DružbaPolitikaSvet

Iran ne popušča: zakaj svet z zaskrbljenostjo spremlja usodo Hormuške ožine

Hormuška ožina ostaja eno najobčutljivejših geopolitičnih žarišč na svetu. Potem ko je Iran sporočil, da strateško pomembne pomorske poti ne bo ponovno odprl brez izpolnitve svojih zahtev, se znova postavlja vprašanje, kako dolgo bodo napetosti med Teheranom in Washingtonom vplivale na eno najpomembnejših svetovnih prometnih poti za prevoz nafte in zemeljskega plina.

Teheran je v soboto sporočil, da bo o ponovni vzpostavitvi običajnega pomorskega prometa pripravljen razpravljati šele, ko bodo Združene države izpolnile več ključnih zahtev. Med njimi so odprava ameriških sankcij proti Iranu, odprava zapore iranskih pristanišč, umik ameriških pomorskih in zračnih sil iz regije, sprostitev zamrznjenih iranskih sredstev ter plačilo vojne odškodnine za škodo, ki je po navedbah Teherana nastala po ameriško-izraelskih napadih konec februarja.

Sekretar iranskega vrhovnega sveta za nacionalno varnost Mohamed Bager Zolgadr je poudaril, da Iran od teh zahtev ne bo odstopil. Po njegovih besedah mora Washington trajno opustiti, kar Iran označuje kot agresivno politiko do države in njenih zaveznikov, šele nato pa bo mogoče govoriti o normalizaciji razmer v Hormuški ožini.

Pogovori kljub napetostim še potekajo

Čeprav so stališča obeh strani še vedno zelo oddaljena, diplomatski kanali ostajajo odprti. Oman, ki že vrsto let igra vlogo posrednika med Iranom in Zahodom, je sporočil, da pogovori o prihodnji ureditvi plovbe skozi Hormuško ožino potekajo konstruktivno.

Iranski zunanji minister Abas Aragči je dejal, da so pogajanja blizu dogovora o pravilih pomorskega prometa oziroma določitvi tranzitnih poti skozi ožino. Ob tem pa je opozoril, da to še ne pomeni skorajšnjega odprtja pomorske poti, temveč zgolj napredek pri oblikovanju pravil za prihodnje delovanje.

Zakaj je Hormuška ožina tako pomembna?

Čeprav gre za razmeroma ozek morski prehod med Perzijskim in Omanskim zalivom, ima Hormuška ožina izjemen strateški pomen. Skozi njo potuje pomemben delež svetovnega izvoza surove nafte in utekočinjenega zemeljskega plina, zato lahko že manjše motnje povzročijo negotovost na energetskih trgih in vplivajo na gibanje cen energentov.

Po ameriško-izraelskih napadih na Iran konec februarja je plovba skozi ožino močno omejena. Iran je v odgovor v dele ožine namestil pomorske mine in obstreljeval ladje, za katere je menil, da ne spoštujejo njegovih navodil. Zaradi tega območje ostaja pod okrepljenim nadzorom, dogajanje pa z veliko pozornostjo spremljajo tako države izvoznice energije kot največji svetovni uvozniki.

Teheran govori o dogovoru, Washington napoveduje nadaljnji pritisk

Iranski predsednik Masud Pezeškijan je v zadnjih dneh dejal, da si želi prehoda iz sedanjega stanja, ki ga je opisal kot obdobje »ne vojne ne miru«. Po njegovem mnenju je zdaj pravi čas za vzpostavitev neposrednega komunikacijskega kanala med Teheranom in Washingtonom, prek katerega bi lahko reševali morebitne kršitve prekinitve ognja in preprečili novo zaostrovanje razmer.

Na drugi strani ameriški podpredsednik J. D. Vance ostaja previden. Dejal je, da Združene države preverjajo, ali je Iran pripravljen na dolgoročne spremembe v odnosih med državama. Če do njih ne bo prišlo, bodo ZDA po njegovih besedah nadaljevale politiko pritiska.

Kaj bi lahko sledilo?

Čeprav pogovori med Iranom in Omanom nakazujejo možnost diplomatskega napredka, ostajajo razlike med Teheranom in Washingtonom velike. Zato analitiki opozarjajo, da hitre rešitve za zdaj ni pričakovati.

Če bi omejitve plovbe skozi Hormuško ožino trajale dlje časa ali bi se razmere dodatno zaostrile, bi to lahko povzročilo nove pritiske na svetovne energetske trge in povečalo negotovost pri dobavi nafte in zemeljskega plina. Prav zato razvoj dogodkov pozorno spremljajo vlade, energetska podjetja in finančni trgi po vsem svetu.

Po drugi strani pa odprti diplomatski kanali pomenijo, da možnost dogovora še vedno obstaja. V preteklosti je bilo že več podobnih kriz, ki so se po dolgotrajnih pogajanjih končale brez širšega vojaškega spopada. Ali bo tako tudi tokrat, bo v veliki meri odvisno od pripravljenosti obeh strani za kompromis in od razvoja dogodkov v prihodnjih tednih.

Spletno uredništvo

Povezane objave

Back to top button