Quantcast
Informer
Spletni posrednik informacij

Četrt stoletja postkomunistične uzurpacije države

0

Minuli teden smo bili priče ustvarjanju vtisa, da so v tujini zaskrbljeni za demokracijo in svobodo medijev v Sloveniji. Dobro orkestrirano medijsko kompanijo je sprožil članek na bruseljskem portalu Politico, objavljen 16. februarja, o vojni z mediji, ki naj bi jo bojeval Janez Janša. Še topel članek so zaskrbljeno povzeli dominantni slovenski mediji, odziv Janše na lažnive trditve v članku pa označili za napad na novinarko in svobodno novinarstvo.

 

Zelo verjetno je ta epizoda labodji spev zlorabe tujih medijev za podžiganje političnih strasti v Sloveniji, zlorabe, ki jo je patentirala, v večini primerov pa tudi izvajala slovenska tranzicijska levica. Tokrat so zadeve ušle izpod nadzora. Trditve iz članka in demantiji so se pojavili tudi v drugih evropskih medijih in naslednjič bodo uredniki vsaj v resnih medijih bolj previdni, ko gre za vire iz Slovenije in novinarje nepoznavalce.

Tradicija, da strici in njihovi paži obdelujejo tuje novinarje, ima dolgo brado. Prvih petnajst let tranzicije so bila njihova prizadevanja omejena na prepričevanje o tem, da so le na slovenski postkomunistični levici pravi demokrati in gospodarski strokovnjaki, politiki v novih strankah pa nesposobni kmetavzi, revanšisti in potomci kvislingov. Z izjemo nekaterih poskusov umora osebnosti s pomočjo v tujino lansirani člankov, ta taktika ni bila kaj dosti uspešna.

 

Razen socialistov v sosednjih državah, slovenskih postkomunistov in s tajkuni povezanih tranzicijskih levičarjev ni imel nihče za demokrate, slovenske desne stranke pa so se pri relevantni evropski javnosti sčasoma tudi same profilirale. Zloraba tujih medijev za domače potrebe je bila v glavnem neuspešna, ker je takrat v medijih na zahodu veljalo, da novinar, ki o zadevi nič ne ve, o njej niti ne more pisati. Tujim novinarjem, ki so se dalj časa ukvarjali s Slovenijo, pa je hitro postalo jasno, za kaj gre.

jansa politico

Orbanizacijo, samo da s postkomunisti v sedlu, živimo že četrt stoletja
Zadnjih deset let je pristop do obdelave tujih novinarjev drugačen. Tujce želijo prepričati, da se v Sloveniji dogaja orbanizacija. Cilj tranzicijske levice ni več izboljšati lastno podobo v svetu, ampak predvsem škodovati Janezu Janši. Ker je za boj proti Viktorju Orbanu v evropskem medijskem prostoru že angažiranih precej novinarskih peres, naj naloga ne bi bila težka. Članek v Politicu dokazuje, da ni težko dobiti evropskega družbenopolitičnega delavca, ki bo brez preverjanja dejstev ukalupil slovensko zgodbo v že izdelan stereotip.

 

Ko me je prijatelj iz tujine, ki se ima za poznavalca srednje Evrope in predvsem Poljske in Madžarske, vprašal, kaj počne naš predsednik vlade, da ga primerjajo z Orbanom, sem mu odgovoril, da tvita. Debelo me je pogledal. “Si je podredil tožilstvo?” me je vprašal.

Ne, vrhovni državni tožilec in njegov sin sta zagrizena nasprotnika vlade.”

Kontrolira radijske in televizijske postaje?”

Ne, vodstvo in ključni uredniki na nacionalnem radiu in televiziji napadajo vlado od njenega nastopa, večino medijev v zasebni lasti pa nadzorujejo Janševi politični nasprotniki?”

Kaj pa sodišča, je že zamenjal kaj sodnikov, tako kot so to naredili na Poljskem?”

Tudi ne,” sem ga razočaral.

Ampak z Orbanom pa sta prijatelja, kajne da?” se je ujel za zadnjo slamico. Potrdil sem, da sta, in pojasnil zgodovino in obseg prijateljstva, kolikor poznam zadevo iz medijev. Potolažil me je, češ ne skrbi, ni nobene nevarnosti, da bi se Slovenija orbanizirala.

Seveda ne, saj orbanizacijo, samo da s postkomunisti v sedlu, živimo že četrt stoletja,” sem mu odgovoril.

Slovenija v letu 2020 bolj demokratična kot v letu 2019


Ker je očitno, da svoboda medijev v Sloveniji ni ogrožena s strani vladajoče koalicije (stanje v slovenskem medijskem prostoru avtorici članka v Politicu lepo pojasnjujejo na Portalu Plus), bo v prihodnje za blatenje v tujini uporabljeno predvsem ogrožanje demokracije in ustavnega reda. To sta že nakazala Luka Mesec in Marjan Šarec, ko sta pobalinsko zavrnila povabilo predsednika Boruta Pahorja na pogovor med predsedniki strank, češ da predsednik molči ob spodjedanju (Mesec), uničevanju (Šarec) demokracije in ustavnega reda. Očitek je povsem nesmiseln. Pod sedanjo vlado niti demokracija niti ustavni red nista nič bolj ogrožena, kot sta bila pod prejšnjimi vladami.

Po merilu demokracije (Democracy Index), ki ga vsako leto pripravijo v raziskovalni enoti revije The Economist, je bila Slovenija v letu 2020 bolj demokratična kot v letu 2019; tudi sicer je indeks za Slovenijo najvišji, ko so na oblasti desnosredinske vlade.

Nevarnost za demokracijo – politično aktivistični državni funkcionarji, povezani s strici iz ozadja

Nevarnost za demokracijo in ustavni red ne prihaja od vladajoče koalicije, ampak s strani politično aktivističnih državnih funkcionarjev, povezanih s strici iz ozadja. Navajam primera dveh institucij.

Ustavno sodišče je bilo do nastopa sedanje vlade zelo restriktivno, ko gre za sprejetje določene zadeve v obravnavo, tako glede tega, ali so že bile izčrpane vse pravne možnosti, kot glede dejansko izkazanega pravnega interesa pritožnikov. Če se bo izkazalo, da se pobude, naperjene proti zakonom iz protikoronskih paketov, jemljejo v obravnavo na osnovi političnega aktivizma ustavnih sodnikov, bo to znatno škodovalo videzu nepristranskosti sodišča, ki je eden temeljev ustavnega reda. Indic, da gre za vladi sovražen politični aktivizem, je že zahteva Ustavnega sodišča, da mora vlada ukrepe, ki omejujejo stike, preverjati vsak teden. S tako, s strani epidemiološke stroke povsem neutemeljeno in birokratsko omejitvijo se v času epidemije ni treba soočati nobeni drugi vladi na svetu.

ocaki in sodniki

Primer, ki krni videz nepristranskosti Ustavnega sodišča, je tudi odločitev večine na Ustavnem sodišču, da s parlamentarno preiskavo ni dopustno preiskovati niti sumov o zavestnih kršitvah oziroma zlorabah sodniške funkcije. Zanimivo bi bilo ugotoviti, ali je večina sodnikov namerno prezrla, da na tak način preiskujejo morebitne zlorabe sodstva v drugih evropskih državah z mnogo daljšo demokratično tradicijo, kot jo ima Slovenija, kar je lepo pokazal ustavni sodnik Klemen Jaklič v kolumni na portalu IUS-INFO. Unikum v negativnem smislu bo Slovenija postala tudi, če se uresniči namera Ustavnega sodišča, da delodajalec delavca v javnem sektorju tudi po izpolnitvi vseh pogojev za upokojitev proti njegovi volji ne bo mogel odpustiti.

So mediji že pozabili na Tomaža Vesela?

Drugi sum zlorabe državnih institucij za politične cilje pa je dogajanje v zvezi z osnutkom revizijskega poročila o nabavi zaščitne in medicinske opreme v času koronavirusa. Dva dni pred božičem je predsednik Računskega sodišča Tomaž Vesel pospešil podpis mnenja mimo ustaljenih procedur. Zakaj je to storil, ni pojasnil, nam je pa verjetno razlago razkril poslanec Robert Polnar. Po njegovih besedah je že na začetku decembra kandidat za nosilca konstruktivne nezaupnice Erjavec predvideval, da bo osnutek poročila Računskega sodišča za ministra Počivalška tako obremenilen, da bo ustrezno število poslancev SMC prestopilo na stran koalicije KUL. Vesel je na televiziji dejal, da Karl Erjavec na začetku decembra ni mogel vedeti za vsebino poročila, ker takrat še ni bilo pripravljeno. Nekaj tednov kasneje pa so z Računskega sodišča novinarjem pojasnjevali, da je bil namestniku predsednika Jorgu Kristijanu Petroviču ključni del poročila na voljo že prvega decembra.

20181016 00891788 1536x1024 1

Predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel (Foto: STA)

Če Tomaž Vesel manipulacij s poročilom ne bo mogel pojasniti in dokazati, mora odstopiti


Vesel je še pred koncem leta oznanil, da je Računsko sodišče Policiji poslalo dokument, v katerem je omenjenih 13 pogodb, kjer so okoliščine takšne, da obstajajo sumi, ki kažejo na znake kaznivih dejanj. Če je že navedel število, bi lahko navedel tudi vrsto kaznivega dejanja (na primer ponarejanje listin, goljufija ipd.), a tega ni storil, ker bi s tem onemogočil medijskim morilcem, da za sumljive posle obremenijo ministra Počivalška. Če bi navedel, za kakšno vrsto kaznivih dejanj gre, bi namreč hitro postalo jasno, da za večino morebitnih kaznivih dejanj ne more biti osumljen minister Počivalšek, ker pri nabavah ni imel take funkcije, da bi ta dejanja lahko zagrešil.

Če Tomaž Vesel manipulacij s poročilom ne bo mogel pojasniti in dokazati, da se pri svojem ravnanju ni podrejal političnim in medijskim pritiskom, potem mora odstopiti. Morebitno manipuliranje s konkretnim poročilom spodjeda demokracijo in ustavno ureditev mnogo bolj kot njegov neodobren postranski zaslužek v višini 205.000 evrov letno.

Matej Kovač, Časnik

Foto STA
Izvor/Avtor Časnik