Slovenija je dobila zakon, ki naj bi korenito spremenil pregon korupcije in organiziranega kriminala. Toda za velikimi obljubami vladajoče koalicije se skriva vprašanje, ki ga ni mogoče odpraviti s političnimi govori: ali bo nova ureditev res omogočila učinkovitejše preiskovanje vplivnih posameznikov ali pa bo odprla dodatne možnosti političnega vplivanja na pravosodje? Zakon o tako imenovanem Skoku je državni zbor sprejel kljub resnim opozorilom sodstva in tožilstva. Opozicija je svarila pred politizacijo pregona, vlada pa je vztrajala, da gre za nujen preobrat. Zdaj bo morala dokazati, da je njen cilj res neodvisen boj proti korupciji, ne pa preoblikovanje institucij po meri trenutne oblasti.
Ko politika napove odločen boj proti korupciji, je takšno obljubo težko zavrniti. Slovenija ima dolgo zgodovino odmevnih preiskav, zapletenih kazenskih postopkov, zastaranj in primerov, v katerih javnost nikoli ni dobila jasnega sodnega epiloga. Nezadovoljstvo ljudi je razumljivo, prav tako zahteva, da morajo preiskovalni organi in sodišča delovati učinkoviteje.
Toda učinkovitejši pregon korupcije ni samo vprašanje hitrosti postopkov in novih organizacijskih imen. Ključno je, da lahko policija, tožilstvo in sodišča delujejo neodvisno tudi takrat, ko preiskujejo politike, njihove sodelavce, gospodarske zaveznike ali ljudi iz neposredne bližine oblasti. Prav na tej točki je zakon o specializiranih organih za obravnavo korupcijskih kaznivih dejanj in organiziranega kriminala sprožil najostrejša opozorila.
Zakon sprejet kljub nasprotovanju opozicije in pomislekom stroke
Državni zbor je zakon 24. septembra sprejel s 47 glasovi za in 35 proti. Podprle so ga vladajoče stranke in Resnica, nasprotovale pa so mu opozicijske Svoboda, SD in Levica. V parlamentarnih razpravah so se kresala mnenja o tem, ali nova ureditev pomeni resničen napredek ali predvsem politično poseganje v občutljiv del pravosodnega sistema.
Zakon je bil sprejet po nujnem postopku, čeprav so predlagane spremembe obsežne. Preoblikujejo organizacijo specializiranega tožilstva, določajo drugačno razmerje med preiskovalnimi organi in vzpostavljajo novo specializirano sodišče. Ne gre torej za manjši tehnični popravek, temveč za pomembno reorganizacijo institucij, ki obravnavajo nekatera najzahtevnejša kazniva dejanja.
Posebej pomembno je, da opozorila niso prihajala samo iz opozicijskih poslanskih klopi. Resne pomisleke so izrazili tudi predstavniki sodstva in tožilstva. Po poročanju N1 so na vrhovnem sodišču opozarjali na izvedbene težave in predlagali zamik začetka uporabe zakona, na tožilstvu pa so zakonodajalca celo pozvali, naj predloga v predstavljeni obliki ne sprejme.
Ko pred pomembno reformo pravosodja tako odločno opozarjajo prav institucije, ki bodo morale po novih pravilih delovati, bi morala biti njihova opozorila osrednji del razprave. Namesto tega je parlamentarna večina sprejela zakon skupaj s koalicijskimi dopolnili, opozicijska dopolnila, usmerjena v črtanje nekaterih ključnih rešitev, pa zavrnila.
Skok naj bi prinesel hitrejši pregon, toda kaj se dejansko spreminja?
Zakon predvideva preoblikovanje dosedanjega Specializiranega državnega tožilstva v Specializirano tožilstvo za pregon korupcije in organiziranega kriminala. Novi organ naj bi bil kadrovsko okrepljen, dobil pa bo tudi analitični oddelek, ki naj bi izboljšal obravnavo zahtevnih kazenskih zadev.
Spremembe zadevajo tudi Nacionalni preiskovalni urad. Za določena kazniva dejanja iz pristojnosti specializiranega tožilstva bo moral začeti oziroma prevzeti preiskavo. Namesto dosedanjih štirih specializiranih oddelkov okrožnih sodišč bo ustanovljeno novo Specializirano kazensko sodišče Republike Slovenije s sedežem v Ljubljani, ki bo pristojno za območje celotne države. O pritožbah bo odločalo Višje sodišče v Mariboru.
Zakon posega tudi v ureditev sodne preiskave in organizacijo dela pravosodnih organov. Ministrstvo za pravosodje trdi, da bo nova ureditev omogočila tesnejše sodelovanje policije, tožilstva in sodišč ter hitrejše odločanje v najzahtevnejših primerih.
Toda samo ustanovitev novega sodišča in preoblikovanje tožilstva še ne zagotavljata učinkovitejšega pregona. Ta je odvisen tudi od strokovnosti preiskovalcev, kakovosti dokazov, zadostnega števila zaposlenih, neodvisnosti odločanja in sposobnosti institucij, da preiskujejo vplivne posameznike brez zunanjih pritiskov.
Opozicija opozarja: Bo politika dobila več vpliva na pregon?
Najostrejša kritika opozicije se nanaša na nevarnost političnega vplivanja. Svoboda, SD in Levica so med obravnavo opozarjale, da spremembe pristojnosti in organizacije specializiranega tožilstva lahko oslabijo njegovo neodvisnost ter povečajo vpliv oblasti na delovanje pregona.
Takšna opozorila niso nepomembna. Tožilstvo mora o uvedbi in vodenju kazenskih postopkov odločati na podlagi dokazov in zakona, ne glede na politično pripadnost osumljencev. V sistemu, kjer bi imela politika prevelik vpliv na kadrovske ali organizacijske odločitve, bi lahko že sam dvom o neodvisnosti pregona resno škodoval zaupanju javnosti.
Zagovorniki zakona poudarjajo, da so spremembe namenjene odpravljanju neučinkovitosti in da specializirani organi že obstajajo. Vendar je bistveno vprašanje, ali bodo nova pravila dejansko okrepila strokovno avtonomijo institucij. Politična večina mora na to odgovoriti z jasnimi zakonskimi varovalkami in preglednimi postopki, ne zgolj s prepričevanjem, da ima dobre namene.
V državi, kjer so preiskave korupcije pogosto povezane s politično vplivnimi ljudmi, mora biti vsaka sprememba sistema pregona posebej skrbno utemeljena. Neodvisnost pravosodja namreč ni privilegij sodnikov ali tožilcev, temveč zaščita državljanov pred samovoljo oblasti.
Anže Logar govori o velikem premiku, toda obljube niso rezultati
Zakon o Skoku je bil ena osrednjih političnih zavez Demokratov Anžeta Logarja. Ob sprejemanju zakona je Logar govoril o velikem oziroma tektonskem premiku v pregonu korupcije. Pravosodni minister Mihael Zupančič je prav tako zagovarjal spremembe kot nujen odgovor na dolgotrajne in neučinkovite postopke.
Politična sporočila so bila odločna, toda državljani imajo pravico zahtevati več kot napoved velike reforme. Pravi rezultat bo mogoče meriti šele po tem, ali se bodo zahtevni primeri obravnavali hitreje, ali bo manj zastaranj in ali bodo preiskave potekale enako dosledno ne glede na to, kdo je osumljen.
Prav tu se začne resnična odgovornost vlade. Če bodo novi organi delovali učinkoviteje, bo to mogoče pokazati s podatki o postopkih, trajanju obravnav in sodnih odločitvah. Če pa bodo spremembe povzročile organizacijske zaplete, kadrovske spore ali dodatne dvome o političnem vplivu, bo težko govoriti o uspešni reformi.
Politična retorika o odločnem pregonu korupcije ne more nadomestiti dokazov, da sistem deluje bolje. Še posebej ne takrat, ko so bila pred sprejemom zakona izražena strokovna opozorila, ki jih parlamentarna večina ni v celoti upoštevala.
Zakaj so opozorila sodstva in tožilstva tako pomembna?
Reforma pravosodja zahteva več kot politično večino v parlamentu. Zahteva tudi strokovno izvedljivost, stabilnost institucij in zaupanje ljudi, ki bodo nova pravila vsakodnevno uporabljali. Sodišča in tožilstva se ne morejo reorganizirati zgolj z zamenjavo napisov na vratih, saj so za delovanje potrebni usposobljeni kadri, ustrezni prostori, informacijska podpora in jasna razdelitev pristojnosti.
Predstavniki sodstva in tožilstva so prav zato opozarjali na nevarnost nepremišljenih rešitev. Na vrhovnem sodišču so predlagali, da bi začetek uporabe zakona prestavili najmanj na oktober 2027. Sprejeta ureditev določa začetek uporabe 1. julija 2027, kar pomeni, da bodo morale institucije v prihodnjih mesecih izpeljati zahtevne priprave.
Morebitne težave pri prehodu na novo organizacijo bi lahko prizadele prav tiste postopke, za katere vlada obljublja hitrejšo obravnavo. Pri kazenskih zadevah pa zamude niso zgolj organizacijska nevšečnost. Lahko vplivajo na pravice obdolžencev, položaj oškodovancev, kakovost dokazovanja in možnost, da zadeva sploh dobi pravnomočen sodni epilog.
Odgovorna reforma bi zato morala prepričljivo odgovoriti na strokovne pomisleke, ne pa jih obravnavati kot oviro pri uresničevanju političnega programa.
Kdo bo nadziral nove organe in kdo bo odgovarjal za rezultate?
Zakon predvideva tudi letno poročanje o delu specializiranega sodišča ter časovne standarde za spremljanje učinkov. To je pomembno, vendar samo poročanje ne zagotavlja neodvisnosti. Ključna bodo dejanska pravila imenovanja in ocenjevanja nosilcev pravosodnih funkcij, preglednost odločanja ter učinkovito preprečevanje političnih pritiskov.
Pri pregonu korupcije je posebej pomembno, da so institucije sposobne preiskovati tudi predstavnike aktualne oblasti. Če sistem deluje odločno le proti političnim nasprotnikom, proti ljudem blizu oblasti pa počasi ali neučinkovito, izgubi temeljno legitimnost. Enaka merila morajo veljati za ministre, poslance, župane, direktorje državnih podjetij in vse druge, ki bi lahko zlorabili javna pooblastila ali javni denar.
Zato se vprašanje nadzora ne konča pri organizacijski shemi novega tožilstva ali sodišča. Pomembno je, kdo sprejema kadrovske odločitve, kako se varuje strokovna samostojnost tožilcev in sodnikov ter kako javnost preverja, ali so politične obljube prinesle resnične izboljšave.
Slovenija ne potrebuje pregona korupcije, ki bi bil učinkovit samo na tiskovnih konferencah. Potrebuje institucije, ki bodo sposobne zakonito, neodvisno in brez političnih izjem preiskovati tudi najvplivnejše posameznike.
Zakon že velja, veliki preizkus pa prihaja prihodnje leto
Zakon o specializiranih organih za obravnavo korupcijskih kaznivih dejanj in organiziranega kriminala je bil objavljen 2. oktobra in je začel veljati 17. oktobra 2026. Uporabljati se bo začel 1. julija 2027, do takrat pa se zadeve obravnavajo po dosedanjih predpisih.
Vladajoča koalicija ima tako pred seboj več mesecev za pripravo reforme, ki jo je predstavljala kot enega najpomembnejših ukrepov proti korupciji. Toda politična odgovornost se s sprejetjem zakona ne konča. Šele začenja se obdobje, v katerem bo treba dokazati, da so bile spremembe premišljene, strokovno utemeljene in dejansko namenjene izboljšanju delovanja pravosodja.
Korupcija je nevarna za državo, toda nevaren je lahko tudi sistem, v katerem bi politika dobila prevelik vpliv na odločanje o njenem pregonu. Prav zato je vprašanje, kdo bo nadziral nove organe in kako bo zagotovljena njihova neodvisnost, pomembnejše od vseh velikih besed o reformi. Slovenija ne potrebuje pravosodja, ki bi bilo močnejše pred političnimi nasprotniki in šibkejše pred oblastjo. Potrebuje pravosodje, pred katerim bodo vsi enaki.
Spletno uredništvo
