Nedavno smo v medijih lahko zasledili, kako se pred Zdravstvenim domom Slovenska Bistrica vije 300 metrov dolga kolona pacientov, ki čakajo za vpis k novi osebni zdravnici. Skrajno neprijeten prizor, ki ga težko povezujemo s sodobno, demokratično Slovenijo 21. stoletja. Prej bi rekli, da gre za kakšno obubožano državico v Latinski Ameriki kot pa članico EU-ja, ki želi biti “druga Švica”. Nekaj očividno ne deluje …
Zdravstvo je že leta globoko v krizi, zaskrbljujoče stanje pa se le še poglablja. Osredotočamo se na vse mogoče resnične in namišljene vzroke, le na ključni element zgodbe pozabljamo … Vlada in del ljudstva opozarjata na t. i. “dvoživkarstvo” oziroma prepletanje javnega in zasebnega zdravstva. Svarita, da del zdravnikov iz javnega sektorja dela tudi pri zasebnikih … Nekateri komentatorji pa menijo, da del zdravnikov zaradi preobilice dela izgoreva, spet drugi pa da delajo manj kot bi lahko … V vladnih vrstah pa smo celo slišali, da nekateri zaposleni v javnih bolnišnicah “tam delajo malo, lahko celo nič”.
Zdravniki pa opozarjajo na žalitve vladajočih, kar je za mnoge kaplja čez rob. Službo si rajši poiščejo drugod, kjer jih bolj spoštujejo … To pa privede do še večjega pomanjkanja zdravstvenega osebja. In prepričani so, da se državni in zasebni sektor ne izključujeta. Za pacienta je po njihovem ključna kakovostna storitev, ne pa kje jo bo dobil za denar, ki ga je primoran vplačevati v ZZZS. Hkrati pa opozarjajo, da se velik del od 5,5 milijarde evrov, kolikor davkoplačevalci vplačujemo v blagajno, “izgubi”, bodisi zaradi preplačane medicinske opreme, bodisi zaradi interesov raznih IT hiš ter javnih podjetij.
Zdravniki še menijo, da novela zakona o zdravstveni dejavnosti, razmer ne bo rešila, kvečjemu nasprotno. Čakalne dobe bodo še daljše, saj se bo večina njih, v luči izbire med državnim in zasebnim, odločila za slednjega.
O vsem tem pa se danes prerekamo, ker v središču ni bolnik, ki mu je zdravstvo primarno namenjeno. Vsak izmed nas zdravljenje občasno potrebuje in takrat si želi, da bi bila storitev opravljena kar se da hitro, kakovostno in v okvirjih obveznega zavarovanja, ki ni poceni. Tega pa nimajo pred očmi odločevalci, tako v politiki, kot tudi zunaj nje, ko sprejemajo, za pacienta škodljive odločitve, čeprav so tudi sami kdaj bolniki. Če bi se interesom pridružil kanček empatije, bi to na vse nas blagodejno vplivalo. Celotna družba bi pridobila. Imeli bi več nasmejanih in zadovoljnih ljudi, prijetnost bivanja v državi pa bi se močno povečala … To velja zlasti za tiste, ki zdravstvo primarno dojemajo kot vir zaslužka, pa naj gre za dobavitelje zdravstvene opreme, ali pa zdravnike, ki sistem zlorabljajo z dvojnimi zaposlitvami.
In nenazadnje se vprašajmo: Bi bili na servis avtomobila ali pralnega stroja pripravljeni čakati več let ter se v primeru slednjega ob sobotah sprehajati do bližnje pralnice, z nahrbtnikom polnim umazanih oblačil? Bi bili pripravljeni dvakrat ali trikrat tedensko po več ur stati v vrsti pred trgovino, da bi nakupili osnovne življenjske potrebščine, saj si razkošja nikakor ne bi mogli privoščiti? Tako bo videti slovensko zdravstvo, dokler pacient ne bo najvišja vrednota v sistemu.
Spletno uredništvo