Sistem dolgotrajne oskrbe se je ob uvajanju soočil z zamudami pri izdajanju odločb, različnimi finančnimi obremenitvami stanovalcev domov in kadrovskimi težavami. Državni zbor je zato 18. septembra brez glasu proti sprejel interventni zakon, s katerim država poskuša del teh težav začasno odpraviti. Za zakon je glasovalo 61 poslancev. Med ukrepi so izenačitev plačil za del stanovalcev, poračuni za nazaj ter začasni dodatki v višini 300 oziroma 150 evrov bruto za zaposlene. Večina rešitev pa ni trajnih – veljale bodo do konca leta 2027.
Sprejetje interventnega zakona prihaja v času, ko se sistem dolgotrajne oskrbe še vedno vzpostavlja in se v praksi kažejo težave, na katere so uporabniki, svojci, izvajalci in politične stranke opozarjali že med njegovim uvajanjem. Posebej občutljivo je postalo vprašanje stanovalcev domov, ki zaradi čakanja na odločbe niso bili vključeni v novi sistem pod enakimi pogoji kot drugi stanovalci.
Posledica je bila nenavadna situacija: ljudje s primerljivimi potrebami so lahko za institucionalno oskrbo plačevali različne zneske, pri čemer razlika ni bila nujno posledica njihovega zdravstvenega stanja ali obsega potrebne oskrbe, ampak tudi tega, ali je bil njihov upravni postopek že končan.
Interventni zakon zdaj to težavo rešuje za nazaj in za prehodno obdobje. Hkrati pa že njegova začasna narava kaže, da z njim vprašanja dolgotrajne oskrbe še zdaleč niso dokončno urejena.
Zaradi čakanja na odločbo so nekateri plačevali več
Ena osrednjih sprememb zadeva stanovalce institucionalnega varstva, ki zaradi dolgotrajnega odločanja še niso vključeni v sistem dolgotrajne oskrbe.
Od 1. oktobra 2026 naj bi se njihov finančni položaj začasno izenačil s položajem stanovalcev, ki so v sistem že vključeni. Ukrep bo veljal do 31. decembra 2027 oziroma do trenutka, ko bo odločba posameznega upravičenca postala izvršljiva, če se bo to zgodilo prej.
Zakon posega tudi v že nastale razlike.
Za upravičence, ki so bili po 1. decembru 2025 zaradi postopnega uvajanja sistema in čakanja na odločbo finančno postavljeni v manj ugoden položaj, je predviden poračun v obliki dobropisa.
To pomeni, da zakon ne uvaja zgolj nove pravice, temveč poskuša popraviti posledice položaja, ki je nastal med uvajanjem sistema.
Na problem so opozarjali tudi poslanci. Katja Kokot iz Resnice je med parlamentarno razpravo izpostavila položaj ljudi, ki so po 1. decembru 2025 vstopili v institucionalno varstvo, vendar zaradi počasnega odločanja niso mogli uveljaviti pravic iz dolgotrajne oskrbe in so zato plačevali več.
Tudi Aleksander Gungl iz NSi, SLS in Fokusa je opozoril na finančne posledice počasnega odločanja za stanovalce.
Iz opozicijske Svobode pa je Sandra Gazinkovski poudarila, da bi bilo mogoče problem odpraviti že prej, in spomnila, da so sami odpravo razlik med stanovalci predlagali že dvakrat.
Kadrovske težave rešujejo tudi z dodatki
Drugi velik problem sistema je kader.
Interventni zakon zato uvaja začasni mesečni dodatek za zaposlene pri izvajalcih dolgotrajne oskrbe in pomoči družini na domu.
Zaposleni, ki neposredno izvajajo dolgotrajno oskrbo, osnovno oziroma socialno oskrbo, zdravstveno nego ali rehabilitacijo, bodo za polni delovni čas upravičeni do 300 evrov bruto mesečnega dodatka. Drugi zaposleni pri izvajalcih bodo lahko prejeli 150 evrov bruto mesečno.
Pomembno pa je poudariti, da ne gre za trajno zvišanje osnovnih plač.
Gre za začasen ukrep, s katerim država poskuša blažiti kadrovske težave v obdobju vzpostavljanja sistema. Zato ostaja odprto vprašanje, kaj se bo zgodilo po izteku interventnih ukrepov in kako bo država dolgoročno zagotavljala dovolj zaposlenih za naraščajoče potrebe po oskrbi.
Zakon izvajalcem omogoča tudi sodelovanje s samostojnimi podjetniki posamezniki, kadar potrebnega kadra ne morejo zagotoviti z zaposlitvijo.
Prav ta rešitev je bila med bolj spornimi deli zakona.
Poslanec SD Luka Goršek je opozoril na možnost prikritih delovnih razmerij in prekarizacije. Svoboda je predlagala črtanje določbe o pogodbenem sodelovanju s samostojnimi podjetniki, vendar državni zbor dopolnila ni sprejel.
Tako ostaja v zakonu rešitev, s katero želi država izvajalcem omogočiti več prilagodljivosti pri iskanju kadra, njeni kritiki pa opozarjajo, da bi lahko imela tudi negativne posledice za položaj delavcev.
Počasne postopke bodo poskušali skrajšati
Zakon posega tudi v administrativne postopke.
Če se uporabniku bistveno spremeni zdravstveno ali funkcionalno stanje, bo lahko vstopna točka na podlagi obvestila izvajalca začela ponovno oceno upravičenosti po uradni dolžnosti in jo obravnavala prednostno.
V določenih primerih bo lahko oceno pripravil tudi ustrezno usposobljen multidisciplinarni strokovni tim izvajalca, vstopna točka pa bo ohranila strokovni nadzor in nadzor nad zakonitostjo postopka.
Poenostavlja se tudi prehod ljudi, ki jim preneha pravica do oskrbovalca družinskega člana.
Namesto ponavljanja celotnega postopka ugotavljanja upravičenosti bo lahko vstopna točka ob upoštevanju že ugotovljene kategorije odločbo o drugi pravici iz dolgotrajne oskrbe izdala v osmih dneh.
Tudi sedanji prehodni način financiranja storitev po obračunskem dnevu se podaljšuje do konca leta 2027.
S tem država dejansko podaljšuje prehodno obdobje, saj pogoji za prehod na končni model financiranja še niso v celoti vzpostavljeni.
61 glasov za ne pomeni, da o zakonu ni bilo pomislekov
Zakon je na končnem glasovanju podprlo 61 poslancev, proti ni glasoval nihče. Toda soglasen rezultat ne pomeni soglasja o vseh rešitvah ali zadovoljstva z dosedanjim uvajanjem dolgotrajne oskrbe.
Poslanske skupine so med razpravo opozarjale predvsem na počasnost postopkov, administrativne ovire, kadrovske težave in vprašanje, zakaj je bilo treba nekatere očitne razlike med uporabniki odpravljati šele z interventnim zakonom.
V SDS je Maruša Babnik poudarila, da mora sistem delovati tudi v praksi, ter opozorila na administrativne postopke, ki lahko ljudem otežujejo dostop do pravic.
Mojca Žnidarič iz Demokratov je opozorila, da začasni ukrepi niso dovolj in da mora slediti trajnejša ureditev, pri kateri bo treba več pozornosti nameniti tudi oskrbi na domu.
V opoziciji so Svoboda, SD in Levica podpirali odpravo dela nastalih težav, vendar kritizirali posamezne rešitve. Vladimir Šega iz Levice je pozval k širšemu sodelovanju pri vprašanjih kakovosti življenja starejših, SD pa je problematiziral možnost pogodbenega dela samostojnih podjetnikov.
Državni zbor dopolnil Svobode in Levice ni sprejel.
Interventni zakon kupuje čas, trajne rešitve šele sledijo
Najpomembnejši kontekst sprejetega zakona je zato prav njegova začasnost.
Stanovalcem, ki so zaradi počasnega odločanja plačevali več, naj bi odpravil del finančnih razlik. Nekaterim bo omogočil poračun. Zaposlenim prinaša začasne dodatke, izvajalcem dodatne možnosti pri iskanju kadra, postopke ponovne ocene pa naj bi bilo mogoče izvajati hitreje.
Toda interventni zakon ne odgovarja na vsa vprašanja, ki so se odprla ob uvajanju dolgotrajne oskrbe.
Ne rešuje sam po sebi dolgoročnega pomanjkanja kadra, ne pomeni trajnega zvišanja plač zaposlenih, ne predstavlja končnega modela financiranja in ne odpravlja potrebe po nadaljnjem urejanju dostopnosti institucionalne oskrbe ter pomoči na domu.
Večina ukrepov bo veljala samo do konca leta 2027.
Zato lahko soglasno sprejeti zakon razumemo predvsem kot interventni popravek sistema, ki je pri uvajanju pokazal težave, ne pa kot dokaz, da so vprašanja dolgotrajne oskrbe rešena.
Za stanovalce, ki so zaradi čakanja na odločbo plačevali več, bodo spremembe lahko pomenile konkretno finančno razliko. Za zaposlene bodo dodatki pomenili začasno višji mesečni prejemek.
Za državo pa se začne odštevanje do konca leta 2027. Do takrat bo morala pokazati, ali zna začasne popravke nadomestiti z ureditvijo, pri kateri za odpravljanje težav ne bodo vedno znova potrebni interventni zakoni.
Spletno uredništvo
