Izrael bodo v torek, 27. oktobra, čakale parlamentarne volitve, na katerih se bo dolgoletni premier Benjamin Netanjahu soočil z opozicijo, ki zahteva spremembo političnega vodstva države. Med najvidnejšimi izzivalci je 66-letni Gadi Eisenkot, nekdanji načelnik izraelskega generalštaba, ki je v vojni v Gazi izgubil sina in dva nečaka. Njegova stranka Yashar v zadnjih javnomnenjskih raziskavah dosega primerljivo ali nekoliko višjo podporo kot Netanjahujev Likud. Toda za izraelskimi volitvami se skriva precej več kot zgolj vprašanje, kdo bo prihodnji predsednik vlade. Odprta ostajajo vprašanja vojne, odgovornosti za napad 7. oktobra 2023, odnosov s Palestinci in oblikovanja koalicije v globoko razdeljeni državi.
Izrael se približuje parlamentarnim volitvam, ki bodo potekale v obdobju izjemnih političnih in varnostnih napetosti. Dolgoletni predsednik vlade Benjamin Netanjahu si prizadeva ohraniti oblast, medtem ko več opozicijskih strank zahteva drugačno vodenje države, večjo odgovornost političnih institucij in spremembe na področju notranje politike. Med osebnostmi, ki so v zadnjih mesecih pridobile posebno pozornost izraelske javnosti, je nekdanji načelnik generalštaba Gadi Eisenkot, ki s svojo sredinsko stranko Yashar nagovarja volivce, nezadovoljne z dosedanjim političnim vodstvom.
Eisenkotova kandidatura je zanimiva predvsem zato, ker ne prihaja iz tradicionalnih strankarskih struktur, temveč iz vrha izraelske vojske. V državi, kjer nacionalna varnost že desetletja pomembno oblikuje politično razpravo, imajo nekdanji visoki vojaški poveljniki pogosto pomembno vlogo tudi v politiki. Vendar Eisenkot ni zgolj nekdanji general. Njegovo javno podobo zaznamujejo dolgoletna vojaška kariera, osebna izguba v vojni in odkrito nasprotovanje načinu, kako je Netanjahujeva vlada vodila konflikt v Gazi.
Od vojaškega poveljnika do nasprotnika nekdanjega političnega zaveznika
Gadi Eisenkot se je rodil leta 1960 v družini maroških priseljencev in odraščal v Tiberiasu ter Eilatu. Vojaški karieri se je posvetil leta 1978, ko se je pridružil elitni pehotni brigadi Golani. V naslednjih desetletjih je opravljal številne poveljniške funkcije, med letoma 2015 in 2019 pa je vodil izraelski generalštab. Prav v tem obdobju je bil predsednik vlade Benjamin Netanjahu, s katerim se danes politično razhajata.
Njegovo poveljevanje je zaznamoval tudi odmeven primer iz Hebrona leta 2016, ko je izraelski vojak Elor Azaria ustrelil že ranjenega palestinskega napadalca. Eisenkot je podprl vojaško preiskavo in sodni postopek, čeprav so nekateri desni politiki, med njimi Netanjahu, javno izražali podporo vojaku. Nekdanji načelnik generalštaba je tedaj zagovarjal stališče, da mora vojska ohraniti disciplino in spoštovati lastna pravila tudi v zahtevnih varnostnih razmerah.
V politiko je vstopil leta 2022, ko se je pridružil političnemu povezovanju nekdanjega obrambnega ministra in prav tako nekdanjega načelnika generalštaba Bennyja Gantza. Po napadu Hamasa na Izrael 7. oktobra 2023 sta oba postala člana izrednega vojnega kabineta, ki ga je oblikoval Netanjahu. Sodelovanje pa ni trajalo do konca vojne. Junija 2024 sta kabinet zapustila, ker sta po lastnih navedbah nasprotovala odsotnosti jasne strategije za povojno ureditev Gaze.
V vojni izgubil sina in dva nečaka
Eisenkotovo politično pot je močno zaznamovala osebna tragedija. Decembra 2023 je bil med boji v Gazi ubit njegov najmlajši sin Gal, star 25 let. V vojni sta umrla tudi dva njegova nečaka. Izguba je nekdanjega generala postavila v položaj človeka, ki o vojaških odločitvah ne govori samo kot nekdanji poveljnik, temveč tudi kot oče, ki je v konfliktu izgubil otroka.
Aprila letos je v izraelskem časopisu Yedioth Ahronoth zapisal, da je ob sinovem grobu prisegel, da žrtev njegovega sina in drugih padlih vojakov ne bo zaman. To obljubo je predstavil kot eno ključnih vodil svojega političnega delovanja. Ob tem je pomembno poudariti, da osebna tragedija sama po sebi ne določa političnih stališč ali upravičenosti posameznega kandidata do oblasti. Je pa pomemben del Eisenkotove življenjske zgodbe in njegovega javnega nastopanja.
Nekdanji general Netanjahuju očita, da je pri vodenju vojne v Gazi politične interese postavljal pred jasno dolgoročno strategijo in da je s tem ogrožal tudi možnosti za vrnitev izraelskih talcev. Gre za Eisenkotove politične očitke, ki jih premier in njegovi zavezniki zavračajo. Netanjahu je svoje odločitve utemeljeval s potrebo po vojaškem pritisku na Hamas in zagotavljanju izraelske varnosti.
Sprememba vodstva ne pomeni nujno drugačne politike do Gaze
Čeprav Eisenkot nastopa kot izrazit kritik Netanjahujevega načina vodenja države, se njuna stališča do številnih varnostnih vprašanj ne razlikujejo tako močno, kot bi bilo mogoče sklepati iz ostre predvolilne retorike. Oba podpirata preprečevanje iranskega razvoja jedrskega orožja in omejevanje delovanja oboroženih skupin, ki jih podpira Teheran. Eisenkot je prav tako podpiral več izraelskih vojaških operacij v Gazi, Libanonu in proti Iranu, čeprav je kritiziral njihove politične cilje in odsotnost diplomatske strategije.
V svoji kampanji je napovedal, da želi v 18 mesecih končati Hamasovo oblast v Gazi, pri čemer omenja tako diplomatske možnosti kot nadaljnje vojaške operacije. Tudi Netanjahu je kot enega osrednjih ciljev vojne navajal odstranitev Hamasa z oblasti. Razlike so torej predvsem v predlaganih postopkih, odgovornosti političnega vodstva in načinu povezovanja vojaških ukrepov z diplomacijo.
Eisenkot je v preteklosti opozarjal, da bi trajen izraelski nadzor nad Palestinci lahko ogrozil dolgoročno politično prihodnost Izraela. Po napadu 7. oktobra 2023 pa je zavrnil rešitev dveh držav, ki jo še vedno zagovarjata Evropska unija in velik del mednarodne skupnosti. Ob tem nasprotuje uradni priključitvi palestinskih ozemelj in nekaterim izraelskim naselbinskim projektom na Zahodnem bregu. Napoveduje tudi odločnejše ukrepanje proti nasilju skrajnih izraelskih naseljencev.
Takšna kombinacija stališč kaže, da Eisenkot ne predstavlja preprostega preloma z izraelsko varnostno politiko. Volitve lahko prinesejo spremembo političnega vodstva, ne zagotavljajo pa same po sebi bistvenega preobrata v odnosu do palestinskega vprašanja.
Zahteva preiskavo napada 7. oktobra in spremembe pri služenju vojaškega roka
Pomemben del Eisenkotove kampanje je vprašanje odgovornosti za varnostne in politične spodrsljaje ob napadu Hamasa 7. oktobra 2023. Zavzema se za ustanovitev neodvisne državne preiskovalne komisije, ki bi imela široka pooblastila za ugotavljanje odgovornosti političnega in vojaškega vodstva. Netanjahujeva vlada je zagovarjala drugačen, ožji model preiskave, kar je postalo eno osrednjih spornih vprašanj izraelske notranje politike.
Druga pomembna tema je služenje vojaškega roka. Eisenkot predlaga, da bi morali vsi državljani opravljati vojaško ali ustrezno nacionalno službo. To je povezano predvsem z dolgoletnim sporom glede oprostitev, ki jih uživa del ultraortodoksnih Judov. Netanjahujeva koalicija je odvisna od ultraortodoksnih strank, ki nasprotujejo odpravi dosedanjih izjem, medtem ko zagovorniki sprememb opozarjajo na neenakomerno porazdelitev obveznosti med prebivalstvom.
Vprašanje je postalo še občutljivejše po večletnih vojaških operacijah, v katerih so številni izraelski rezervisti večkrat služili daljša obdobja. Razprava zato ne zadeva samo vojske, temveč tudi odnose med verskimi in sekularnimi skupnostmi ter širše vprašanje enakosti državljanskih obveznosti.
Javnomnenjske raziskave kažejo tesno razmerje med strankami
Po nedavnih javnomnenjskih raziskavah, ki jih povzemajo izraelski mediji, se podpora Eisenkotovi stranki Yashar giblje približno med 20 in 23 poslanskimi sedeži v 120-članskem knesetu. Netanjahujev Likud v nekaterih raziskavah dosega nekoliko nižjo, v drugih primerljivo podporo. Ti podatki opisujejo trenutno razpoloženje med anketiranci, ne pa dejanskega volilnega izida.
Izraelski volilni sistem temelji na proporcionalnem predstavništvu. Volivci izbirajo strankarske liste, za vstop v parlament pa mora posamezna lista doseči najmanj 3,25 odstotka glasov. Ker nobena stranka praviloma ne osvoji absolutne večine, je po volitvah odločilno oblikovanje koalicije, ki lahko zagotovi podporo najmanj 61 poslancev.
Tudi če bi posamezna stranka osvojila največ sedežev, to še ne bi samodejno pomenilo, da bo njen voditelj postal predsednik vlade. Izraelski predsednik po posvetovanjih s parlamentarnimi strankami mandat za sestavo vlade zaupa poslancu, za katerega oceni, da lahko oblikuje parlamentarno večino. Zato lahko stranka z nekoliko manjšim številom sedežev sodeluje pri oblikovanju vlade, če ji uspe pridobiti dovolj koalicijskih partnerjev.
Koalicijska matematika bo ključna po volitvah
Eisenkotova stranka je le ena od več opozicijskih skupin, ki nasprotujejo nadaljevanju Netanjahujeve oblasti. Med njimi so tudi skupna lista nekdanjega premierja Naftalija Bennetta in opozicijskega politika Yaira Lapida, stranka Yisrael Beiteinu pod vodstvom Avigdorja Liebermana ter Demokrati, ki jih vodi Yair Golan. Te stranke se razlikujejo po gospodarskih, verskih in varnostnih vprašanjih, zato njihovo nasprotovanje Netanjahuju še ne pomeni, da imajo usklajen program za prihodnjo vlado.
Netanjahu na drugi strani sodeluje z desnimi, skrajno desnimi in ultraortodoksnimi strankami, med katerimi so pomembni politični akterji Itamar Ben-Gvir, Bezalel Smotrich in Arje Deri. Posebno vprašanje predstavljajo arabske stranke, ki imajo v izraelskem parlamentu svoje predstavnike, vendar številne večje judovske opozicijske stranke zavračajo možnost formalnega koalicijskega sodelovanja z njimi.
Raziskovalna služba Evropskega parlamenta v oktobrski analizi opozarja, da nobeden od glavnih političnih blokov nima zagotovljene večine. Prav zato bo po volitvah pomembno ne samo število osvojenih sedežev, temveč tudi pripravljenost strank za sklepanje kompromisov. V razdrobljenem parlamentu lahko tudi manjše stranke bistveno vplivajo na sestavo prihodnje vlade.
Volitve bodo pomembne tudi za Evropo in Bližnji vzhod
Izraelske volitve ne bodo vplivale samo na notranjepolitične razmere, temveč tudi na odnose z Evropsko unijo, Združenimi državami Amerike in državami Bližnjega vzhoda. Mednarodna skupnost pozorno spremlja vprašanja nadaljnjih vojaških operacij, prihodnosti Gaze, širjenja izraelskih naselbin na okupiranem Zahodnem bregu in možnosti za obnovitev diplomatskih pogovorov.
Evropska unija še naprej zagovarja rešitev dveh držav in nasprotuje nezakonitim naselbinam na okupiranih palestinskih ozemljih. Eisenkotova stališča glede palestinske državnosti zato odpirajo vprašanje, koliko bi morebitna sprememba izraelskega vodstva dejansko vplivala na odnose z evropskimi partnericami. Obenem ostajajo pomembni izraelski odnosi z Washingtonom, varnostna vprašanja v povezavi z Iranom ter prihodnja ureditev območij, ki so jih prizadele vojne.
Za izraelske volivce bo odločitev v torek povezana s številnimi vprašanji, ki presegajo osebno tekmovanje med političnimi voditelji. Glasovali bodo v času dolgotrajnih posledic vojn, družbenih delitev in razprav o odgovornosti državnih institucij.
Gadi Eisenkot je s svojo vojaško kariero, osebnimi izgubami in kritiko Netanjahujeve vlade postal eden osrednjih obrazov teh razprav. Toda vprašanje, kdo bo vodil Izrael po 27. oktobru, bo mogoče razrešiti šele po glasovanju in koalicijskih pogajanjih. Še zahtevnejše pa bo vprašanje, ali bo nova oziroma nadaljevanje sedanje vlade sposobno odgovoriti na varnostne, politične in humanitarne izzive, s katerimi se država in širša regija soočata.
Spletno uredništvo
