Nova razkritja o delovanju spletnih skupin, povezanih s stranko SDS, odpirajo vprašanja o političnem vplivanju na javno razpravo in vlogi zaposlenih v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše. Po poročanju tednika Mladina je svetovalka za odnose z javnostmi Kristina Hacin sodelovala pri upravljanju zaprtih spletnih skupin, v katerih so člane in podpornike spodbujali k širjenju strankarskih vsebin, tudi takšnih, ki so bile usmerjene proti kritikom oblasti.
Med tarčami spletnih napadov se je znašel tudi novinar Janez Markeš. Posebej občutljivo pa je razkritje, da so se določene vsebine delile tudi v času volilnega molka. Hacin očitke o skrivnem delovanju zavrača in poudarja, da gre za običajno komunikacijo s člani in podporniki stranke.
Slovenski politični prostor je danes, 30. oktobra, zaznamovalo novo razkritje o organiziranem delovanju političnih podpornikov na družbenih omrežjih. Tednik Mladina je pridobil posnetke zaslona komunikacije iz dveh zaprtih skupin na aplikacijah za spletno klepetanje, v katerih naj bi sodelovalo več sto članov in podpornikov Slovenske demokratske stranke. Po ugotovitvah tednika naj bi skupini služili usklajevanju širjenja političnih sporočil, odzivanju na kritike oblasti in povečevanju dosega strankarskih objav na družbenih omrežjih.
Največ pozornosti je pritegnila ugotovitev, da je med upravljavci skupin tudi Kristina Hacin, svetovalka za odnose z javnostmi v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše. Njena vloga odpira pomembno vprašanje, kje se konča legitimno strankarsko komuniciranje in kje se začne problematično prepletanje javne funkcije s političnimi dejavnostmi. Sama poudarja, da v skupinah sodeluje zasebno in da pri njihovem delovanju ni nič skrivnostnega.
Posnetki razkrivajo usklajevanje objav v zaprtih skupinah
Kot poroča Mladina, je od neimenovanega vira pridobila posnetke zaslona iz dveh zaprtih komunikacijskih skupin, ki delujeta na različnih aplikacijah. V njih naj bi člani in podporniki SDS prejemali objave, namenjene nadaljnjemu širjenju po družbenih omrežjih. Takšen način delovanja omogoča, da se določeno politično sporočilo v kratkem času pojavi na številnih profilih in doseže precej širši krog uporabnikov.
Po navedbah tednika naj bi številni sodelujoči vsebine nato objavljali ali delili prek svojih profilov, pri čemer so na družbenih omrežjih nastopali kot posamezni državljani. Med člani skupin naj bi bili tudi strankarski funkcionarji, kandidati za politične funkcije, zaposleni v stranki in podporniki brez javnih položajev.
Samo usklajevanje političnih objav ni nujno nezakonito, saj politične stranke svoje podpornike pogosto pozivajo k širjenju sporočil in sodelovanju v javnih razpravah. Bistveno bolj občutljivo pa postane, kadar se takšno delovanje povezuje z diskreditacijskimi kampanjami proti posameznikom ali kadar pri njem sodelujejo zaposleni v državnih institucijah. V takšnih primerih se zastavlja vprašanje preglednosti, odgovornosti in morebitne uporabe javnega položaja za strankarske interese.
Tarča postal novinar Janez Markeš
Med primeri, ki jih je izpostavila Mladina, je tudi spletno obračunavanje z novinarjem in komentatorjem časnika Delo Janezom Markešem. Povod je bil njegov nastop v oddaji Marcel na Televiziji Slovenija, v kateri je komentiral proteste v Franciji in razloge za nezadovoljstvo tamkajšnjih prebivalcev.
Po poročanju Mladine je Kristina Hacin v eni od zaprtih skupin delila objavo SDS z družbenega omrežja X, v kateri je stranka kritizirala Markešev komentar. Temu je sledilo več žaljivih objav na družbenih omrežjih, pogosto z računov, ki so uporabljali psevdonime. Kritike niso bile usmerjene zgolj v vsebino novinarjevega komentarja, temveč so se po navedbah medijev sprevrgle tudi v osebne žalitve novinarja in televizije.
Markeš je za Mladino povedal, da je nad dogajanjem ogorčen, vendar ne presenečen. Primer odpira širše vprašanje, kakšne posledice imajo lahko organizirani spletni odzivi na delo novinarjev, ki kritično spremljajo oblast. Kritika novinarskega dela je sicer legitimen del javne razprave, vendar obstaja pomembna razlika med argumentiranim nasprotovanjem objavljenim stališčem in osebnim nadlegovanjem.
Ob tem je treba poudariti, da samo zaporedje deljenja strankarske objave in poznejših žaljivih komentarjev še ne dokazuje, da je Hacin posameznikom naročila žaljenje novinarja. Razkritja pa odpirajo vprašanje, kakšna navodila so sodelujoči dejansko prejemali in ali so bila usmerjena zgolj v širjenje političnih sporočil ali tudi v osebno diskreditacijo kritikov.
Sporne objave tudi v času volilnega molka
Posebej občutljiv del razkritij se nanaša na obdobje volilnega molka pred štirimi referendumi. Po poročanju Mladine je Kristina Hacin v eni od skupin v tem času objavila videoposnetek predsednika vlade Janeza Janše, v katerem je ta svoje volivce pozval k udeležbi na glasovanju. Pred tem naj bi delila tudi pojasnila, da volilni molk velja le za organizatorje kampanj.
Takšno ravnanje odpira vprašanje spoštovanja pravil volilne in referendumske kampanje. Pri presoji morebitnih kršitev je namreč pomembno, kdo je določeno vsebino objavil, v kakšni vlogi je nastopal, kakšna je bila vsebina sporočila in ali je šlo za organizirano kampanjsko dejavnost.
Ni vsaka objava politične vsebine v času volilnega molka samodejno kršitev zakona. Prav tako poziv k udeležbi na glasovanju sam po sebi še ne pomeni nujno nedovoljene kampanje. Za presojo konkretnega primera bi bilo treba pregledati vsebino posnetka, okoliščine njegovega širjenja in morebitno vlogo organizatorjev kampanje.
Vendar je prav zaradi sodelovanja zaposlene v kabinetu predsednika vlade vprašanje še posebej pomembno. Javnost ima pravico vedeti, ali je šlo za zasebno politično dejavnost posameznice ali za širše organizirano delovanje, pri katerem so se prepletale strankarske in državne funkcije.
Kristina Hacin očitke zavrača: Ne gre za nikakršno skrivno skupino
Kristina Hacin je v odzivu za Slovensko tiskovno agencijo zavrnila namigovanja, da bi šlo za skrivno organizacijo oziroma tako imenovano strankarsko klet. Pojasnila je, da gre za običajen način komuniciranja prek skupin na dveh aplikacijah, v katere se lahko vključijo člani in podporniki SDS.
Po njenih besedah se v skupinah delijo vsebine, ki jih na družbenih omrežjih že javno objavljajo stranka, njen predsednik, poslanska skupina, podmladek in drugi predstavniki. Potrdila je tudi, da ima administratorske pravice, vendar je poudarila, da v skupinah sodeluje prek svoje zasebne telefonske številke.
»Torej ne gre za nikakršno klet, nič skrivnostnega ni pri tem,« je pojasnila za STA.
Njeno pojasnilo pomeni, da sodelovanja pri upravljanju skupin ne zanika, zavrača pa interpretacijo njihovega delovanja kot prikritega mehanizma za diskreditacijo političnih nasprotnikov. Prav razlika med tema dvema razlagama je v središču razkritij. Na eni strani so posnetki komunikacije, ki jih je pridobila Mladina, na drugi pa pojasnilo svetovalke, da gre za običajno strankarsko obveščanje in deljenje javno dostopnih objav.
Kje je meja med strankarsko dejavnostjo in delom v kabinetu predsednika vlade?
V demokratični družbi imajo tudi zaposleni v državnih institucijah pravico do političnega prepričanja in sodelovanja v političnem življenju v okviru veljavnih pravil. Vendar je pri posameznikih, ki opravljajo naloge v kabinetu predsednika vlade, pomembno vprašanje, ali svoje javne funkcije jasno ločujejo od strankarskih dejavnosti.
Če bi se izkazalo, da so bile službene pristojnosti, delovni čas ali drugi javni viri uporabljeni za organiziranje strankarskih spletnih kampanj, bi to odprlo dodatna vprašanja o odgovornosti. Za zdaj javno povzeta razkritja sama po sebi še ne dokazujejo takšne uporabe državnih sredstev.
Prav tako ostaja odprto vprašanje, kakšno vlogo so imeli pri usmerjanju komunikacije drugi strankarski funkcionarji in ali so bila navodila v skupinah usklajena z vodstvom stranke. Dejstvo, da v skupinah sodelujejo politični funkcionarji in podporniki, še ne dokazuje neposrednega naročanja posameznih spletnih napadov s strani predsednika vlade.
Vseeno pa razkritja kažejo, zakaj je preglednost političnega komuniciranja pomembna. Kadar se na družbenih omrežjih pojavijo številne podobne objave, uporabniki pogosto ne morejo vedeti, ali gre za spontano izražanje posameznikov ali za širjenje vsebin, ki jih usklajujejo politične organizacije.
Razkritja odpirajo tudi vprašanje pritiskov na novinarje
Primer Janeza Markeša opozarja na širšo problematiko spletnega nadlegovanja novinarjev in drugih javno izpostavljenih posameznikov. Družbena omrežja so postala pomemben prostor političnega razpravljanja, vendar lahko organizirano širjenje žaljivih sporočil ustvarja okolje, v katerem se kritični glasovi soočajo z osebnimi napadi namesto z vsebinsko razpravo.
Novinarji imajo pri svojem delu dolžnost preverjati dejstva, postavljati vprašanja in kritično spremljati nosilce oblasti. Politične stranke in njihovi podporniki imajo pravico njihove ugotovitve izpodbijati, opozarjati na napake in predstavljati drugačna stališča. Meja pa postane problematična, ko se razprava preusmeri v osebno žaljenje ali poskuse utišanja posameznika.
V primeru razkritij Mladine je zato pomembno ugotoviti, ali je šlo zgolj za koordinirano širjenje političnih objav ali tudi za organizirano spodbujanje osebnih diskreditacij. To sta različni ravnanji, ki ju ni mogoče enačiti brez dodatnih dokazov.
Javnost potrebuje odgovore, ne zgolj političnega obračunavanja
Današnja razkritja so odprla več vprašanj, na katera za zdaj ni vseh odgovorov. Znano je, da je svetovalka premierjevega kabineta potrdila sodelovanje pri upravljanju zaprtih skupin in da Mladina poroča o širjenju političnih ter diskreditacijskih vsebin. Znano je tudi, da so bile po navedbah tednika določene objave deljene med volilnim molkom.
Ni pa še javno ugotovljeno, da bi pristojni organi v teh konkretnih primerih potrdili kršitve volilne zakonodaje, nezakonito uporabo javnih sredstev ali neposredno naročanje žaljivih napadov s strani predsednika vlade. Morebitne takšne ugotovitve bi morale temeljiti na dodatnih dokazih in ustreznih postopkih.
Bistvo zgodbe zato ni samo vprašanje, kdo je upravljal spletne skupine, temveč predvsem, kako so delovale, kakšna navodila so prejemali njihovi člani in ali je bila pri tem spoštovana meja med političnim prepričevanjem, javno funkcijo ter pravico posameznikov do dostojanstva.
Razkritja Mladine so pomembna predvsem zato, ker odpirajo vprašanje transparentnosti političnega vplivanja na družbenih omrežjih. Odgovori pa bodo morali biti podprti z dejstvi, ne zgolj s političnimi obtožbami ali zanikanji.
Spletno uredništvo
