Novo politično dno
Ko človek pomisli, da je slovenska politika že dosegla točko, ko nižje ne more več iti, pa ga realnost znova in znova demantira. V času, ko Slovenija doživlja najhujšo zdravstveno krizo v vsej zgodovini svoje samostojnosti, saj je epidemija novega koronavirusa vzela že več kot dva tisoč življenj, potekajo stalni, vedno bolj agresivni in histerični poskusi, da se zruši aktualna vlada. Pri tem režiserjem tega početja ni prav nič mar za to, da bi politična nestabilnost, ki bi nujno sledila padcu vlade, močno oslabila zmožnosti države za dokončni obračun s tem nevarnim virusom.
Bliža se namreč čas, ko bo treba organizirati množično cepljenje prebivalstva, hkrati pa na premišljen način vzdrževati zaščitne ukrepe, ki bodo pripomogli k omejevanju epidemije in hkrati ne bodo pretirano škodovali gospodarstvu. “Alternativna” vlada, ki bi morebiti zamenjala sedanjo Janševo, bi bila, v to smo lahko gotovi, operativno nesposobna, saj bi jo sestavljala ista druščina, ki je na začetku leta neslavno razpadla, potem ko je njen vodja “vrgel puško v koruzo”.
Vendar tistim, ki imajo glavno besedo pri rušenju vlade, zdravje in življenja prebivalcev Slovenije niso prav nič mar. Gre jim za ohranjanje njihovega zakulisnega vpliva in s tem povezanih privilegijev. Samo popoln naivnež lahko verjame, da so voditelji strank levičarske opozicije, ko so si nadele ime KUL, glavni igralci v tej zgodbi. Ali da so to samooklicani mandatarji, pa naj gre za konvertitskega ekonomista Jožeta Damijana ali prevrtljivo “ikono” slovenske politike Karla Erjavca.
Vsi ti so namreč samo marionete, s katerimi upravljajo tisti, ki jih lahko poimenujemo kot postkomunistično nomenklaturo, globoko državo, botre iz ozadja ali politično podzemlje. Gre za tiste kroge, ki bi radi večno vladali tej deželi ne glede na voljo državljanov. Ti imajo svoje lovke razpredene po vseh ključnih družbenih podsistemih, od pravosodja in represivnih organov do medijev, akademske sfere in civilne družbe. Njim je v življenjskem interesu ohranjanje tovarišijskega kapitalizma ob radodarni državi, ki z javnimi sredstvi zalaga njihovo klientelo. Zato je njihova glavna bojazen, da bi aktualni vladi dejansko uspelo presekati kanale, prek katerih se vsa ta leta obilno napajajo iz državnega proračuna.
Erjavec je unikaten politični fenomen
Je pa očitno, da je bazen tistih, ki jih je ta globoka država zmožna aktivirati, da bi obranili njene interese, močno usahnil. Če ne bi bilo tako, ne bi pristali pri Karlu Erjavcu kot “konju”, na katerega ta čas stavijo. Erjavec je dejansko unikaten politični fenomen. Težko namreč najdemo koga, ki bi ob tako skromnih operativnih sposobnostih in tako mizernih dosežkih toliko časa opravljal tako pomembne funkcije. Spomnimo se, bil je obrambni minister, ki ni ničesar storil za okrepitev obrambne sposobnosti Slovenske vojske; bil je minister za okolje, ki je bil zaradi afere “kante” predčasno zamenjan; bil je zunanji minister, ki je zavozil arbitražo o meji s Hrvaško. In na zadnjih volitvah mu je po blamaži z navezavo na ljubljanskega župana Zorana Jankovića uspelo prepoloviti podporo stranki DeSUS, njemu samemu pa na volitvah sploh ni uspelo priti v parlament. In takšen naj bo sedaj predsednik vlade? To je zgodba, ki bi po svoji bizarnosti sodila v najbolj čudaška in demokratično nezrela politična okolja.
In mislimo si lahko, kako bi delovala vlada, ki jo bi vodil predsednik najmanjše koalicijske stranke. Mar lahko kdo verjame, da bi med svojimi partnerji užival kakršnokoli avtoriteto? In kakšno učinkovitost lahko pričakujemo od druščine, v kateri bodo ministrske položaje zasedali ljudje, ki nimajo nobenih izkušenj z realnim sektorjem ali ki v svojem življenju nikoli niso zares delali, kot velja za Luko Mesca? Takšen vladajoča garnitura bi s svojim diletantizmom zagotovo pomenila novo dno slovenske politike.
Če bi Janez Janša in njegova stranka ravnala oportunistično, samo z mislijo na volilni rezultat, bi svojim nasprotnikom pravzaprav “pomagala”, da prevzamejo oblast. Kaos, ki bi ga v državi povzročili, bi omogočil SDS prepričljivo zmago na naslednjih državnozborskih volitvah. Vendar bi državljani za to plačali (pre)visoko ceno.
dr. Matevž Tomšič