Naftni velikani na račun vojne do 36 milijard evrov izrednih dobičkov: Slovenija med evropskimi rekorderji

Medtem ko evropski vozniki zaradi vojne z Iranom plačujejo vse dražje gorivo, so naftni velikani po izračunih Greenpeacea ustvarili za 36 milijard evrov izrednih dobičkov. Vsak dan so tako zaslužili približno 154 milijonov evrov več kot pred začetkom vojne. Še posebej pretresljiva je uvrstitev Slovenije, ki se je pri dodatnem zaslužku na liter dizelskega goriva znašla na tretjem mestu v Evropski uniji. Greenpeace ugotavlja, da podražitev ni mogoče pojasniti zgolj z višjimi cenami surove nafte, in opozarja, da so naftne družbe krizne razmere izkoristile za občutno povečanje svojih zaslužkov.

Vojna med ZDA, Izraelom in Iranom je evropskim gospodinjstvom in podjetjem prinesla dražje gorivo, višje stroške prevoza in novo negotovost na energetskih trgih. Za največje naftne družbe pa je isto obdobje pomenilo izjemno povečanje zaslužkov. Raziskava, ki jo je za Greenpeace Nemčija pripravil energetski strokovnjak Steffen Bukold, razkriva, da so naftna podjetja med 1. marcem in 19. oktobrom 2026 v Evropski uniji ustvarila približno 36 milijard evrov dodatnih bruto marž pri prodaji bencina in dizelskega goriva. Greenpeace jih zaradi razmeroma stabilnih drugih stroškov obravnava kot izredne dobičke.

Številke so osupljive. V povprečju gre za 154,4 milijona evrov dodatnega zaslužka vsak dan, pri čemer je samo prodaja dizelskega goriva prispevala 28,2 milijarde evrov, bencin pa še skoraj 7,8 milijarde. Najdonosnejši mesec je bil september, ko so dodatne marže dosegle 7,3 milijarde evrov. Greenpeace je ugotovitve objavil 29. oktobra, 5. novembra pa jih je podrobneje predstavil tudi Euronews.

Raziskava razkriva pomembno razliko med rastjo cen surove nafte in cenami, ki jih vozniki plačujejo na bencinskih servisih. Po izračunih Greenpeacea so se cene dizelskega goriva v Evropski uniji pred davki in dajatvami povečale za povprečno 22,7 centa na liter več, kot bi jih bilo mogoče pojasniti z rastjo cen surove nafte. Pri bencinu je ta razlika znašala 13,3 centa na liter. Greenpeace poudarja, da se stroški rafiniranja in distribucije niso bistveno povečali, zato zavrača razlago naftne industrije, da podjetja na kupce zgolj prenašajo višje stroške surovine.

Slovenija na tretjem mestu v Evropi: Zakaj je dodatni zaslužek pri dizlu tako visok?

Med najbolj izpostavljenimi državami je tudi Slovenija. Po Greenpeaceovi raziskavi je dodatna bruto marža pri dizelskem gorivu na slovenskem trgu dosegla 25,4 centa na liter. To nas uvršča na tretje mesto med vsemi 27 članicami Evropske unije. Višje vrednosti sta zabeležili samo Švedska s 27,4 centa in Španija s 26,6 centa. Slovenija je tako presegla evropsko povprečje in številne gospodarsko precej večje države.

Podatek je toliko bolj pomenljiv, ker Slovenija uporablja sistem regulacije cen določenih pogonskih goriv. Regulacija je namenjena omejevanju podražitev za končne kupce, vendar Greenpeaceova primerjava kaže, da je bila rast dodatnih marž v širši dobavni verigi kljub temu med najvišjimi v Evropski uniji. To odpira vprašanje, kako učinkovito je mogoče zaščititi potrošnike, če se pomemben del podražitev oblikuje že pred prodajo goriva na bencinskem servisu.

Pri tem je treba razlikovati med maržo domačega trgovca in dodatno maržo celotne dobavne verige. Omenjenih 25,4 centa ni znesek, ki bi ga pri vsakem litru dizla nujno zaslužil slovenski prodajalec goriva. Raziskava zajema razliko med stroškom surove nafte in prodajno ceno goriva pred davki, zato vključuje tudi rafinerije, veleprodajo in druge člene oskrbe. Greenpeace kot glavne prejemnike izrednih dobičkov izpostavlja predvsem upravljavce rafinerij in velike naftne družbe.

Toda to ne zmanjšuje pomena slovenske uvrstitve. Nasprotno, odpira dodatno vprašanje preglednosti. Če je Slovenija pri dizlu med evropskimi rekorderji po povečanju dodatnih marž, bi bilo pomembno natančno ugotoviti, v katerem delu oskrbne verige nastaja največja razlika. Brez takšnega vpogleda potrošniki vidijo predvsem končno ceno, precej manj pa vedo o zaslužkih, ki se oblikujejo na poti goriva od rafinerije do bencinskega servisa.

Dražja nafta ni edino pojasnilo: Greenpeace govori o izkoriščanju krize

Naftna industrija višje cene goriv že mesece pojasnjuje z vojno, motnjami v dobavi in podražitvami surove nafte. Hormuška ožina, skozi katero poteka eden najpomembnejših svetovnih energetskih transportnih koridorjev, je zaradi konflikta postala središče negotovosti. Omejitve dobave, višji stroški transporta in zmanjšana razpoložljivost rafiniranih goriv so povzročili pritisk na evropske trge.

Toda Greenpeaceova analiza kaže, da ta razlaga ne zadostuje. Raziskovalec Steffen Bukold je pri izračunih rast cen surove nafte že upošteval. Nato je primerjal, kako so se glede na predvojno obdobje spreminjale razlike med stroškom nafte in cenami goriv pred davki. Ugotovil je, da so se te razlike izrazito povečale, čeprav pri drugih stroških naftne industrije ni bilo ugotovljenih primerljivo velikih podražitev.

Greenpeace zato ocenjuje, da so naftne družbe vojno in energetsko negotovost izkoristile za ustvarjanje izrednih dobičkov. Organizacija je v svojem uradnem sporočilu ravnanje podjetij označila za brezsramno izkoriščanje ljudi, ki so pri vsakodnevnem življenju odvisni od avtomobilov. Njihov predstavnik Herwig Schuster je opozoril, da naftni velikani služijo na račun vojn in podnebne krize, medtem ko gospodinjstva nosijo vse višje stroške.

Takšne ugotovitve ne pomenijo, da se cene nafte zaradi vojne niso povečale ali da na trgu ni bilo resničnih dobavnih težav. Pomenijo pa, da so se po izračunih raziskovalcev poleg teh stroškov občutno povečali tudi zaslužki naftne industrije. Prav to je osrednja ugotovitev raziskave: vojna ni povzročila samo dražjega goriva, temveč je naftnim družbam omogočila tudi povečanje marž, ki ga sama rast cen surove nafte ne pojasni.

Milijarde v Nemčiji, Franciji in Italiji, največji udarec pa pri dizlu

Največ izrednih dobičkov so naftne družbe ustvarile na največjih evropskih trgih. Nemčija je po Greenpeaceovih izračunih na prvem mestu s skoraj 6,7 milijarde evrov dodatnih marž, sledita Francija s 5,7 milijarde in Italija s približno 5,1 milijarde evrov. V Španiji so dodatne marže presegle 4,7 milijarde evrov. V teh državah so skupni zneski zaradi velike porabe goriv posebej visoki, vendar primerjava po posameznem litru razkriva, da težava ni omejena na največja gospodarstva.

Največji del dodatnih zaslužkov je povezan z dizelskim gorivom. To je pomembno tudi za Slovenijo, kjer dizel ni zgolj gorivo za osebne avtomobile, temveč je ključen za cestni tovorni promet, kmetijsko mehanizacijo, gradbeništvo in številne druge gospodarske dejavnosti. Ko se draži dizel, se povečujejo stroški prevoza blaga, dostave, pridelave hrane in opravljanja storitev. Ti stroški se lahko postopoma prenesejo tudi na končne potrošnike.

Raziskava tako odpira širše vprašanje posledic izrednih dobičkov. Naftna podjetja dodatne marže ustvarjajo pri prodaji goriv, vendar finančnega bremena ne nosijo samo vozniki. Dražji transport in energenti vplivajo na celotno gospodarstvo, od malih podjetnikov do velikih proizvodnih sistemov. Prav zato je razprava o zaslužkih naftnih družb pomembna tudi za države, ki same nimajo velike naftne industrije, so pa močno odvisne od uvoženih goriv.

Ali naftni velikani na račun krize služijo dvakrat?

Posebno pozornost si zasluži struktura naftne industrije. Največje svetovne energetske družbe niso zgolj prodajalci goriv. Mnoge sodelujejo v celotni verigi, od črpanja surove nafte do rafiniranja, veleprodaje in prodaje na bencinskih servisih. To pomeni, da lahko od visokih cen nafte pridobivajo že pri pridobivanju surovine, dodatne zaslužke pa ustvarjajo tudi pri predelavi in prodaji končnih izdelkov.

Po pojasnilih Greenpeacea so evropski upravljavci rafinerij, predvsem veliki naftni koncerni, glavni prejemniki izrednih marž, ugotovljenih v raziskavi. Ker so cene surove nafte v izračunih že upoštevane, dodatnih 36 milijard evrov ne predstavlja preprostega odraza podražitve surovine. Gre za povečanje marž v nadaljnjih delih oskrbne verige, kar po oceni organizacije kaže na posebej ugodne razmere za naftno industrijo.

Tudi energetski strokovnjaki, s katerimi je govoril Euronews, priznavajo, da podjetja ne prenašajo samo višjih stroškov na kupce. Noah Gordon iz Evropskega sveta za zunanje odnose je opozoril, da se je razlika med cenami surove nafte in rafiniranih goriv v Evropi od začetka krize v Hormuški ožini potrojila. Del povečanja je povezan s pomanjkanjem rafinerijskih zmogljivosti, vendar podjetja hkrati ustvarjajo dodatne zaslužke zaradi višjih marž.

Razlika med obema razlagama je pomembna. Naftna industrija poudarja objektivne tržne težave, Greenpeace pa opozarja, da so te težave ustvarile razmere, v katerih lahko veliki koncerni povečujejo svoje zaslužke na račun potrošnikov. Obe ugotovitvi se ne izključujeta: dobavne motnje so lahko resnične, hkrati pa lahko podjetja zaradi njih ustvarjajo izredne dobičke.

Evropske države zahtevajo obdavčitev izrednih dobičkov

Ob milijardnih zaslužkih naftne industrije se povečuje pritisk na evropske vlade, naj uvedejo posebno obdavčitev izrednih dobičkov. Finančni ministri Nemčije, Španije, Italije, Portugalske, Avstrije in Poljske so pozvali k skupnemu evropskemu ukrepu, s katerim bi del dodatnih zaslužkov energetskega sektorja namenili za blaženje posledic visokih cen in druge javne potrebe.

Evropska komisija preučuje možnosti skupnega ukrepanja, vendar dokončna odločitev še ni bila sprejeta. Podobno rešitev je Evropska unija že uporabila po začetku ruske invazije na Ukrajino leta 2022, ko je uvedla začasni solidarnostni prispevek energetskih podjetij. Takratni ukrep je bil namenjen zajemu dela izrednih dobičkov, ki so nastali zaradi nenadnih podražitev energentov.

Greenpeace tokrat zahteva trajnejšo in odločnejšo rešitev. Organizacija predlaga dodatni davek na dobičke podjetij, ki poslujejo s fosilnimi gorivi, z najmanj 33-odstotno stopnjo, ki bi se lahko postopoma povečevala. Zbrana sredstva bi po njihovem predlogu uporabili za znižanje energetskih stroškov gospodinjstev, razvoj obnovljivih virov energije, zmanjševanje odvisnosti od uvoženih fosilnih goriv in pomoč skupnostim, ki jih prizadenejo podnebne spremembe.

Zahteva temelji na preprostem načelu: če energetska podjetja zaradi izrednih svetovnih razmer ustvarjajo dobičke, ki jih v običajnih tržnih okoliščinah ne bi, bi morala del teh zaslužkov prispevati za blaženje posledic krize. Greenpeace opozarja, da je nesprejemljivo, da gospodinjstva in podjetja nosijo vedno večje finančno breme, medtem ko se izredni zaslužki koncentrirajo pri največjih naftnih koncernih.

Kaj pa Slovenija? Regulacija cen ne odgovori na vprašanje izrednih zaslužkov

Slovenija je zaradi svoje odvisnosti od uvoženih naftnih derivatov posebej izpostavljena razmeram na evropskem energetskem trgu. Država lahko z regulacijo cen, prilagajanjem dajatev in drugimi ukrepi vpliva na končni znesek, ki ga plačujejo vozniki, vendar nima neposrednega nadzora nad cenami surove nafte ali maržami tujih rafinerij.

Po podatkih, ki jih navaja Euronews, so države z omejenimi ali določenimi cenami goriv, med njimi Slovenija, v povprečju zabeležile manjše povečanje cen dizla pred davki kot države brez takšnih ukrepov. V prvi skupini je povečanje znašalo približno 38 centov na liter, v drugi pa 57 centov. To kaže, da lahko cenovne omejitve ublažijo podražitve, vendar ne pomenijo nujno tudi učinkovitega nadzora nad izrednimi maržami v celotni dobavni verigi.

Prav slovenska uvrstitev na tretje mesto pri dodatni marži dizelskega goriva kaže, da bi bilo treba podrobneje analizirati, kje nastaja največji del dodatnega zaslužka. Če se razlika oblikuje že pri rafiniranju in veleprodaji, zgolj omejevanje marž na domačih bencinskih servisih ne more odpraviti celotne težave.

Ob tem se odpira tudi vprašanje slovenske vloge v evropskih razpravah o obdavčitvi izrednih dobičkov. Za državo, katere gospodarstvo in prebivalstvo nosita posledice visokih cen goriv, je pomembno, kako bodo morebitni skupni evropski ukrepi zasnovani, koga bodo zajeli in ali bodo prinesli dejanske koristi potrošnikom. Evropska rešitev bi lahko zajela tudi velike energetske družbe, ki ustvarjajo dobičke zunaj posameznih nacionalnih trgov, vendar vplivajo na cene goriv po vsej Evropi.

Vojna za ljudi pomeni dražje življenje, za naftne koncerne pa milijardne zaslužke

Greenpeaceova raziskava razkriva izrazito nesorazmerje med posledicami energetske krize za potrošnike in zaslužki naftne industrije. Medtem ko se gospodinjstva soočajo z dražjimi prevozi in višjimi življenjskimi stroški, so naftna podjetja po ocenah raziskovalcev v dobrih sedmih mesecih ustvarila 36 milijard evrov dodatnih bruto marž. Največji del teh zaslužkov je povezan z dizlom, ki je ključen za delovanje evropskega gospodarstva.

Pri tem ne gre za običajno rast prihodkov zaradi večje prodaje. Greenpeaceova analiza temelji na primerjavi cen surove nafte in končnih goriv ter ugotavlja, da so se marže povečale precej bolj, kot bi bilo mogoče pojasniti z višjimi stroški surovine. Čeprav gre za ocene in ne za uradno izkazane čiste dobičke posameznih podjetij, raziskava po mnenju organizacije jasno kaže, da so naftni velikani izkoristili krizne razmere za povečanje zaslužkov.

Slovenija je pri tem med najbolj izpostavljenimi državami. Dodatna marža 25,4 centa na liter dizla in tretje mesto v Evropski uniji sta podatka, ki zahtevata pozornost. Posebej zato, ker so visoke cene goriv pomembno breme za prebivalce in gospodarstvo, vpliv domačih oblasti na svetovne energetske trge pa je omejen.

Največje vprašanje zato ni več samo, zakaj se gorivo draži, temveč tudi, kdo od podražitev ustvarja izredne zaslužke in zakaj bi morali potrošniki sami nositi posledice krize. Greenpeace zahteva, da evropske države del teh dobičkov obdavčijo in denar vrnejo ljudem ter ga uporabijo za zmanjševanje energetske odvisnosti. Dokler takšnega odgovora ni, ostaja razlika očitna: milijoni Evropejcev plačujejo vse dražje gorivo, naftna industrija pa po ugotovitvah raziskave vsak dan ustvarja več kot 150 milijonov evrov dodatnih zaslužkov.

Spletno uredništvo