Bombo odvrgel tik pod sobo, kjer je spal štiriletni otrok: 24-letnika izdale sledi DNK, sodišče mu je izreklo tri leta zapora

Eksplozija vojaške ročne bombe M52, ki je decembra lani odjeknila med dvema stanovanjskima hišama na ljubljanskih Fužinah, bi se lahko končala s tragedijo. Le nekaj metrov od mesta detonacije je namreč spal štiriletni otrok, ki je bil po ugotovitvah sodišča še posebej izpostavljen nevarnosti. Ljubljansko okrožno sodišče je za napad na prvi stopnji obsodilo 24-letnega Luko Jemca in mu izreklo enotno kazen treh let zapora. Obtoženec je krivdo zanikal in vztrajal, da je bil v času eksplozije drugje, vendar ga je med drugim obremenila biološka sled, najdena na bombi.
V noči na 19. december 2025 je prebivalce ljubljanskih Fužin nekaj po polnoči pretresla silovita eksplozija. Približno dvajset minut čez polnoč je med dvema stanovanjskima hišama na Ulici Mire Miheličeve, nedaleč od družinskega parka Muste, eksplodirala vojaška ročna bomba M52. V eni od hiš je bila družina s štiriletnim otrokom, druga pa je bila v tistem času prazna.
Eksplozija je povzročila materialno škodo na obeh objektih, najpomembnejše pa je bilo, da ni zahtevala človeških življenj. Prav okoliščine napada in neposredna bližina spečega otroka so bile med ključnimi poudarki sodnega postopka, ki se je na ljubljanskem okrožnem sodišču končal z obsodilno sodbo.
Sodnica Kristina Janjac Otorepec je Luko Jemca spoznala za krivega povzročitve splošne nevarnosti ter kaznivega dejanja, povezanega z nedovoljenim prometom z orožjem oziroma eksplozivom. Izrekla mu je enotno triletno zaporno kazen in mu do pravnomočnosti sodbe podaljšala pripor.
Štiriletni otrok je spal tik nad mestom eksplozije
Najbolj pretresljiva okoliščina napada je bila bližina otroške sobe. Štiriletni otrok družine, ki je bila v času eksplozije v eni od hiš, je spal neposredno nad mestom, kjer je eksplodirala bomba.
Po poročanju Dela in Slovenskih novic je sodnica ob razglasitvi sodbe poudarila, da je bila eksplozivna naprava odvržena praktično med stanovanjska objekta. Zaradi tega so bili ogroženi ljudje, ki so se nahajali v bližini, še posebej pa otrok, ki je spal v sobi nad krajem detonacije.
Vojaška ročna bomba M52 je nevarno eksplozivno sredstvo, katerega delci lahko ob detonaciji povzročijo smrtne poškodbe tudi na večji razdalji. Tožilka Anita Filipčič je med zaključnimi besedami opozorila, da ima takšna bomba smrtonosen učinek na razdalji od 20 do 40 metrov, zaradi česar je bila nevarnost za stanovalce zelo resna.
Pri eksploziji je na srečo nastala le materialna škoda. Toda odsotnost telesnih poškodb ni zmanjšala teže očitkov, saj je bilo za presojo kaznivega dejanja pomembno tudi dejansko ogrožanje življenj in premoženja.
Na bombi našli DNK obtoženega
Preiskovalci so na kraju eksplozije zavarovali ostanke eksplozivne naprave in na njenem varovalnem delu odkrili biološke sledi, povezane z Luko Jemcem. Prav ta dokaz je postal eden osrednjih elementov kazenskega postopka.
Obtoženi je med sojenjem zanikal, da bi bombo odvrgel. Tik pred zaključkom postopka je prekinil molk in predstavil svojo razlago, kako so se njegove biološke sledi lahko znašle na eksplozivni napravi.
Po poročanju Dnevnika je zatrdil, da je nekaj mesecev pred eksplozijo obiskal preprodajalca drog, pri katerem je želel kupiti kokain. V njegovi kleti naj bi opazil različne vojaške predmete, med njimi tudi bombo, za katero mu je preprodajalec domnevno povedal, da gre za repliko.
Jemec je trdil, da je med ogledovanjem predmetov bombo prijel v roke in da so se njegove biološke sledi nanjo prenesle takrat. Imena domnevnega preprodajalca ni želel razkriti, saj naj bi se ga bal.
Sodišče takšnega pojasnila ni sprejelo kot prepričljivega. Ker obtoženec ni želel razkriti osebe, pri kateri naj bi se bombe dotaknil, njegove razlage ni bilo mogoče preveriti.
Trdil je, da je bil v času napada s prijateljem
Jemec je skušal svojo nedolžnost dokazati tudi z alibijem. V zagovoru je navedel, da je noč z 18. na 19. december preživel s prijateljem Rokom P., s katerim naj bi najprej pila v lokalu, nato pa druženje nadaljevala pri njem doma.
Ko jima je zmanjkalo alkohola, naj bi prijateljica na njegov naslov dostavila dodatni steklenici. Po Jemčevih navedbah sta nato s prijateljem poslušala glasbo, gledala filme in pozneje zaspala.
Njegovo različico dogodkov sta v določenem delu potrdila tako prijatelj kot prijateljica, vendar sodišča to ni prepričalo, da v času eksplozije ni mogel biti na Fužinah.
Sodnica je po poročanju Dnevnika ocenila, da je Jemec tisto noč res preživel del časa v družbi prijatelja, vendar je imel dovolj časa, da se je vmes odpravil na kraj napada in se vrnil.
Pomembno vlogo pri presoji so imeli tudi podatki o uporabi njegovih mobilnih telefonov.
Telefon je bil v času eksplozije prižgan, vendar ga ni uporabljal
Med sojenjem je pričal izvedenec za telekomunikacije Mitja Štular, ki je pregledal tri mobilne telefone, zasežene obtožencu. Pri enem od pametnih telefonov je ugotovil, da ga je Jemec začel uporabljati šele leta 2026, zato ni mogel ponuditi podatkov o njegovem gibanju v času napada.
Na drugem telefonu ni bilo mogoče pridobiti natančnih podatkov o lokaciji, saj naprava teh informacij ni beležila. Izvedenec pa je ugotovil, da je bil telefon v času eksplozije prižgan, čeprav ga Jemec približno dve uri ni uporabljal.
Tudi tretji telefon, ki ni bil pametna naprava, ni ponudil podatkov, s katerimi bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti obtoženčevo gibanje v kritičnem času.
Izvedenec je ob pregledu naprav odkril še fotografije pištole, vezic za roke in večjih količin gotovine ter videoposnetek nasada konoplje na neznani lokaciji. Našel je tudi komunikacijo, v kateri je Jemec sogovornika spraševal o naročanju »hrušk«.
Tožilka Anita Filipčič je v zaključni besedi opozorila, da se izraz »hruške« v kriminalnem žargonu lahko uporablja za bombe. Vendar neposredne komunikacije, ki bi Jemca povezovala s konkretnim bombnim napadom, izvedenec na telefonih ni našel.
Prav ta razlika je bila pomembna tudi za obrambo, ki je vztrajala, da tožilstvo ni dokazalo, da je bil Jemec dejansko na kraju eksplozije.
Obramba vztrajala, da biološka sled ni dovolj za obsodbo
Jemčeva zagovornica Tina Boštjančič je v zaključni besedi opozorila, da najdena biološka sled sama po sebi še ne dokazuje, da je obtoženec bombo tudi odvrgel. Po njenem mnenju je policija preiskavo prehitro usmerila proti Jemcu, ne da bi dovolj temeljito preverila druge možnosti.
Obramba je izpodbijala tudi obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti. Zagovornica je menila, da tožilstvo ni ustrezno dokazalo konkretne nevarnosti in obsega povzročene škode.
Tožilka Anita Filipčič je nasprotno vztrajala, da izvedeni dokazi potrjujejo obtoženčevo krivdo. Opozorila je na nevarnost eksplozivne naprave, kraj detonacije, biološke sledi in druge okoliščine, ki so po njenem mnenju tvorile dovolj prepričljivo dokazno celoto.
Za Jemca je predlagala enotno kazen treh let in treh mesecev zapora. Sodišče je na koncu izreklo nekoliko nižjo kazen, vendar je obtoženca spoznalo za krivega očitanih dejanj.
Sodnica: Drugačna kazen kot zaporna ne pride v poštev
Ljubljanska okrožna sodnica Kristina Janjac Otorepec je ob razglasitvi sodbe poudarila resnost dejanja in nevarnost, ki jo je eksplozija predstavljala za stanovalce.
Po poročanju Dnevnika je ocenila, da je bila bomba odvržena med dve stanovanjski hiši, pri čemer je bil ogrožen tudi štiriletni otrok. Ob upoštevanju vseh okoliščin je odločila, da je primerna enotna kazen treh let zapora.
Jemcu je bil hkrati podaljšan pripor, v katerem je že od februarja. Sodba še ni pravnomočna, zato lahko obramba zoper odločitev vloži pritožbo.
Sodni postopek je razkril tudi, kako zahtevno je lahko dokazovanje kaznivih dejanj, pri katerih ni neposrednega posnetka storilca na kraju dogodka. Sodišče je moralo presojati povezavo med forenzičnimi dokazi, izjavami prič, obtoženčevim zagovorom in drugimi ugotovljenimi okoliščinami.
Eksplozija, ki bi lahko imela tragične posledice
Dogodek na ljubljanskih Fužinah se je končal brez telesnih poškodb, vendar je bila nevarnost zaradi uporabe vojaške ročne bombe izjemno velika. Eksplozija v neposredni bližini stanovanjskih hiš je lahko usodna tudi za ljudi, ki z napadom nimajo nikakršne povezave.
Posebej pretresljivo je dejstvo, da je le nekaj metrov od kraja detonacije spal štiriletni otrok. Če bi bomba eksplodirala na nekoliko drugačnem mestu ali bi bil kdo od stanovalcev takrat v njeni neposredni bližini, bi bile posledice lahko bistveno hujše.
Primer je znova opozoril na nevarnost nedovoljenega posedovanja in uporabe vojaškega eksploziva v stanovanjskem okolju. Takšno ravnanje ne ogroža zgolj morebitne tarče napada, temveč tudi druge stanovalce, mimoidoče in ljudi v sosednjih objektih.
Ljubljansko okrožno sodišče je Luko Jemca za napad na prvi stopnji obsodilo na tri leta zapora, vendar sodba še ni pravnomočna. Za družino, ki je bila v času eksplozije v hiši, pa ostaja najpomembnejše, da se je noč, v kateri je bomba eksplodirala tik pod otroško sobo, končala brez žrtev.
Spletno uredništvo Naša Ljubljana



