Si je tokrat Vrtovec privoščil preveč: Položnice kot vzvod pred referendumom? Vrtovec nižji DDV postavil »v roke državljanov«

Plina za zimo je dovolj, največji dobavitelji imajo potrebne količine zagotovljene, dramatičnih podražitev pa trenutno ne napovedujejo. Kljub temu je minister za infrastrukturo in energetiko Jernej Vrtovec ob začetku kurilne sezone razpravo o tem, koliko bodo gospodinjstva plačevala za energijo, neposredno povezal z zakonom, nad katerim visi referendum. Začasno znižanje DDV na energente je označil za »največji ukrep« države in poudaril, da je ta zdaj »v rokah državljank in državljanov«.

Toda ali je primerno, da politik v času referendumskega postopka stroške ogrevanja postavlja v takšen politični okvir? In ali se položnice državljanov s tem spreminjajo v vzvod, s katerim se jih prepričuje, kako naj odločajo?

Plina je dovolj, velikih podražitev dobavitelji ne napovedujejo

Najprej dejstva. Slovenija po trenutno dostopnih podatkih v novo kurilno sezono ne vstopa pred nevarnostjo, da bi ji zmanjkalo zemeljskega plina. Dobavitelji so že pred današnjim sestankom zagotavljali, da je oskrba stabilna in da imajo potrebne količine za zimo zagotovljene. Energetika Ljubljana je sporočila, da glede zanesljivosti dobav nima težav, Geoplin pa, da svoj nabavni portfelj načrtuje vnaprej in lahko izpolnjuje pogodbene obveznosti tudi v prihajajoči kurilni sezoni.

To seveda ne pomeni, da cene ne morejo nihati. Dobavitelji opozarjajo, da je končna cena odvisna od veleprodajnih trgov, nabavne strategije posameznega podjetja in njegovih pogodb. Toda pomembna razlika je med opozorilom, da so spremembe cen mogoče, in napovedjo velikega cenovnega udara. Takšnega udara največji dobavitelji trenutno ne napovedujejo.

Prav zaradi tega Vrtovčeve besede o razvojnem zakonu dobijo dodatno politično težo.

»Največji ukrep« naj bi bil v rokah državljanov

Razvojni zakon med drugim vsebuje davčne spremembe, povezane z energenti. Vrtovec je prav možnost nižjega DDV izpostavil kot najpomembnejši ukrep države za zmanjševanje stroškov gospodinjstev.

Samo po sebi ni nič spornega v tem, da minister ljudem razloži, kaj določen zakon prinaša. Problematično vprašanje se pojavi, ko se pomoč pri plačevanju osnovnih življenjskih stroškov začne povezovati z referendumskim odločanjem.

Sindikati so namreč že zbrali dovolj podpisov za referendum o interventnem zakonu. Do 23. septembra so jih zbrali 40.960, s čimer so presegli zakonsko zahtevanih 40.000 podpisov, zbiranje pa se nadaljuje do 5. oktobra. Zakon je torej predmet povsem konkretnega referendumskega spora.

V takšnih okoliščinah ministrova formulacija, da je največji ukrep za nižje stroške energije zdaj »v rokah državljank in državljanov«, ne zveni več zgolj kot tehnična razlaga davčne politike. Postavlja namreč neposredno povezavo med odločitvijo volivcev in njihovimi prihodnjimi položnicami.

Je to informiranje ali politično pogojevanje?

Prav tu se odpira bistveno vprašanje.

Politik lahko zagovarja zakon. Lahko pojasnjuje njegove prednosti, predstavlja izračune in opozarja, kaj bi se zgodilo, če zakon ne bi začel veljati. Toda državljani morajo na referendumu odločati svobodno in na podlagi celotne vsebine zakona – ne zgolj na podlagi enega ukrepa, ki neposredno posega v njihov družinski proračun.

Razvojni zakon namreč še zdaleč ni samo zakon o nižjem DDV na energente. Posega v številna področja, od davkov in normiranih samostojnih podjetnikov do zdravstva, pokojnin, dolgotrajne oskrbe in obdavčitve najemnin. Sindikati mu nasprotujejo prav zaradi širših posledic za javne finance in javne storitve, medtem ko predlagatelji trdijo, da zmanjšuje davčne obremenitve in izboljšuje konkurenčnost gospodarstva.

Volivec torej na morebitnem referendumu ne bo odločal samo o tem, ali želi cenejše ogrevanje. Odločal bo o celotnem zakonu.

In prav zato je politično občutljivo, kadar se v ospredje postavi sporočilo, ki ga je mogoče razumeti zelo preprosto: če želite nižje položnice, mora zakon obstati.

Položnica je za marsikoga precej močnejši argument kot politični program

Cena ogrevanja ni abstraktno politično vprašanje. Za gospodinjstvo, ki mora vsak mesec razmišljati, koliko denarja mu bo ostalo po plačilu položnic, je lahko razlika nekaj deset evrov zelo pomembna.

Prav zato morajo biti politiki pri takšnih sporočilih še posebej previdni.

Če minister predstavi natančen izračun in pove, koliko bi določena sprememba DDV prihranila gospodinjstvu, je to informacija. Če pa se ob negotovosti pred zimo ustvari vtis, da je pomoč države odvisna predvsem od tega, kako bodo državljani odločali v referendumskem postopku, se lahko upravičeno pojavi vprašanje političnega pogojevanja.

Državljani namreč niso samo volivci, ki jih želi neka stran prepričati. So tudi davkoplačevalci, ki financirajo državo in od nje pričakujejo ukrepanje v energetski krizi ne glede na to, kako glasujejo.

Še pomembneje: država ima tudi druge možnosti

Vlada je v zadnjih tednih sama pokazala, da lahko na cene energentov vpliva tudi z drugimi instrumenti. Septembra je denimo spremenila način oblikovanja reguliranih cen pogonskih goriv in ocenila, da bo ukrep rast cene dizla ublažil za približno sedem centov na liter. Vrtovec je ob tem dejal, da bo država uporabila vse možnosti, ki jih ima na voljo, da bi omejila posledice visokih cen za ljudi in gospodarstvo.

Vlada preučuje tudi energetske bone oziroma druge oblike pomoči gospodinjstvom in podjetjem. Odločitev o njih še ni sprejeta, vendar že samo dejstvo, da jih obravnava, kaže, da referendum o razvojnem zakonu ni edina pot, po kateri lahko država pomaga prebivalstvu pri visokih stroških energije.

To je pomemben del zgodbe, ki ga državljani potrebujejo za celotno sliko.

Če obstajajo uredbe, regulacija cen, energetski boni, neposredne pomoči in drugi davčni instrumenti, potem je težko ustvarjati vtis, da je usoda položnic odvisna od ene same referendumske odločitve.

Sindikati so podpise že zbrali

Referendumska grožnja pri zakonu medtem ni več teoretična. Sindikalne centrale so zahtevano mejo 40.000 podpisov presegle že pred iztekom roka. Po njihovih navedbah so jih do 23. septembra zbrale 40.960, zbiranje pa bo potekalo do 5. oktobra.

Sindikati trdijo, da zakon zmanjšuje javnofinančne prihodke in bi lahko negativno vplival na financiranje zdravstva, šolstva, socialnega varstva, dolgotrajne oskrbe in drugih javnih storitev. Predlagatelji zakona temu nasprotujejo in poudarjajo razbremenitev prebivalstva ter gospodarstva.

To je politični spor, o katerem imajo državljani pravico odločati.

Toda odločitev bi morala temeljiti na presoji celotnega zakona, njegovih koristi, stroškov in posledic – ne na strahu pred tem, koliko bo pozimi stal radiator.

Kje je meja?

Vrtovec ni rekel, da bo vlada ljudem, ki zakona ne podprejo, namerno zvišala položnice. Takšna trditev bi bila napačna. Prav tako ni mogoče njegove izjave pravno označiti za izsiljevanje.

Toda njegove besede odpirajo povsem legitimno vprašanje politične odgovornosti.

Ali je primerno, da minister tik pred možnim referendumom nižje stroške energije predstavlja kot nekaj, kar je zdaj »v rokah državljank in državljanov«, če ima država tudi druge možnosti za pomoč prebivalstvu?

Še posebej, ko dobavitelji hkrati sporočajo, da je plina dovolj in da dramatičnih podražitev trenutno ne pričakujejo.

Referendum je namenjen temu, da državljani presodijo zakon. Vlada in opozicija imata pravico predstavljati svoje argumente, sindikati svoje, na koncu pa odločajo volivci.

Položnice za ogrevanje pa so za številne družine vprašanje osnovne socialne varnosti. Zato je toliko pomembneje, da ne postanejo politični vzvod, s katerim se ljudi usmerja k želenemu referendumskemu odgovoru.

Spletno uredništvo