so bile spremembe potrebne, katere konkretne težave naj bi odpravile in kako bo zagotovljeno, da ne bodo vplivale na zakonitost postopkov. Prav tako bi bilo pomembno pojasniti, kako se bodo v praksi reševala nesoglasja med policijo in tožilstvom, predvsem kadar gre za odločanje o osebni svobodi.
Državljanov ne bi smelo zanimati zgolj, ali bo imela pri posamezni odločitvi zadnjo besedo policija ali tožilstvo. Pomembneje je, ali bo odločitev zakonita, strokovno utemeljena in podvržena učinkovitemu nadzoru. Vlada lahko spreminja organizacijska pravila, vendar mora pri tem zagotoviti, da zaradi hitrejših postopkov ne bodo oslabljena pravna jamstva. Prav na tem področju bo morala nova uredba prestati najpomembnejši preizkus.
Spletno uredništvo
