
Mirovna pogajanja o končanju vojne v Ukrajini so dobila novo, za evropsko varnost izjemno občutljivo razsežnost. Po poročanju nemškega časnika Bild naj bi ruska stran v okviru pogovorov v Abu Dabiju predstavila predloge, ki močno presegajo vprašanje ukrajinskih ozemelj. Med njimi naj bi bila tudi zahteva, da Finska izstopi iz zveze Nato, baltske države pa ostanejo brez Natovih vojaških oporišč.
Finski obrambni minister Antti Häkkänen je takšne zamisli označil za povsem nezaslišane in poudaril, da o članstvu njegove države ni mogoče pogajati.
Kremelj je medtem zanikal, da bi takšno zahtevo sploh podal. V ozadju spora se odpira veliko širše vprašanje: ali želi Moskva mirovna pogajanja izkoristiti tudi za spremembo varnostnih razmerij v Evropi?
Zahteve, ki daleč presegajo meje Ukrajine
Nemški časnik Bild je v petek, 13. novembra, poročal o neuradnih ruskih predlogih, ki naj bi jih evropskim predstavnikom predstavili med diplomatskimi pogovori v Abu Dabiju. V Združenih arabskih emiratih so se ta teden sestajali predstavniki Rusije, Ukrajine in Združenih držav Amerike, ameriška stran pa si je prizadevala v pogovore o prihodnji evropski varnostni ureditvi vključiti tudi evropske države.
Po informacijah Bilda naj bi predlogi izvirali iz kroga blizu ruskega predsednika Vladimirja Putina. Njihov obseg je precej širši od običajnih pogovorov o prekinitvi ognja ali določitvi pogojev za končanje vojne. Rusija naj bi namreč zahtevala ne le ozemeljske koncesije Ukrajine, ampak tudi omejitve vojaškega delovanja zveze Nato na območju vzhodne in severne Evrope.
Najodmevnejši del domnevnega predloga je zahteva, da Finska razveljavi svojo odločitev o pridružitvi Natu iz leta 2023 in se vrne v položaj, ki ga je imela pred vstopom v zavezništvo. Hkrati naj bi Moskva želela prepoved Natovih vojaških oporišč v Estoniji, Latviji in Litvi. Ukrajina bi morala trajno ostati zunaj vojaških zavezništev, čeprav bi ji bila po teh navedbah še naprej dopuščena možnost pridružitve Evropski uniji.
Gre za predloge, o katerih je poročal nemški medij, ne za uradno potrjen in javno objavljen mirovni dokument. Njihovega celotnega besedila in statusa druge neodvisne redakcije niso mogle potrditi. Kljub temu je poročanje sprožilo takojšen odziv finskega političnega vrha, saj se dotika ene najpomembnejših odločitev v sodobni zgodovini države.
Finski obrambni minister: O tem se ne bomo pogajali
Finski obrambni minister Antti Häkkänen je na poročanje odgovoril brez diplomatskega olepševanja. Poudaril je, da Rusija že več let poskuša doseči omejevanje Natovega delovanja v evropskih državah in da takšne zahteve niso nove. Podobne predloge je Moskva predstavila že konec leta 2021, nekaj mesecev pred začetkom obsežne invazije na Ukrajino.
Po poročanju finske javne radiotelevizije Yle je Häkkänen pojasnil, da želi Rusija evropske članice Nata pripraviti do tega, da bi svoje obrambne dejavnosti omejile v skladu z ruskimi interesi. Takšen pristop je odločno zavrnil in poudaril, da o podobnih vprašanjih ni mogoče sklepati kompromisov na račun finske varnosti.
»Že sama zamisel, da bi kaj takega sploh predlagali, je povsem nezaslišana,« je dejal minister. Ob tem je poudaril, da se Moskva zaveda finskega stališča in da članstvo države v zavezništvu ni predmet pogajanj.
Häkkänen je bil kritičen tudi do načina, na katerega po njegovem mnenju Rusija vodi mirovne pogovore. Ocenil je, da Moskva poskuša preveriti, kako daleč sta Washington in Evropa pripravljena popustiti, ter svoje zahteve postopoma razširja z vprašanja Ukrajine na širšo evropsko varnostno ureditev. Takšno taktiko je opisal kot dolgoletno rusko strategijo premikanja pogajalskih izhodišč.
Odzvala se je tudi finska zunanja ministrica Elina Valtonen, ki je poudarila, da o finskem članstvu odločata Finska in zavezništvo samo. Premier Petteri Orpo je medtem po navedbah Helsinki Times pojasnil, da s podrobnostmi domnevnega ruskega predloga ni seznanjen.
Kremelj zanika, da bi zahteval finski izstop
Medtem ko so se na Finskem vrstili ostri odzivi, je ruska stran zanikala osrednjo navedbo nemškega časnika. Tiskovni predstavnik Kremlja Dmitrij Peskov je v petek dejal, da ni seznanjen s predlogom, po katerem bi morala Finska zapustiti Nato. Po njegovih besedah takšna zahteva ni bila predstavljena in o njej niso razpravljali.
To zanikanje je pomembno za razumevanje celotnega primera. Trenutno namreč obstajata dve različni ravni informacij: poročanje Bilda o neuradnih predlogih, predstavljenih evropskim sogovornikom, in uradno stališče Moskve, da zahteve glede finskega izstopa ni bilo.
Razlika med njima še ne pomeni, da je mogoče eno ali drugo različico brez dodatnih dokazov sprejeti kot dokončno. Neuradni diplomatski predlogi se lahko razlikujejo od javnih stališč držav, vendar bi bilo za zanesljivo presojo treba poznati izvirni dokument, njegove avtorje in okoliščine predstavitve.
Obenem so ruski predstavniki tudi v zadnjih dneh ponovno odpirali širše varnostne zahteve iz leta 2021. Po poročanju Helsinki Times, ki se sklicuje na ruske državne medije, je Putinov svetovalec Jurij Ušakov potrdil, da je ruski predsednik v pogovorih z ameriškimi predstavniki opozoril na takratne ruske predloge glede evropske varnosti.
Prav zato je razprava o finskem članstvu širša od vprašanja, ali je bila konkretna zahteva uradno zapisana v enem izmed pogajalskih dokumentov. Gre za spor o tem, kdo ima pravico odločati o obrambnih povezavah evropskih držav in ali lahko Rusija v okviru mirovnih pogajanj zahteva spremembe odločitev drugih suverenih držav.
Zakaj je Finska pred tremi leti opustila dolgoletno vojaško neuvrščenost?
Finska je bila več desetletij znana po svoji posebni varnostni politiki. Med hladno vojno je ohranjala previdne odnose s Sovjetsko zvezo, po njenem razpadu pa se je postopoma tesneje povezovala z zahodnimi institucijami. Leta 1995 je postala članica Evropske unije, vendar je ostala zunaj zveze Nato in se opirala na lastne obrambne zmogljivosti ter mednarodno sodelovanje.
To se je spremenilo po 24. februarju 2022, ko je Rusija začela obsežno invazijo na Ukrajino. Napad je na Finskem povzročil velik premik v razumevanju nacionalne varnosti. Država, ki si z Rusijo deli približno 1.340 kilometrov dolgo kopensko mejo, je začela ponovno presojati, ali ji dotedanja vojaška neuvrščenost zagotavlja zadostno zaščito.
Finska je maja 2022 vložila prošnjo za članstvo v Natu, 4. aprila 2023 pa je uradno postala njegova 31. članica. S tem je dobila zaščito kolektivne obrambe, ki jo določa 5. člen Severnoatlantske pogodbe. Napad na eno članico se po tem načelu obravnava kot napad na vse, zaveznice pa morajo napadeni državi zagotoviti pomoč v skladu s pogodbo.
Finski vstop je imel tudi pomembne strateške posledice. Kopenska meja med Rusijo in članicami Nata se je občutno podaljšala, severna Evropa pa je postala še pomembnejše območje zavezniškega obrambnega načrtovanja. Leta 2024 se je Natu pridružila še Švedska, s čimer se je dodatno spremenila varnostna podoba baltske in nordijske regije.
Zahteva, da bi Finska zdaj izstopila iz zavezništva, zato ne bi pomenila manjše diplomatske prilagoditve, temveč popoln obrat ene najpomembnejših finskih zunanjepolitičnih odločitev zadnjih desetletij.
Rusija naj bi želela tudi omejitve Nata v baltskih državah
Po navedbah Bilda domnevni ruski predlog ne vključuje samo Finske. Moskva naj bi zahtevala tudi prepoved Natovih vojaških oporišč v Estoniji, Latviji in Litvi, treh državah, ki so se zavezništvu pridružile leta 2004.
Baltske države so zaradi svoje geografske lege in zgodovinskih izkušenj z rusko oziroma sovjetsko oblastjo med najbolj občutljivimi članicami zavezništva. Estonija in Latvija neposredno mejita na Rusijo, Litva pa na rusko eksklavo Kaliningrad in Belorusijo. Njihova varnostna politika temelji na tesnem sodelovanju z drugimi članicami Nata ter na prisotnosti zavezniških sil.
V zadnjih letih je Nato na vzhodnem krilu okrepil vojaško navzočnost, predvsem z večnacionalnimi enotami, vajami in izboljševanjem pripravljenosti za obrambo. Takšni ukrepi so bili odgovor na poslabšanje varnostnih razmer po ruski agresiji proti Ukrajini.
Morebitna prepoved Natovih oporišč bi zato neposredno posegla v način, kako zavezništvo organizira obrambo svojih članic. Hkrati bi odprla vprašanje, ali bi se morale posamezne države odpovedati delu obrambnega sodelovanja zaradi zahtev tretje države.
Rusija že dolgo trdi, da širitev Nata in njegova vojaška prisotnost v bližini ruskih meja ogrožata njeno varnost. Zavezništvo takšno razlago zavrača in poudarja, da imajo države pravico same izbirati svoje varnostne povezave. Prav nasprotovanje med tema stališčema je eno ključnih vprašanj evropske varnostne razprave.
Ukrajina bi izgubila del ozemlja, omejitve bi veljale tudi za pristanišča
Domnevni predlogi, o katerih je poročal Bild, vključujejo tudi obsežne zahteve glede ukrajinskega ozemlja. Rusija naj bi želela obdržati vsa območja, ki jih trenutno zaseda, ter pridobiti nadzor nad celotnim Donbasom, vključno z deli Doneške regije, ki so še pod ukrajinskim nadzorom.
Ukrajina bi morala po teh navedbah trajno ostati vojaško neuvrščena, kar bi pomenilo odpoved članstvu v Natu. Možnost članstva v Evropski uniji bi ostala odprta, vendar bi bila njena obrambna povezovanja omejena.
Predlog naj bi posegel tudi v položaj ukrajinskih črnomorskih pristanišč. Odesa in Mikolajiv bi morala biti demilitarizirana, ukrajinske oblasti pa ju ne bi smele uporabljati kot pomorski vojaški oporišči. V zameno naj bi se oblikovali posebni dogovori o svobodi plovbe v Črnem in Baltskem morju.
Takšne zahteve so pomembne, ker ukrajinska pristanišča niso le gospodarska infrastruktura. Odesa je eno ključnih središč ukrajinskega izvoza, zlasti žita in drugih kmetijskih proizvodov, hkrati pa ima območje velik strateški pomen za varnost države.
Zahteve po demilitarizaciji pristanišč in trajni vojaški neuvrščenosti bi tako vplivale na sposobnost Ukrajine, da samostojno oblikuje svojo obrambno politiko. Za Kijev je vprašanje prihodnjih varnostnih jamstev eno osrednjih v vseh pogovorih o končanju vojne, saj želi preprečiti možnost ponovitve ruske agresije.
V zameno umik jedrskega orožja iz Belorusije
Po poročanju nemškega časnika naj bi Rusija za zahtevane koncesije ponudila tudi določene varnostne ukrepe. Med njimi je umik ruskega jedrskega orožja iz Belorusije ter zaveza, da Moskva na beloruskem ozemlju ne bo nameščala raket srednjega dosega.
Belorusija je tesna ruska zaveznica, njeno ozemlje pa je imelo pomembno vlogo že na začetku invazije na Ukrajino. Rusija je leta 2023 začela nameščati taktično jedrsko orožje v Belorusiji, kar je povzročilo dodatno zaskrbljenost v sosednjih evropskih državah.
Morebitni umik tega orožja bi bil zato pomemben varnostni ukrep. Vendar bi bilo treba pri vsakem takšnem dogovoru določiti tudi način preverjanja, da bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, ali so bile obveznosti izpolnjene.
Ob tem se pojavlja še vprašanje sorazmernosti predlaganih koncesij. Umik določenega orožja z beloruskega ozemlja bi bil drugačne vrste ukrep kot zahteva, da neodvisna evropska država zapusti obrambno zavezništvo ali da se članice Nata odpovedo delu svoje vojaške infrastrukture.
Zato tudi morebitna ruska ponudba glede Belorusije sama po sebi ne bi odpravila političnih in pravnih vprašanj, ki jih odpirajo drugi deli domnevnega predloga.
Na seznamu zahtev tudi Moldavija
Eden manj izpostavljenih, vendar pomembnih delov poročanja se nanaša na Moldavijo. Po informacijah Bilda naj bi Rusija predlagala njeno preoblikovanje v federacijo, sestavljeno iz osrednjega dela države, Pridnestrja in Gagavzije.
Pridnestrje je separatistično območje na vzhodu Moldavije, kjer so še vedno prisotne ruske vojaške sile. Gagavzija pa je avtonomna regija na jugu države s posebnim političnim in kulturnim položajem.
Domnevni ruski predlog naj bi predvideval, da bi lahko Pridnestrje in Gagavzija v primeru moldavskega vstopa v Evropsko unijo izvedla referenduma o neodvisnosti. Rusija naj bi v zameno ponudila umik svojih sil iz Pridnestrja.
Takšna ureditev bi imela pomembne posledice za moldavsko ozemeljsko celovitost in evropsko povezovanje. Moldavija si prizadeva za članstvo v Evropski uniji, hkrati pa se že desetletja sooča z nerešenim statusom Pridnestrja.
Čeprav Moldavija ni neposredna udeleženka vojne v Ukrajini, jo geografska lega in prisotnost ruskih sil v Pridnestrju tesno povezujeta s širšimi varnostnimi razmerami v regiji. Prav zato vključevanje njenega notranjega ustavnega reda v pogovore o Ukrajini odpira dodatna vprašanja o obsegu in namenu domnevnih ruskih predlogov.
Zelenski opozarja pred novo varnostno ureditvijo, ki bi jo določale velike sile
Na razpravo o prihodnji evropski varnostni ureditvi se je odzval tudi ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski. Po srečanju z ameriškima odposlancema Stevom Witkoffom in Jaredom Kushnerjem v Dublinu je opozoril, da bi lahko bil novi varnostni okvir za Evropo nevaren, če bi omogočal poseganje v pravice drugih držav.
Zelenski je poudaril, da Rusija ne more odločati v imenu držav članic Nata. Ob tem je opozoril na Putinova prizadevanja za spreminjanje evropskih meja in dejal, da so prav takšne zamisli lahko vir novih vojn in zaostrovanja razmer.
Njegove izjave niso bile neposreden odgovor na vse navedbe Bilda, temveč širše opozorilo glede načina oblikovanja povojne evropske varnosti. Za Ukrajino je namreč bistveno, da morebitni mirovni dogovor ne bi ustvaril razmer, v katerih bi lahko Rusija v prihodnosti ponovno uporabila vojaško silo.
Podobno zadržanost so izrazili tudi nekateri evropski voditelji. Nemški kancler Friedrich Merz je nasprotoval ponovnemu odpiranju celotne evropske varnostne ureditve, visoka zunanjepolitična predstavnica EU Kaja Kallas pa je opozorila, da bi lahko razprava o širših varnostnih spremembah pred dosego prekinitve ognja preusmerila pozornost od dogajanja na ukrajinskih bojiščih.
Evropska komisija je hkrati poudarila, da morajo evropske države sodelovati pri pogovorih, ki neposredno zadevajo njihovo varnost. To stališče je posebej pomembno ob dejstvu, da si ameriška administracija prizadeva doseči dogovor z Moskvo, medtem ko Rusija že dalj časa nasprotuje neposrednemu sodelovanju nekaterih evropskih predstavnikov v pogajanjih.
Moskva podobne zahteve postavila že pred invazijo leta 2022
Sedanje poročanje je mogoče razumeti tudi v kontekstu ruskih zahtev iz decembra 2021. Takrat je Moskva Združenim državam in Natu predložila predloga varnostnih sporazumov, s katerima je želela doseči omejitve nadaljnjega širjenja zavezništva ter zmanjšanje določenih vojaških dejavnosti v vzhodni Evropi.
Rusija je zahtevala zlasti zagotovilo, da Ukrajina ne bo postala članica Nata, in omejitve nameščanja vojaških zmogljivosti na območjih, ki jih je Moskva razumela kot pomembna za svojo varnost. Zahodne države so nekatere predloge za pogovore o nadzoru oboroževanja sprejele kot možno izhodišče, niso pa pristale na zahteve, ki bi drugim državam odvzele pravico do izbire lastnih zavezništev.
Le nekaj mesecev pozneje je Rusija začela obsežno invazijo na Ukrajino. Zaradi tega se današnje zahteve, ki jih opisuje Bild, ne pojavljajo v političnem vakuumu, ampak v ozračju močno zmanjšanega zaupanja med Moskvo in zahodnimi državami.
Finski obrambni minister Häkkänen je prav na to zgodovinsko povezavo opozoril v svojem odzivu. Po njegovi oceni Rusija s širjenjem pogajalskih zahtev poskuša doseči spremembe, ki jih ni uspela uveljaviti že pred začetkom vojne.
Vendar ostaja pomembna razlika med dolgoletnimi javno znanimi ruskimi stališči in konkretnim poročanjem o predlogu, ki naj bi bil predstavljen v Abu Dabiju. Medtem ko so ruske zahteve iz leta 2021 dokumentirane, je sedanja navedba o finskem izstopu iz Nata še vedno predmet nasprotujočih si izjav.
Ali lahko mirovna pogajanja posežejo v pravico držav do lastne varnosti?
Primer Finske odpira temeljno vprašanje evropske varnostne ureditve: ali lahko ena država v pogajanjih z drugimi zahteva, da tretja država spremeni svojo zunanjepolitično in obrambno usmeritev?
Članstvo v Natu temelji na odločitvi države kandidatke in soglasju članic zavezništva. Severnoatlantska pogodba predvideva tudi možnost prostovoljnega izstopa, vendar ne določa mehanizma, po katerem bi lahko država, ki ni članica, zahtevala izključitev druge države.
Finska je odločitev o vstopu sprejela po lastnih ustavnih in političnih postopkih, njeno članstvo pa je bilo potrjeno v skladu s pravili zavezništva. Zato zahteva po izstopu ne bi zadevala samo odnosov med Finsko in Rusijo, ampak tudi širše načelo suverenega odločanja evropskih držav.
Za manjše in srednje velike evropske države je to vprašanje posebej pomembno. Njihova varnost je namreč v veliki meri odvisna od predvidljivih mednarodnih pravil, spoštovanja meja in možnosti sodelovanja v zavezništvih, ki jih same izberejo.
Tudi za Slovenijo kot članico Nata in Evropske unije je zato razprava o finskem članstvu relevantna. Čeprav se domnevni predlog nanaša na sever Evrope, je načelo, da države same odločajo o svoji varnostni politiki, pomembno za celotno evropsko ureditev.
Pogajanja se nadaljujejo, ključna vprašanja pa ostajajo odprta
Mirovna prizadevanja v Abu Dabiju so pokazala, kako zahtevno je usklajevanje stališč Rusije, Ukrajine, Združenih držav in evropskih držav. Medtem ko Washington išče možnosti za diplomatski napredek, Moskva vztraja pri številnih varnostnih in ozemeljskih zahtevah, Kijev pa opozarja, da mora vsak dogovor zagotavljati trajno zaščito pred novo agresijo.
Poročanje o domnevni zahtevi po finskem izstopu iz Nata je zato pomembno predvsem kot opozorilo, kako daleč bi lahko segale razprave o povojni evropski varnosti. Finska je jasno povedala, da svojega članstva ne namerava postaviti na pogajalsko mizo, Kremelj pa zanika, da bi takšno zahtevo sploh predložil.
Nadaljnji razvoj bo odvisen od tega, ali bodo pogajalci predstavili uradne in preverljive predloge ter ali bodo vanje vključene države, katerih varnost in ozemeljska celovitost sta neposredno prizadeti.
Za zdaj je najpomembnejše sporočilo Helsinkov nedvoumno: Finska o svojem članstvu v Natu ne namerava sklepati kompromisov. Obenem pa spor razkriva, da pogajanja o končanju vojne v Ukrajini niso več povezana samo z ukrajinskim ozemljem, temveč tudi z vprašanjem, kakšna bo evropska varnostna ureditev v prihodnjih desetletjih.
Spletno uredništvo



