Quantcast
Informer
Spletni posrednik informacij

Smrt dekadentne in izrojene umetnosti-KOLUMNA

0

Sam nisem poznavalec umetnosti. Ne poznam umetniških slogov, smeri, v resnici sem čevljar iz Prešernovega Apela, ki govori o mečih in stegnih. A vseeno mi je v življenju uspelo videti in slišali veliko vrhunske umetnosti, da lahko ne popolnoma laično presojam slovensko kulturno dogajanje. Predvsem pa je moj pogled morda odraz preprostih ljudi, ki na večino kulture gledajo podobno.

To kolumno želim posvetiti proslavi ob kulturnem prazniku, ki je bila letos nekoliko drugačna od tistih, ki smo jih gledali v preteklih letih. Bila je nežna, globoka, čuteča, umetniško dovršena. Zbujala je občutke ponosa, ljubezni do domovine, ljubezni do kulture in umetnosti. Prvič smo lahko slišali celotno Zdravljico, na nacionalni RTV smo na državni proslavi slišali besedo Bog. In prvič po dolgem času so bili ključni del proslave nagrajenci in njihove zgodbe.

 

Tudi nagrajenci sami so ljudje, ki dajejo. Ki se razdajajo. V filmu, na odru, v arhitekturi, glasbi, poeziji, sliki in prozi. So iskalci globljega, čutnega, višjega. Umetniki v pravem pomenu besede, umetniki, ki živijo od svojega dela, umetniki, ki ustvarjajo presežke. Celotna proslava je presegala meje fizičnega, tuzemskega, plehkega, grotesknega. Šla je v metafizično, v dušo in kot ponosnega Slovenca se me je dotaknila. Do solz.

“Visoka” leva kultura
Ne samo zato, ker sem v tistem trenutku začutil povezanost s kulturo, ki presega okvire fizičnega, pač pa tudi zato, ker sem bil presrečen, da po letih izkrivljanja in norčevanja tovrstna kultura, ljubezen in presežnost še živijo. Ne pozabimo, da smo morali leta na slovenski kulturni praznik gledati norčevanje iz Slovenije. Od nasprotnikov osamosvojitve, migrantov, ki so recitirali našo lepo himno v arabščini, do “umetnikov”, ki so se ovijali v žice in izvajali skrajno levičarski aktivizem. In nikoli ni šlo brez kruljenja po denarju. Ni pomembno, koliko denarja se je zmetalo tej “kulturi”, vsako leto so želeli več, več in več. Nenasitna raja odvisnikov od državnega denarja, katerih kultura se je najbolje pokazala prav v tovarni Rog – droge, smeti, ukradena kolesa, levičarska propaganda in zastonjkarsko rentništvo.

rog1

Tone smeti v Rogu. (Foto: MOL)

Takšne kulture država ne potrebuje in je tudi ni dolžna financirati. Se spomnite, ko je nagrado Prešernovega sklada prejela ženska, ki se je noseča slikala s prerezano slovensko zastavo na trebuhu? In tisto, ki je dojila pse (Bog pomagaj človeški dekadenci)? In ti dve sta bili za pretekle odbore višek kulture? Nekaj, kar je presegalo vrednost običajnega umetnika? Vidite, o čem govorim. Letošnji nagrajenci imajo za sabo leta prizadevnega dela, leta odrekanja, leta pisanja, slikanja, ustvarjanja. Ti dve, ki so ju izbrali v času “visoke” leve kulture, pa zasmehujeta državo (v kateri prav tej umetnici ni nič hudega) in promovirata zoofilijo. Pač umetnost levice – dekadenca, propad, smrt, ogabnost.

Žarek normalnosti v morju izrojene kulture
Letos pa žarek upanja. Žarek normalnosti v morju izrojene kulture. Pesmi, ki so dvigovale naš rod skozi stoletja. Poezija, ki je hranila dušo slehernika, in nagrajenci, ki so lahko vsakemu navdih. In seveda z leve že padajo besede, kako brezvezna je bila proslava. Da je bila staromodna in da ni problematizirala podnebnih sprememb in sovražnega govora. In zakaj bi bila taka? Zakaj bi morala biti politično motivirana aktivistična kultura tista, ki kaj pomeni, ko pa že njen opis pove, da ima umetniško vrednost crknjenega konja?

Ljudje kulturo živimo. Vsakokrat ko prižgemo radio. Vsakokrat ko poslušamo koncert, ko beremo knjige, ko gledamo slike. Nekateri poslušajo Bacha, drugi Brahmsa, tretji metal. Eni imajo radi pihalne orkestre, drugi simfonične. Nekateri imajo radi posvetno, drugi sakralno glasbo. Eni imajo rajši impresioniste, drugi kubiste. Enim je arhitekturno všeč Burdž Kalifa, drugim Notre-Dame. A kulturo ljudje živimo, jo uživamo, v njej plavamo.

Nihče ali pa zelo redka manjšina pa živi kulturo posameznikov, ki zapohani sami med sabo razglabljajo o kulturi, sami sebi prirejajo predstave in sami sebi državne proslave. Njihove filme gledajo samo njihovi prijatelji, njihove slike obešajo samo znanci v galerijah, njihova dela so politično motivirana, dolgočasna, umetniško prostaška.
A ni vse tako. Letos, kot sem že zapisal, je umetnost spet pokazala svojo metafizičnost. Svojo v višine segajočo ljubezen do modrosti, do božanskega navdiha. Na tej proslavi in s temi nagrajenci je umrla kultura prostaštva in izrojene umetnosti. Naj sklenem z besedami pesnika: Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski rod!

Aleksander Rant

Izvor/Avtor Nova24.si