Saj ni res, pa je! Ljubljanske Žale vnuku preprečile zadnje slovo, ker niso želele posredovati informacije o babičinem pogrebu. Razlog je naravnost neverjeten!

Predstavljajte si, da vam umre babica, od katere se želite še zadnjič posloviti, vendar vam na pokopališču nočejo povedati niti tega, kdaj in kje bo pokopana. Ne zato, ker bi pokojna tako želela, temveč zato, ker pogreb plačuje občina. Prav to se je zgodilo v Ljubljani, kjer je Javno podjetje Žale vnuku zavrnilo informacije o pogrebu njegove babice.

Primer je moral urgentno obravnavati celo Varuh človekovih pravic, ki je ugotovil kršitev ustavno varovanih pravic.

Še bolj osupljivo pa je njegovo odkritje, da pogodba med Mestno občino Ljubljana in Žalami za občinske pogrebe predvideva anonimnost brez ustrezne zakonske podlage.

Želel se je le posloviti od babice, a naletel na zaprta vrata

Smrt bližnjega človeka je že sama po sebi težka preizkušnja. Zadnje slovo je za mnoge eden najpomembnejših trenutkov žalovanja, priložnost, da se pokojniku poklonijo in se od njega poslovijo. Toda za vnuka iz Ljubljane se je želja po povsem običajnem in dostojnem slovesu od babice spremenila v nepričakovan spopad z občinsko birokracijo.

Kot je razvidno iz primera, ki ga je 13. oktobra 2026 objavil Varuh človekovih pravic, so pokojni ženski umrle sorodstvene vezi ostale, vendar njene hčere niso želele naročiti pogreba. Vnuk je želel biti pri babičinem slovesu, vendar zaradi svojega položaja sam ni zmogel prevzeti organizacije pogreba. Zato je morala skladno z zakonodajo pokop naročiti Mestna občina Ljubljana.

Tu pa se je začel zaplet, ki ga je težko razumeti. Ko je vnuk poskušal izvedeti, kdaj in kje bodo babico pokopali, mu Javno podjetje Žale informacij ni želelo posredovati. Pojasnilo je bilo, da gre za tako imenovani anonimni pokop, ki ga naroča in financira občina.

Vnuk torej ni zahteval, da mu občina plača posebno slovesnost, niti ni želel prevzeti odločanja o njenem poteku. Želel je zgolj izvedeti kraj in uro pogreba, da bi lahko prišel in se poslovil. Toda tudi ta osnovna informacija mu je bila sprva nedostopna.

Neverjetno pojasnilo: Če želite na pogreb, ga plačajte sami

Še bolj presenetljiv od zavrnitve informacij je bil pisni odgovor Javnega podjetja Žale, ki ga je v svoji obravnavi povzel Varuh človekovih pravic. Iz njega izhaja stališče, da občinski pogreb ni namenjen primerom, ko obstaja svojec, ki želi sodelovati pri organizaciji ali biti obveščen o času pogreba in se od pokojnika dostojno posloviti.

Po takšni razlagi bi lahko že želja svojca, da izve za pogreb in se ga udeleži, pomenila nepravilno uporabo instituta občinskega pogreba. To je posebej nenavadno zato, ker je namen občinskega pogreba zagotoviti pokop pokojnika, kadar zanj ni drugega naročnika, ne pa preprečevati slovo njegovim bližnjim.

Mestna občina Ljubljana je svojo prakso utemeljevala z zahtevo, da morajo biti občinski pogrebi za vse enaki. Po pojasnilih, ki jih je prejela institucija varuha, bi lahko svojci do pokopa sami naročili in plačali pogreb ter si tako zagotovili možnost udeležbe.

Takšno stališče v praksi ustvarja zelo problematično povezavo med finančnimi zmožnostmi svojcev in možnostjo slovesa. Če svojec nima denarja ali ne more prevzeti organizacije pogreba, to po tej logiki vpliva tudi na to, ali bo sploh izvedel, kdaj bo pokojnik pokopan.

Prav to je Varuh človekovih pravic odločno zavrnil. Dejstvo, da človek ni naročnik ali plačnik pogreba, še ne pomeni, da izgubi pravico do pietete oziroma dostojnega slovesa od pokojnika.

Varuh ni mogel verjeti pravni podlagi? Te sploh ni našel

Ko se je vnuk obrnil na Varuha človekovih pravic, je ta primer obravnaval kot nujen. Razlog je bil preprost: če bi babico pokopali, ne da bi vnuk izvedel za pogreb, nastale škode ne bi bilo več mogoče popraviti. Zamujene priložnosti za zadnje slovo namreč ni mogoče vrniti.

Varuh je pri preverjanju ugotovil, da za opisano prakso v veljavnih predpisih ni ustrezne pravne podlage. Nasprotno, po veljavni ureditvi je pogrebna slovesnost praviloma javna, občina pa je dolžna zagotoviti pokop, kadar ni drugega naročnika. To pa ne pomeni, da lahko svojcem brez ustrezne podlage odreče informacije o pogrebu.

V konkretnem primeru je Varuh človekovih pravic ugotovil kršitev pravice do pietete, ki je povezana z varstvom osebnostnih pravic po 35. členu slovenske ustave in pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja po 8. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Pri tem ni šlo zgolj za pravno vprašanje, temveč za temeljno človeško potrebo. Slovo od pokojnika je pomemben del žalovanja, ohranjanja družinskih vezi in spoštovanja spomina na umrlega. Pravica do takšnega slovesa ne bi smela biti odvisna od tega, kdo poravna račun za pogrebne storitve.

Varuh je zato pristojne pozval, naj vnuku nemudoma omogočijo dostop do podatkov o kraju in uri pogreba. Šele njegovo posredovanje je preprečilo, da bi bil pokojni ženski pogreb izveden brez vednosti svojca, ki se je od nje želel posloviti.

Še večje presenečenje: Sporna ureditev je bila zapisana v pogodbi

Primer pa ni razkril samo težave pri enem pogrebu. Varuh človekovih pravic je med obravnavo ugotovil še nekaj precej širšega: Mestna občina Ljubljana in Javno podjetje Žale sta imela v medsebojni pogodbi določbo, ki je anonimne pokope opredeljevala kot standard pri občinskih pogrebih.

Sporen je bil predvsem 5. člen pogodbe o izvajanju pokopov, ki je po ugotovitvah varuha določal takšno ureditev brez ustrezne zakonske podlage. Varuh je ocenil, da je določba neskladna z Zakonom o pogrebni in pokopališki dejavnosti, Odlokom o pokopališkem redu v Mestni občini Ljubljana in ustavno varovano pravico do pietete.

To je pomembna razlika. Če bi šlo zgolj za napačno razumevanje pravil posameznega zaposlenega, bi bilo mogoče govoriti o posamičnem zapletu. Toda ugotovitev, da je bila sporna praksa zapisana v pogodbi med občino in izvajalcem pogrebne dejavnosti, kaže na sistemsko težavo, ki bi lahko vplivala tudi na druge občinske pokope.

Koliko takšnih pogrebov je bilo izvedenih po enaki praksi in ali so bili tudi drugi svojci prikrajšani za možnost slovesa, iz objavljenih ugotovitev ni razvidno. Zato ni mogoče trditi, da se je enako zgodilo še številnim družinam. Je pa prav zaradi sistemske narave pogodbene določbe pomembno, da občina preveri njene posledice in zagotovi skladnost z zakonodajo.

Ali lahko občina določi, kdo sme žalovati?

V ozadju primera je širše vprašanje, ki presega organizacijo pogrebov. Občinski pogreb je namenjen temu, da pokojnik ne ostane brez dostojnega pokopa, kadar ni osebe, ki bi ga naročila. Takšna ureditev ima pomembno socialno in javno funkcijo, saj zagotavlja osnovno spoštovanje do pokojnika ne glede na njegove premoženjske ali družinske okoliščine.

Toda plačilo pogreba in pravica svojcev do slovesa sta dve različni vprašanji. Občina lahko v okviru zakonodaje določi, kako bo zagotovila storitev, ki jo je dolžna naročiti, ne more pa zgolj zaradi svojega položaja plačnika samodejno odpraviti ustavno varovanih pravic drugih ljudi.

Varuh je poudaril, da mora biti pri občinskem pogrebu omogočena udeležba pri javni pogrebni slovesnosti. To seveda ne pomeni, da imajo svojci neomejeno pravico zahtevati kakršno koli organizacijo ali stroške na račun občine. Pomeni pa, da jim samo zato, ker pogreba niso naročili ali plačali, ni dopustno odreči možnosti, da se od pokojnika poslovijo.

Takšno razlikovanje je bistveno. Pravica do dostojnega slovesa ni enaka pravici do izbire vseh pogrebnih storitev, temveč varuje osebni in družinski odnos do pokojnika. In prav v tem delu je bila po ugotovitvah varuha v ljubljanskem primeru meja prekoračena.

Vnuk se je po posredovanju varuha vendarle lahko poslovil

K sreči se je konkretna zgodba končala drugače, kot bi se lahko. Po posredovanju Varuha človekovih pravic je bil vnuk pravočasno obveščen o kraju in uri babičinega pogreba. Pogreb je bil nato izveden tako, da mu je bilo omogočeno dostojno slovo od pokojne.

To pomeni, da je bila v konkretnem primeru preprečena nepopravljiva posledica. Toda dejstvo, da je moral svojec za osnovno informacijo o babičinem pogrebu poiskati pomoč državne institucije za varstvo človekovih pravic, ostaja posebej zaskrbljujoče.

Varuh se zato ni zadovoljil zgolj z rešitvijo posameznega primera. Mestno občino Ljubljana je opozoril tudi na sistemsko težavo in ji predlagal, naj ponovno prouči pogodbo z Javnim podjetjem Žale, zlasti določbo o anonimnih pokopih, ter jo uskladi z veljavnimi predpisi.

Na občini so predlog sprejeli in napovedali proučitev pogodbe skladno z ugotovitvami varuha. Iz javno objavljenih informacij pa še ni razvidno, da bi bila sporna določba že dejansko spremenjena ali da bi bila sprejeta nova ureditev. Zato ostaja odprto vprašanje, kdaj in kako bo občina odpravila ugotovljeno neskladnost.

Saj ni res, pa je: Za zadnje slovo je bila potrebna intervencija varuha

Zgodba z ljubljanskih Žal je eden tistih primerov, ob katerih se človek upravičeno vpraša, kako je lahko birokratsko pravilo dobilo prednost pred tako osnovno človeško potrebo, kot je slovo od bližnjega. Vnuk ni zahteval posebne obravnave, dragega pogreba ali dodatnih občinskih sredstev. Želel je samo vedeti, kje in kdaj bo pokopana njegova babica.

Namesto odgovora je dobil pojasnilo o anonimnem občinskem pokopu, za katerega Varuh človekovih pravic pozneje ni našel ustrezne zakonske podlage. Še več, ugotovil je, da je bila sporna ureditev del pogodbe med občino in javnim podjetjem.

Primer se je za vnuka končal z možnostjo dostojnega slovesa, vendar šele po urgentnem posredovanju varuha. Mestna občina Ljubljana je napovedala pregled pogodbe, kar je pomemben korak, toda dokončna odprava sistemske težave bo odvisna od konkretnih sprememb.

Saj ni res, pa je: v Ljubljani je moral vnuk po pomoč k Varuhu človekovih pravic, da je sploh izvedel, kdaj bo pokopana njegova babica. V državi, kjer zakonodaja varuje človekovo dostojanstvo in pravico do pietete, bi moralo biti nekaj tako osnovnega samoumevno.

In prav zato ta zgodba ni le neverjetna, temveč tudi resno opozorilo občinskim oblastem, da pravic svojcev ni mogoče pogojevati s tem, kdo plača pogreb.