Slovensko javno zdravstvo je sredi ene najintenzivnejših reform v zadnjih letih. Spremembe zakonodaje, omejevanje dvojnih praks in novi modeli financiranja so prinesli premik – in tudi nemir.
Slovenski zdravstveni sistem je vstopil v eno najintenzivnejših obdobij sprememb v zadnjih letih. Spremembe zakonodaje, novi plačni modeli, merjenje kakovosti in omejevanje dvojnih praks so povzročili občuten premik v delovanju sistema – hkrati pa tudi precej napetosti.
Reforma ne posega zgolj v organizacijo dela, temveč tudi v razmerja med javnim in zasebnim sektorjem ter v način upravljanja sistema.
Omejevanje dvojnih praks in prehodno obdobje
Novela zakona o zdravstveni dejavnosti je jasneje opredelila pogoje za delo zdravstvenih delavcev zunaj matičnih ustanov. Zaposleni lahko pridobijo soglasje za dodatno delo le, če to ne škoduje javnemu zavodu, če sodelujejo pri skrajševanju čakalnih vrst ter ne zavračajo nadurnega dela ali dela v neprekinjenem zdravstvenem varstvu.
Omejeno je tudi delo prek samostojnih podjetij, koncesionarjem pa je naloženo izvajanje programa z lastnimi zaposlenimi. Za prilagoditev je bilo predvideno enoletno prehodno obdobje, sistem pa je še vedno v fazi prilagajanja, ki naj bi trajala vsaj do konca leta.
V ospredju reform ostaja načelo, da javno zdravstvo ne sme postati sistem, kjer pridejo na vrsto le tisti, ki lahko plačajo. Po tej logiki mora delo, ki je bilo prej opravljeno v zasebnem sektorju, potekati znotraj javnih ustanov – pod enakimi pogoji za vse paciente.
Odhodi zdravnikov in širši kontekst
V zadnjih mesecih so odmevali odhodi zdravnikov iz javnega sistema, tudi iz nekaterih ključnih specialističnih področij, kot sta maksilofacialna kirurgija in ortopedija.
Kljub temu podatki Zdravniške zbornice kažejo, da se je število zdravnikov in zobozdravnikov v javni mreži med avgustom 2023 in avgustom 2025 povečalo za več kot 300.
Napetosti niso zgolj posledica domačih sprememb. Zdravstveni sistemi po Evropi se soočajo s podobnimi izzivi: staranjem prebivalstva, porastom kroničnih bolezni in hitrim tehnološkim razvojem. Zdravstvo je delovno intenzivna panoga, kjer ponudba težko dohaja povpraševanje.
Čakalne dobe: podrobnejša slika
Konec lanskega leta je več kot 82.000 ljudi čakalo nedopustno dolgo, kar je približno 10.000 več kot leto prej.
Podrobnejša analiza pa kaže, da je velik del povečanja posledica ene same storitve – ultrazvoka vratnih žil. Število napotitev nanj se je v enem letu podvojilo, predvsem zaradi diagnoze povišanega holesterola.
Na več drugih področjih – kardiologiji, ortopediji in nevrologiji – se število nedopustno čakajočih na prvi pregled zmanjšuje. V pripravi so tudi jasnejši strokovni kriteriji za napotovanje, ki naj bi omejili nepotrebne storitve in razbremenili sistem.
Pri ortopedskih operacijah je bila uvedena omejitev programa pri koncesionarjih, saj izkušnje iz tujine kažejo, da plačevanje po realizaciji lahko vodi v povečevanje nepotrebnih posegov.
Družinski zdravniki in neopredeljeni pacienti
Dostop do družinskih zdravnikov ostaja ena večjih sistemskih težav. Približno 120.000 odraslih prebivalcev nima izbranega osebnega zdravnika, vendar je del teh opredeljen v dodatnih ambulantah ali gre za tujce, ki si zdravnika ne izberejo.
Število dejansko neopredeljenih ostaja okoli 60.000 – podobno kot že dve desetletji.
Spremenjeni glavarinski količniki naj bi bolj pravično odražali zahtevnost bolnikov glede na starost in spol ter izenačili obremenitve med zdravniki.
Finančna vzdržnost in kakovost
Izdatki za zdravstvo rastejo hitreje od prihodkov. Lani je absentizem zdravstveno blagajno stal približno 700 milijonov evrov. Uvedeni so bili strožji nadzori bolniških odsotnosti in omejitve nadomestil z namenom zmanjševanja zlorab.
Hkrati je bila ustanovljena agencija za kakovost v zdravstvu, ki razvija kazalnike izidov zdravljenja in sistem vrednotenja zdravstvenih tehnologij. Merjenje kakovosti naj bi dolgoročno omogočilo primerjavo rezultatov med izvajalci in izboljšanje klinične prakse.
Reforma kot proces, ne dogodek
Zdravstvena reforma poteka na več ravneh – zakonodajni, organizacijski, kadrovski in finančni.
Njen končni učinek bo odvisen od tega, ali bo sistem uspel ohraniti ravnotežje med dostopnostjo, kakovostjo in finančno vzdržnostjo. Javnost medtem spremlja predvsem kratkoročne napetosti, dolgoročni rezultati pa bodo merljivi šele čez čas.
Spletno uredništvo
