Maribor se stara, stanovanja pa ostajajo ujeta v preteklosti: Kdo bo poskrbel za skoraj 26.000 starejših?

Maribor se sooča z izzivom, ki ga ni več mogoče odlagati v prihodnost. V mestu živi skoraj 26.000 prebivalcev, starejših od 65 let, številni med njimi pa se vsakodnevno srečujejo s težavami, o katerih se pogosto premalo govori. Stanovanja v višjih nadstropjih brez dvigal, arhitekturne ovire, osamljenost in pomanjkanje ustreznih oblik podpore lahko življenje v lastnem domu z leti močno otežijo.

Mestna občina Maribor je v začetku oktobra odprla razpravo o stanovanjski problematiki in sobivanju generacij, ki opozarja na pomembno vprašanje: ali je mesto pripravljeno na potrebe prebivalstva, ki se vse hitreje stara?

Skoraj 26.000 Mariborčanov je starejših od 65 let

Staranje prebivalstva postaja eden najpomembnejših dolgoročnih izzivov slovenskih mest, Maribor pa pri tem ni izjema. Po podatkih, predstavljenih v okviru občinske razprave o stanovanjski problematiki in medgeneracijskem sobivanju, v mestu živi skoraj 26.000 ljudi, starejših od 65 let. Gre za velik del lokalne skupnosti, katerega potrebe bodo v prihodnjih letih vse pomembneje vplivale na stanovanjsko politiko, socialne storitve, javni promet in urejanje mestnega prostora.

Starejši prebivalci seveda niso enotna skupina. Mnogi ostajajo dejavni, samostojni in vključeni v družbeno življenje tudi v poznejših letih, drugi pa zaradi zdravstvenih ali gibalnih omejitev potrebujejo več pomoči. Prav zato mora biti stanovanjska politika dovolj raznolika, da omogoča različne oblike bivanja in podpore. Za nekoga je najpomembnejša bližina trgovine in zdravstvenega doma, za drugega dostopno stanovanje brez stopnic, za tretjega pa možnost, da v svojem domu ostane ob pomoči svojcev ali organiziranih storitev.

Ko stopnice postanejo ovira do vsakdanjega življenja

Ena od težav, na katere opozarja razprava o bivanju starejših, je nedostopnost številnih stanovanjskih stavb. V Mariboru so tudi večstanovanjski objekti, zgrajeni v obdobjih, ko potrebam gibalno oviranih ljudi niso namenjali toliko pozornosti kot danes. V nekaterih stavbah ni dvigal, vhodi imajo stopnice, skupni prostori pa niso prilagojeni ljudem, ki uporabljajo hodulje, invalidske vozičke ali druge pripomočke za gibanje.

Takšne ovire lahko s staranjem bistveno spremenijo vsakdanje življenje. Odhod po nakupih, obisk zdravnika ali srečanje s prijatelji lahko postanejo zahtevni že zaradi poti iz stanovanja do ulice. Posebej težaven je položaj starejših, ki živijo sami in nimajo vedno na voljo sorodnikov ali drugih ljudi, ki bi jim lahko pomagali. V takšnih okoliščinah lahko stanovanje, ki je bilo desetletja varen in prijeten dom, postopoma postane prostor, iz katerega je vse težje odhajati.

Pri iskanju rešitev se zato odpira vprašanje prilagoditev obstoječih stanovanjskih stavb. Vgradnja dvigal, ureditev dostopnejših vhodov in odstranjevanje arhitekturnih ovir so lahko pomembni ukrepi, vendar jih pogosto spremljajo visoki stroški, tehnične omejitve in zahtevno usklajevanje med etažnimi lastniki. Prav zaradi tega posamezni stanovalci takšnih težav ne morejo vedno rešiti sami.

Osamljenost je lahko prav tako velika težava kot neprimerno stanovanje

Stanovanjska problematika starejših ni povezana samo s fizično dostopnostjo domov. Pomembno vprašanje je tudi osamljenost, ki lahko nastopi po izgubi partnerja, zmanjšanju socialnih stikov ali ob poslabšanju zdravstvenega stanja. Človek lahko živi v urejenem stanovanju, pa se kljub temu počuti odrezanega od okolice. Če so ob tem še trgovine, zdravstvene storitve in javni prevoz težje dostopni, se lahko njegova samostojnost postopoma zmanjšuje.

Prav zato so udeleženci okrogle mize, ki jo je 5. oktobra v Razstavišču Urban Maribor organiziral Svet za starejše Mestne občine Maribor, opozorili na pomen širšega razumevanja stanovanjskih potreb. Pri načrtovanju bivalnih okolij ni dovolj razmišljati samo o številu stanovanj in njihovi velikosti. Pomembni so tudi bližina storitev, dostop do zelenih površin, prostori za druženje in možnosti, da prebivalci različnih generacij vzpostavljajo medsebojne stike.

Bi lahko različne generacije živele bolj povezano?

Ena od rešitev, o katerih so razpravljali strokovnjaki, je medgeneracijsko sobivanje. Gre za različne oblike stanovanjskih skupnosti, v katerih ljudje različnih starosti ohranjajo svojo zasebnost, hkrati pa imajo možnosti za druženje, sodelovanje in medsebojno pomoč. Takšna ureditev lahko starejšim zagotovi več občutka varnosti, mlajšim pa omogoči življenje v okolju, kjer so odnosi med sosedi pomemben del vsakdana.

Nekdanji rektor Univerze v Mariboru Danijel Rebolj je predstavil koncept sobivanja, ki temelji na skupnih prostorih, medsosedski pomoči, solidarnosti in trajnostnem načinu življenja. Opozoril je tudi na primere iz tujine, kjer takšne skupnosti že predstavljajo eno od možnosti za kakovostnejše bivanje. Vendar medgeneracijsko sobivanje ni preprosto vprašanje skupne stavbe ali stanovanjskega kompleksa. Za uspešno delovanje zahteva pripravljenost stanovalcev na sodelovanje, jasno dogovorjena pravila in ustrezno organizacijo.

O pomenu pravočasnega razmišljanja o bivanju v starosti je spregovorila tudi zdravnica Ana Ramovš z Inštituta Antona Trstenjaka. Poudarila je, da se izzivov staranja ni mogoče uspešno lotiti šele takrat, ko posameznik izgubi samostojnost. Pomembno je, da ljudje dovolj zgodaj razmišljajo o svojih prihodnjih potrebah in možnostih, ki jih imajo na voljo.

Arhitekti opozarjajo: Ne gradimo samo stanovanj, temveč skupnosti

Na razpravi sta sodelovali tudi strokovnjakinji Fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru Vanja Skalicky Klemenčič in Vesna Žegarac Leskovar. Opozorili sta na pomen vključujočega načrtovanja bivalnih okolij, pri katerem se upoštevajo potrebe različnih starostnih skupin. To pomeni, da mora biti dostopnost premišljena že pri zasnovi stavb, ne šele takrat, ko se pokažejo težave.

Pomemben del kakovostnega bivanja so tudi urejene zunanje površine, varne pešpoti, klopi, zelene površine in prostori, kjer se lahko ljudje srečujejo. Takšne ureditve koristijo tako starejšim kot družinam z majhnimi otroki in drugim prebivalcem. Stanovanjsko okolje, ki je zasnovano dostopno in prijazno do različnih generacij, lahko zato izboljša kakovost življenja celotne soseske.

Nekateri starejši postajajo ujetniki lastnih stanovanj

Na posebno perečo težavo je opozoril Tomaž Kšela iz mariborskega Sveta za starejše. Izpostavil je položaj ljudi, ki zaradi življenja v večstanovanjskih stavbah brez dvigal postajajo ujetniki lastnih stanovanj. Takšen položaj ni zgolj vprašanje udobja, ampak lahko neposredno vpliva na človekovo dostojanstvo, socialno vključenost in možnost samostojnega življenja.

Kšela je zato opozoril na potrebo po sistemskih rešitvah in ustreznih finančnih mehanizmih za izboljšanje dostopnosti stanovanj. Pri tem se odpira vprašanje, kako omogočiti prilagoditve tudi v stavbah, kjer posamezni lastniki stroškov ne zmorejo financirati. Brez širših rešitev lahko številni starejši ostanejo v položaju, ko sicer imajo lastno stanovanje, vendar ga zaradi arhitekturnih ovir ne morejo več uporabljati na način, ki bi jim omogočal normalno vsakodnevno življenje.

Kaj bo Maribor storil po razpravi?

Okrogla miza je opozorila na več pomembnih težav in predstavila možne smeri njihovega reševanja, vendar razprava sama po sebi še ne pomeni sprejetja konkretnih ukrepov. V občinskem poročilu niso predstavljeni novi roki za vgradnjo dvigal, posebni finančni razpisi za prilagoditve stanovanj ali število načrtovanih medgeneracijskih stanovanjskih enot. Prav zato bo pomembno spremljati, ali bodo predstavljene pobude v prihodnje dobile tudi izvedbeno in finančno podlago.

Za reševanje stanovanjskih težav starejših bo potrebno sodelovanje lokalne skupnosti, države, stanovanjskih organizacij, strokovnjakov in etažnih lastnikov. Ob tem bo pomembno, da se pri načrtovanju rešitev upoštevajo tudi želje starejših samih, saj si mnogi želijo čim dlje ostati v okolju, ki ga poznajo. To pa bo mogoče le, če bodo njihova stanovanja in soseske omogočali varno ter dostopno življenje.

Skoraj 26.000 starejših prebivalcev Maribora ni zgolj statistični podatek, temveč jasno opozorilo, da se morajo mestu prilagajati tudi stanovanja, ulice in storitve. Vprašanje ni več samo, koliko novih stanovanj potrebuje Maribor, temveč tudi, koliko obstoječih domov bo čez deset ali dvajset let še primernih za ljudi, ki v njih živijo. Če bodo današnja opozorila ostala le pri razpravah, se lahko težave z leti še poglobijo. Odgovor na vprašanje, kako zagotoviti dostojno staranje doma, zato zahteva konkretne odločitve.

Spletno uredništvo Toti Maribor