Iz Nove Gorice v Berlin: Tjaša Bucik bo na nemškem odru obudila zgodbe idrijskih rudarjev

Zgodbe treh generacij idrijskih rudarjev, spomini na življenje ob rudniku živega srebra in bogata tradicija klekljarstva bodo prihodnji petek zaživeli na odru v Berlinu. Novogoriška plesalka in koreografinja Tjaša Bucik bo 20. novembra v berlinskem Kühlhausu predstavila sodobno plesno predstavo »Skok čez kožo« (Jump Over My Skin), v kateri skozi gib, glasbo in pripovedi svojih prednikov raziskuje, kako se družinska zgodovina prenaša iz generacije v generacijo.

Predstava, ki je že gostovala v Ljubljani, Idriji in Novi Gorici, bo tako zgodbo slovenskega rudarskega mesta ponesla tudi pred mednarodno občinstvo.

Zgodba, ki se je začela globoko pod idrijsko zemljo

Idrija je mesto, katerega zgodovine ni mogoče ločiti od rudnika živega srebra. Več kot pet stoletij je rudarstvo zaznamovalo življenje prebivalcev, oblikovalo podobo mesta in vplivalo na usode številnih družin. Generacije moških so se vsak dan spuščale globoko pod zemljo, njihove družine pa so doma živele z delom, ki je prinašalo zaslužek, a tudi nevarnosti, negotovost in fizične posledice.

Prav iz takšnega okolja izhaja družinska zgodba novogoriške plesalke in koreografinje Tjaše Bucik. Njena predstava »Skok čez kožo« se naslanja na izkušnje treh generacij idrijskih rudarjev in raziskuje, kako lahko delo, spomini in način življenja prednikov vplivajo tudi na tiste, ki njihovega vsakdana niso več neposredno doživeli.

Umetnica se pri tem ne odloči za klasično zgodovinsko pripoved. Namesto kronološkega prikaza rudarskega življenja uporablja sodobni ples, v katerem telo postane nosilec spomina. Način gibanja, drža, ponavljajoče se kretnje, fizični napor in odnos med plesalkama ustvarjajo prostor, v katerem se preteklost srečuje s sedanjostjo.

Predstava je že zaživela na odrih Plesnega teatra Ljubljana, Topilnice Hg v Idriji in Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. V petek, 20. novembra, ob 20. uri pa bo predstavljena še v berlinskem kulturnem prostoru Kühlhaus Berlin.

Kaj pomeni skok čez kožo?

Naslov predstave izhaja iz stare rudarske šege, imenovane »skok čez kožo«. Gre za simbolni obred sprejema novincev v rudarsko skupnost, katerega korenine segajo v 16. stoletje in se v različnih oblikah ohranja še danes.

Beseda koža se v tem primeru ne nanaša na človeško kožo, temveč na pomemben del nekdanje rudarske opreme. Rudarji so okoli pasu nosili predpasnik iz trpežnega usnja, obrnjen čez zadnji del telesa. Ščitil jih je pred vlago, mrazom in odrgninami, ki so nastajale med zahtevnim delom pod zemljo.

Sčasoma je ta kos opreme postal tudi simbol rudarskega poklica. Obred skoka čez kožo je pomenil sprejem med rudarje, priznanje pripadnosti skupnosti in simbolni vstop v svet podzemnega dela.

Za Tjašo Bucik je ta tradicija izhodišče za širše umetniško raziskovanje. V predstavi se sprašuje, kako se človek povezuje s svojimi predniki, koliko njihovega življenja nosi v sebi in kje se začne njegova lastna pot.

Rudarska šega tako postane prispodoba prehoda med generacijami, med preteklostjo in sedanjostjo ter med izkušnjami, ki jih človek doživi sam, in tistimi, ki jih spoznava skozi družinske zgodbe.

Rudnik, ki je zaznamoval svetovno zgodovino

Idrijski rudnik živega srebra je deloval od leta 1490 do leta 1995 in je bil eden najpomembnejših rudnikov te vrste na svetu. V petih stoletjih so v njem pridobili približno 13 odstotkov vsega svetovnega živega srebra, najgloblji deli rudnika pa segajo več kot 400 metrov pod površje.

V najdejavnejšem obdobju je bilo v rudniku zaposlenih več kot tisoč rudarjev. Njihovo delo ni oblikovalo le gospodarstva, temveč tudi vsakdanje življenje mesta, odnose med ljudmi, družinske navade in občutek pripadnosti skupnosti.

Idrija je skupaj s španskim Almadénom zaradi svoje izjemne rudarske dediščine danes vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine. Toda zgodovinska vrednost rudnika ni omejena samo na ohranjene stavbe, rove, stroje in tehnično znanje.

Pomemben del dediščine predstavljajo tudi osebni spomini ljudi, ki so tam delali, ter njihovih družin. Prav ta manj vidni del zgodovine je v središču predstave »Skok čez kožo«.

Bucikova raziskuje, kako je življenje ob rudniku oblikovalo telesne navade, družinske odnose in doživljanje sveta. Njeno delo se tako ne ustavlja pri spominu na industrijsko preteklost, temveč odpira vprašanje, kaj od te preteklosti ostaja prisotno tudi danes.

Glasovi starih staršev postanejo del predstave

Ena najbolj osebnih značilnosti predstave so zvočni posnetki pogovorov, ki jih je Tjaša Bucik opravila s svojim nonotom in nono ter njunim rudarskim tovarišem in njegovo ženo.

Njihove pripovedi niso zgolj gradivo, na katerem temelji koreografija. Fragmenti pogovorov so neposredno vključeni v zvočno podobo predstave, zato občinstvo ob gibanju plesalk sliši tudi glasove ljudi, katerih življenjske izkušnje so navdihnile umetniško delo.

Spomini se prepletajo s kretnjami, ki izhajajo iz vsakdanjih opravil rudarjev in klekljaric. Med njimi so gibi rok, povezani z izkopavanjem rude, njenim drobljenjem, sežiganjem in polnjenjem živega srebra v jeklenke, pa tudi drobni, natančni in ponavljajoči se gibi, značilni za izdelovanje idrijske čipke.

V teh gibih se srečujejo fizični napor, potrpežljivost, vztrajnost in natančnost. Tisto, kar je bilo nekoč del vsakdanjega dela, se na odru spremeni v koreografski material, skozi katerega se razkrivajo odnosi med ljudmi in njihovimi izkušnjami.

Posebno moč daje predstavi prav dejstvo, da izhaja iz resničnih družinskih pripovedi. Glasovi prednikov niso predstavljeni kot oddaljen zgodovinski zapis, temveč kot živ spomin, ki se srečuje s telesom in gibanjem mlajše generacije.

Ko se srečata svet rudarjev in klekljaric

Poleg rudarstva ima v predstavi pomembno mesto tudi idrijsko klekljarstvo, druga velika kulturna dediščina tega območja. Obe dejavnosti sta skozi stoletja zaznamovali življenje številnih idrijskih družin, čeprav sta bili povezani z zelo različnimi oblikami dela.

Rudarji so se spuščali v podzemlje, kjer so se soočali s temo, vlago, nevarnostjo in težkim fizičnim naporom. Klekljarice so s potrpežljivim in natančnim prepletanjem niti ustvarjale čipke, pri čemer so ponavljajoči se gibi rok zahtevali izjemno zbranost in spretnost.

Predstava raziskuje tudi odnos med moškim in ženskim telesom. Na eni strani je telo rudarja, ki se vsak dan odpravlja v nevarno podzemlje, na drugi pa telo človeka, ki ostaja doma, skrbi za družino in živi z zavedanjem, da se lahko delovni dan konča tudi tragično.

V tem prostoru med delom in čakanjem, med fizičnim naporom in skrbjo za bližnje nastaja pomemben del predstave. Umetnica se posveča izkušnjam, ki jih zgodovinski zapisi pogosto težje zajamejo, a so bistveno oblikovale življenje rudarskih družin.

Rudarstvo in klekljarstvo tako nista predstavljena zgolj kot dve tradicionalni obrti, temveč kot povezana svetova, v katerih so se oblikovali odnosi, navade in vrednote več generacij.

Na odru dve plesalki, ki skozi gib gradita skupno zgodbo

V predstavi nastopata Tjaša Bucik in soavtorica Anja Möderndorfer. Njuno sodelovanje temelji na odnosu med dvema telesoma, ki se med gibanjem podpirata, spodbujata, izzivata in postopoma razvijata skupen ritem.

Koreografija izhaja iz ponavljanja gibov, povezanih z delom. Plesalki skozi fizični napor in vztrajanje raziskujeta meje telesa, pri čemer se njuno individualno gibanje na posameznih mestih prepleta in zliva v skupno celoto.

Takšen pristop odraža tudi širšo idejo predstave: človekove izkušnje niso nikoli povsem ločene od izkušenj drugih. Način življenja, delo in družinski odnosi puščajo sledi, ki se lahko prenašajo tudi med generacijami.

Pomembno vlogo pri oblikovanju odrskega vzdušja imata avtorska glasba Danijela Bogataja in svetlobno oblikovanje Hotimirja Knifica. Zvok, svetloba in gib skupaj ustvarjajo prostor, v katerem se osebne pripovedi povezujejo s sodobnim plesnim izrazom.

Predstava tako občinstva ne nagovarja samo skozi zgodbo, temveč tudi skozi telesno in čutno izkušnjo, ki omogoča drugačen pogled na dediščino.

Iz Idrije in Nove Gorice na mednarodni oder

Gostovanje v Berlinu predstavlja novo poglavje umetniške poti predstave, ki je nastala iz izrazito lokalnega okolja, vendar odpira vprašanja, razumljiva tudi občinstvu zunaj Slovenije.

Rudarstvo, industrijsko delo in tekstilne obrti so skozi zgodovino oblikovali številna evropska mesta. Z njimi so povezani migracije, gospodarski razvoj, družbene spremembe in življenjske zgodbe delavskih družin.

Prav zato ima zgodba idrijskih rudarjev tudi širšo razsežnost. Čeprav izhaja iz konkretnega kraja in osebnih spominov, govori o odnosu med delom, družino, telesom in časom.

Berlin, mesto z bogato industrijsko zgodovino in raznoliko sodobno umetniško sceno, bo tako postal prostor srečanja slovenske kulturne dediščine in mednarodnega občinstva.

Za novogoriško umetnico je gostovanje tudi priložnost, da zgodbo svojih prednikov predstavi v okolju, kjer lahko zaživi v novih kulturnih in zgodovinskih povezavah.

Tjaša Bucik: Plesalka, ki dediščino spreminja v sodobno umetnost

Tjaša Bucik prihaja iz Nove Gorice in deluje kot plesalka, koreografinja ter pedagoginja. V svojem ustvarjanju povezuje sodobni ples, raziskovanje slovenske kulturne dediščine in inkluzivno umetnost.

Plesno se je izobraževala v Sloveniji in Italiji, kjer je v Rimu zaključila profesionalno šolanje za sodobne plesalce MP3 Dance Project. Svoje znanje je izpopolnjevala tudi pri priznani izraelski plesni skupini Kibbutz Contemporary Dance Company.

Pomemben del njenega avtorskega dela predstavljajo projekti, povezani z zgodbami prednikov in kulturno dediščino. Leta 2024 je ustvarila predstavo »Čipke«, posvečeno idrijski klekljarski tradiciji, s katero je leta 2025 sodelovala tudi pri predstavitvi Slovenije na svetovni razstavi EXPO 2025 v Osaki.

Istega leta je nastala predstava »Skok čez kožo«, s katero je svoje raziskovanje idrijske dediščine razširila na zgodovino rudarstva, družinski spomin in telesne izkušnje različnih generacij.

Poleg avtorskega ustvarjanja se posveča inkluzivnemu plesu. Za predstavo »V hiši 3in3 se godi sto stvari«, ki je nastala v koprodukciji s CIRIUS Vipava, je prejela pozitiven odziv občinstva in strokovne javnosti.

Kot plesalka sodeluje tudi z različnimi gledališkimi institucijami, med njimi z Gledališčem Koper, Anton Podbevšek Teatrom in SNG Opera in balet Ljubljana. Redno poučuje sodobni ples ter deluje kot mentorica na področju koreografije in uprizoritvenih umetnosti.

Kaj od svojih prednikov nosimo v sebi?

V središču predstave je vprašanje, ki presega rudarsko zgodovino in idrijsko dediščino. Tjašo Bucik zanima, koliko človekovega gibanja, odzivanja in doživljanja sveta je povezano z izkušnjami ljudi, ki so živeli pred njim.

»Ali je gib v meni že začrtan, vtisnjen v telo skozi čas, podedovan in hkrati na novo ustvarjen? Kje se konča gib, ki sem ga podedovala, in začne moj lastni? Kdaj se začne moj gib? In kaj bom jaz prenesla naprej?« se sprašuje umetnica.

Prav ta vprašanja povezujejo osebno družinsko zgodbo z univerzalno človeško izkušnjo. Vsaka generacija namreč prevzema del spominov, navad in vrednot prejšnjih, hkrati pa ustvarja svojo pot.

S predstavo »Skok čez kožo« se spomin na idrijske rudarje ne ohranja le v zgodovinskih zapisih in muzejskih zbirkah, temveč tudi skozi sodobno umetnost. Njihove zgodbe se vračajo na oder v obliki gibov, glasov in odnosov, ki jih je oblikovalo življenje ob rudniku.

Gostovanje 20. novembra v berlinskem Kühlhausu bo tako več kot le predstavitev slovenske plesne produkcije v tujini. Na mednarodni oder bo poneslo del idrijske zgodovine, osebne spomine rudarskih družin in umetniško raziskovanje vprašanja, kako globoko v nas ostajajo zapisane izkušnje naših prednikov.

 

 

Spletno uredništvo Goriške novice

Avtorici fotografij: Tjaša Gnezda in Urška Boljkovac