Varnost brez strahu: Zakaj slovenski model ne sledi politiki zidov

Varnost je ena najmočnejših političnih besed sodobnega časa. Z njo je mogoče zmagovati volitve, legitimirati strožje zakone in utrjevati oblast. V imenu varnosti se zapirajo meje, širijo nadzorne pristojnosti in zaostruje retorika do “drugih”. Toda varnost je hkrati tudi temeljna potreba vsake skupnosti. Brez nje ni stabilnosti, brez stabilnosti ni razvoja. Slovenija se danes uvršča med najvarnejše države na svetu – ne le po statistiki kriminalitete, temveč tudi po zaznavi varnosti med prebivalci.

Ključno vprašanje pa je, kakšen model varnosti takšno stanje omogoča in ali je pot, ki jo simbolizirata Donald Trump in Viktor Orbán, res edina ali najbolj učinkovita rešitev.

Varnost kot temelj družbene pogodbe

Thomas Hobbes je v 17. stoletju zapisal, da je brez varnosti življenje “samotno, revno, grdo, surovo in kratko”. Njegov odgovor je bila močna oblast, ki zagotavlja red. A sodobne demokracije so šle dlje. Varnost danes ne pomeni zgolj prisile ali represije, temveč kombinacijo pravne države, delujočih institucij in zaupanja med ljudmi. Država je varna, kadar njeni državljani zaupajo policiji, sodstvu in političnim institucijam, ne pa zgolj zato, ker se bojijo kazni.

Slovenija svojo varnost gradi prav na tej podlagi. Stopnja nasilnega kriminala ostaja nizka, policija deluje znotraj jasno določenih pravnih okvirov, sodstvo – kljub kritikam in obremenjenosti – ohranja institucionalno avtonomijo. Pomembno je, da varnost ni rezultat izrednih razmer, temveč stabilnosti.

Ko varnost postane politično orožje

Poljski sociolog Zygmunt Bauman je opozarjal na pojav “tekočega strahu” – občutka stalne ogroženosti, ki ga politika lahko izkorišča za mobilizacijo podpore. Ko se v javnem prostoru nenehno ustvarja vtis nevarnosti, postane strah učinkovito politično orodje. V takšnem okolju se lažje upravičujejo omejitve svoboščin, nadzor medijev ali centralizacija oblasti.

Donald Trump je varnost postavil v središče svojega političnega projekta. Zid na meji z Mehiko ni bil zgolj infrastrukturni projekt, temveč simbol. Podobno Viktor Orbán že več kot desetletje varnost uporablja kot okvir za krepitev nadzora nad mediji, nevladnimi organizacijami in sodstvom. Retorika zaščite naroda in kulture se pogosto prepleta z omejevanjem pluralizma.

A statistični podatki ne kažejo enoznačne povezave med bolj avtoritarnimi pristopi in višjo stopnjo varnosti. Nasprotno – pogosto prinašajo manj transparentnosti, več politične polarizacije in šibkejši nadzor nad oblastjo.

Moč, nasilje in legitimnost

Hannah Arendt je jasno ločila med močjo in nasiljem. Moč izhaja iz podpore ljudi, nasilje pa iz prisile. Družba, ki varnost gradi na zaupanju, socialni koheziji in spoštovanju človekovih pravic, ustvarja trajnejšo stabilnost kot tista, ki jo gradi na izključevanju.

Tudi pogosto citirani stavek Benjamina Franklina – da tisti, ki se odpovejo bistveni svobodi zaradi začasne varnosti, ne zaslužijo ne svobode ne varnosti – ostaja aktualen. Današnja dilema ni, ali potrebujemo varnost, temveč kako jo razumemo: kot širjenje nadzora ali kot krepitev skupnosti.

Slovenska pot: socialna kohezija kot temelj varnosti

Slovenija ima možnost izbire drugačne poti. Namesto politike strahu lahko gradi na socialni državi, relativno majhnih družbenih razlikah in dostopu do javnih storitev. Empirične raziskave kažejo, da družbe z manjšimi socialnimi neenakostmi in višjim zaupanjem med državljani dosegajo tudi višjo stopnjo splošne varnosti.

Prav tu je razlika med modeloma. Varnost ni zgolj vprašanje policijskih pooblastil ali vojaških proračunov, temveč kakovosti javnega šolstva, dostopnosti zdravstva, učinkovitosti socialne politike in stabilnosti institucij. Družba, ki zmanjšuje socialne napetosti, zmanjšuje tudi varnostna tveganja.

Slovenska izkušnja zadnjih let kaže, da je mogoče varnost ohranjati brez dramatizacije in brez ustvarjanja notranjih ali zunanjih sovražnikov. Javna razprava ostaja odprta, mediji pluralni, institucije pa podvržene demokratičnemu nadzoru. To ne pomeni, da težav ni, temveč da rešitve ne temeljijo na permanentnem izrednem stanju.

Varnost kot kakovost demokracije

Primerjava s Trumpom in Orbánom razkriva, kako hitro se lahko retorika varnosti spremeni v sredstvo politične polarizacije. Ko varnost postane orožje, se razprava zoži na vprašanje lojalnosti in identitete. Ko pa varnost temelji na demokratičnih institucijah, postane del širšega koncepta svobode.

Slovenija se danes sooča z enakimi globalnimi izzivi kot druge države – migracijami, geopolitično negotovostjo, digitalnimi grožnjami. A njen odgovor je do zdaj temeljil predvsem na institucionalni stabilnosti in evropskem sodelovanju, ne na simbolnih zidovih.

Varnost brez strahu ni utopija, temveč politična izbira. In prav ta izbira – med politiko nadzora in politiko zaupanja – bo v prihodnjih letih določala, kakšno družbo želimo graditi.

Spletno uredništvo